Nordijska mitologija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Slikovni kamen Tjängvide z ilustracijami iz nordijske mitologije.

Nordijska ali Skandinavska mitologija je zbirka mitov severnogermanskih ljudstev, ki izvira iz norveškega poganstva in se nadaljuje po pokristjanjevanju Skandinavije ter se prikazuje tudi v skandinavski folklori modernega obdobja. Nordijska mitologija je najsevernejši del germanske mitologije in izhaja iz pragermanske folklore. Sestavljena je iz zgodb o različnih božanstvih, bitjih in junakih, ki izhajajo iz številnih virov pred poganskim obdobjem in po njem, vključno s srednjeveškimi rokopisi, arheološkimi predstavami in ljudskim izročilom.

Izvorna besedila omenjajo številne bogove, kot so bog Thor s svojim mogočnim kladivom, s katerim neusmiljeno obračunava s svojimi sovražniki; enooki vrhovni bog Odin, ki po svetu nenehno išče znanje in človeštvu podari runsko abecedo; prelepa boginja Freyja, mojstrica seid magije, oblečena v pernat plašč v katerem jaha v bitko izbirat med ubitimi; maščevalna boginja Skadi, ki ima raje volčje zavijanje v zimskih gorah kot obalo morja; mogočni bog Njord, ki lahko pomiri morje in ogenj ter podari bogastvo in zemljo; bog Freyr, ki s svojo povezanostjo z vremenom in kmetijstvom človeštvu prinaša mir in zadovoljstvo; boginja Idun, ki hrani jabolka, ki ti podarijo večno mladost; skrivnostni bog Heimdall, ki je rojen iz devetih mater, sliši, kako raste trava, ima zlate zobe in doneč rog; jötunnin sin, bog Loki, ki bogovom povzroči tragedijo s povzročitvijo smrti lepega sina boginje Frigg, Baldra; in številna druga božanstva.

Večina ohranjene mitologije se osredotoča na težave bogov in njihovo interakcijo z drugimi bitji, kot so ljudje in jötnarji, bitja, ki so lahko prijatelji, ljubimci, sovražniki ali družinski člani bogov. Kozmos v nordijski mitologiji sestavlja devet svetov, ki obkrožajo osrednje sveto drevo Yggdrasil. Časovne enote in kozmološki elementi so poosebljeni kot božanstva ali bitja. Pripovedujejo se različne oblike mita o stvarjenju, v katerem je svet ustvarjen iz mesa prvobitnega bitja Ymirja, prva dva človeka pa sta Ask in Embla. Ti svetovi naj bi se ponovno rodili po dogodkih Ragnaröka, ko pride do velikanske bitke med bogovi in njihovimi sovražniki, svet pa zajamejo plameni, nakar pride do ponovnega rojstva sveta. Tam se bodo srečali preživeli bogovi, dežela bo rodovitna in zelena, dva človeka pa bosta ponovno naselila svet.

Nordijska mitologija je predmet znanstvenih razprav vse od 17. stoletja, ko so ključna besedila pritegnila pozornost evropskih intelektualnih krogov. S pomočjo primerjalne mitologije in zgodovinskega jezikoslovja so znanstveniki odkrili elemente germanske mitologije, ki segajo vse do praindoevropske mitologije. V sodobnem obdobju je romantični vikinški preporod ponovno vzbudil zanimanje za to tematiko in sklicevanja na nordijsko mitologijo je zdaj mogoče najti v sodobni popularni kulturi. Miti so v verskem kontekstu oživeli tudi med privrženci germanskega neopoganstva.

Terminologija[uredi | uredi kodo]

Zgodovinska religija Nordijcev se običajno imenuje nordijska mitologija. Uporabljata se tudi izraza skandinavska mitologija,[1][2][3] ali severnogermanska mitologija.[4]

Viri[uredi | uredi kodo]

Runski kamen iz Röka (Ög 136), ki se nahaja v kraju Rök na Švedskem, vsebuje runski napis v mlajši futharki, ki se na različne načine sklicuje na nordijsko mitologijo.

Nordijska mitologija je v glavnem zapisana v narečjih stare nordijščine, severnogermanskega jezika, ki so ga govorili Skandinavci v evropskem srednjem veku in je prednik sodobnih skandinavskih jezikov. Večina teh staronordijskih besedil je nastala na Islandiji, kjer je bilo zbrano ustno izročilo predkrščanskih prebivalcev otoka in zapisano v rokopisih. To se je zgodilo predvsem v 13. stoletju. Ta besedila vključujejo Prozno Eddo, ki jo je v 13. stoletju sestavil Snorri Sturluson, in Poetično Eddo, zbirko pesmi iz starejšega tradicionalnega gradiva, ki je bila anonimno sestavljena v 13. stoletju.[5]

Prozna Edda je nastala kot priročnik za ustvarjanje skaldske poezije—tradicionalne staronordijske poezije, ki so jo ustvarjali skaldi. Skaldska poezija, ki je bila prvotno prenašana ustno, uporablja aliteracijski verz, kenninge in več metričnih oblik. V Prozni Eddi so predstavljeni številni primeri del različnih skaldov iz obdobja pred in po pokristjanjevanju, pogosto pa se sklicuje tudi na pesmi iz Poetične Edde. Poetična Edda je skoraj v celoti sestavljena iz pesmi, dodanih je nekaj proznih pripovedi, in ta poezija—Eddska poezija—uporablja manj kenningov. V primerjavi s skaldsko poezijo je eddska poezija razmeroma preprosta.[5]

V Prozni Eddi so vidne plasti evhemerizacije, postopka, v katerem so božanstva in nadnaravna bitja predstavljena kot dejanska človeška bitja, ki obvladujejo magijo in so bila sčasoma pobožanjena, ali kot bitja, ki so bila demonizirana s pomočjo krščanske mitologije.[6] Besedila, kot sta Heimskringla, ki jo je v 13. stoletju napisal Snorri, in Gesta Danorum, ki jo je Saxo Grammaticus v 12. stoletju na Danskem napisal v latinščini, so rezultat velike količine evhemerizacije.[7]

Številna druga besedila, kot so sage, zagotavljajo dodatne informacije. Korpus sag sestavlja na tisoče zgodb, zapisanih v stari nordijščini, od islandskih družinskih zgodb (Islandske sage) do zgodb iz obdobja preseljevanja, ki omenjajo zgodovinske osebnosti, kot je Atila Hun (legendarne sage). Na predmetih in spomenikih, kot sta runski kamen iz Röka in amulet iz Kvinnebyja, so runski napisi—besedila, napisana v runski abecedi, avtohtoni abecedi germanskih ljudstev—, ki omenjajo like in dogodke iz nordijske mitologije.[8]

Predmete iz arheoloških najdb je mogoče razlagati tudi kot upodobitve predmetov in oseb iz nordijske mitologije, kot so amuleti s kladivom Mjölnir boga Thora, najdeni med poganskimi grobišči, in majhne srebrne ženske figure, razlagane kot valkire ali dísir]], bitja, povezana z vojno in usodo.[9] Na podlagi zgodovinskega jezikoslovja in primerjalne mitologije lahko primerjave z drugimi potrjenimi vejami germanske mitologije (kot so starovisoko nemški Merseburški uroki) prav tako omogočijo vpogled v mitologijo.[10] Znanstveniki so na podlagi širših primerjav z mitologijo drugih indoevropskih ljudstev rekonstruirali veliko starejše mite.[11][12]

Od mitskih zgodb in pripovedi, ki naj bi obstajale v srednjem veku, dobi Vikingov, obdobju preseljevanja in prej, je ohranjenih le malo pesmi in pripovedi.[13] Na nordijsko mitologijo se včasih sklicujejo tudi poznejši viri, ki segajo v moderno obdobje, kot je srednjeveški urok, ki ga je uporabljala Norvežanka Ragnhild Tregagås—v 14. stoletju je bila na Norveškem obsojena zaradi čarovništva— in uroki iz islandske knjige urokov z naslovom Galdrabók iz 17. stoletja.[14] Druge sledi, kot so krajevna imena z imeni bogov, lahko zagotovijo dodatne informacije o božanstvih, kot je morebitna povezava med božanstvi na podlagi lokacije krajev z njihovimi imeni, njihove lokalne priljubljenosti in povezav z geološkimi značilnostmi.[15] Ena od ohranjenih pesmi je staroangleški rokopis Beowulf.[16]

Mitologija[uredi | uredi kodo]

Bogovi in druga bitja[uredi | uredi kodo]

Glavni članki: Azi, Vani in Jötnar.
Glej tudi: Seznam germanskih božanstev
Na ilustraciji Lorenza Frølicha (1895) se bog Thor prebija skozi reko, medtem ko Aziji jezdijo na mostu Bifröst.

Osrednji del pripovedi o nordijski mitologiji so stiske bogov in njihova interakcija z različnimi drugimi bitji, na primer z jötnarji, ki so lahko prijatelji, ljubimci, sovražniki ali družinski člani bogov. V izvirnih besedilih so omenjeni številni bogovi. Kot je razvidno iz zapisov osebnih imen in krajevnih imen, je bil med Skandinavci v dobi Vikingov najbolj priljubljen Thor, bog grmenja, ki je upodobljen kot bog, ki neusmiljeno preganjanja sovražnike z mogočnim kladivom Mjölnir. V mitologiji Thor uniči številne jötnarje, ki so sovražniki bogov ali človeštva, in se poroči z lepo zlatolaso boginjo Sif.[17]

V ohranjenih besedilih se pogosto omenja tudi bog Odin. Enooki z volkovi in krokarji obdan Odin s kopjem v roki po svetu išče znanje. Odin naj bi se kot požrtvovalno dejanje za devet dni in noči obesil na kozmološko drevo Yggdrasil, da bi pridobil znanje runske abecede, ki jo je prenesel na človeštvo. Tesno je povezan s smrtjo, modrostjo in poezijo. Odin je upodobljen kot vladar Asgarda in vodja Azijev. Odinova žena je mogočna boginja Frigg, ki lahko vidi v prihodnost, a je nikomur ne pove, skupaj pa imata ljubljenega sina Baldra. Po vrsti sanj, v katerih Baldr sanja o svoji bližajoči smrti, Loki naposled njegove vizije izpolni. Baldr nato prebiva v Helu, kraljestvu, ki mu vlada istoimensko bitje.[18]

Odin mora polovico svojega deleža mrtvih deliti z mogočno boginjo Freyjo. Je lepa, čutna, nosi pernat plašč in uporablja seid magijo. V bitki izbere med ubitimi in svoje izbrance odpelje na svoje posmrtno polje Folkvang. Freyja žaluje za svojim pogrešanim možem Odom in ga išče v oddaljenih deželah.[19] V ohranjenih besedilih se pogosto omenja tudi Freyjin brat, bog Freyr, ki je povezan z vremenom, kraljevsko družino, človeško spolnostjo in poljedelstvom ter ljudem prinaša mir in zadovoljstvo. Freyr se globoko zaljubi, ko zagleda prelepo jötunn Gerd, in si pridobi njeno ljubezen, vendar za ceno svoje bodoče pogube.[20] Njun oče je mogočni bog Njord. Njord je močno povezan z ladjami in pomorstvom ter tudi z bogastvom in blaginjo. Mati Freyje in Freyra je Njordova sestra (njeno ime v izvirniku ni navedeno). Vendar obstaja več informacij o njegovi zvezi z boginjo smučanja in lova Skadi. Njuno razmerje je usodno, saj Skadi ne zdrži daleč od svojih ljubljenih gora, Njord pa od morske obale.[21] Freyja, Freyr in Njord skupaj tvorijo del bogov, znanih kot Vani. Čeprav so se Aziji in Vaniji še vedno razlikovali, so se združili na koncu vojne med Aziji in Vaniji.[22]

Čeprav so manj omenjeni, se v izvirniku pojavljajo številni drugi bogovi in boginje. (Za seznam teh božanstev glej Seznam germanskih božanstev.) Med manj omenjenimi bogovi so boginja Idun, ki nosi jabolka, in njen mož, skaldski bog Bragi; bog z zlatimi zobmi Heimdall, rojen iz devetih mater; starodavni bog Tyr, ki je med vezanjem velikega volka Fenrira izgubil desno roko; in boginja Gefjon, ki je ustanovila današnjo Zelandijo na Danskem.[23]

Poleg bogov so v besedilih omenjena tudi različna druga bitja. Vilinci in škratje so pogosto omenjeni in zdi se, da so povezani, vendar so njihovi atributi nejasni, odnos med njimi pa dvoumen. Vilinci so opisani kot sijoči in lepi, medtem ko so škratje pogosto kovači.[24] Pogosto se pojavlja skupina bitij, ki so opisana kot jötnar, thursar in troli (vse pogosteje se jih označuje kot »velikani«). Ta bitja lahko pomagajo bogovom, jih odvračajo ali pa zavzamejo njihovo mesto med bogovi.[25] Pogosto se omenjajo tudi norne, dise in že omenjene valkire. Čeprav se njihove funkcije in vloge prekrivajo in razlikujejo, so vse kolektivna ženska bitja, povezana z usodo.[26]

Kozmologija[uredi | uredi kodo]

Kozmološko osrednje drevo Yggdrasil je upodobljeno v delu The Ash Yggdrasil Friedricha Wilhelma Heineja (1886).
Sonce Sol in luna Mani, ki ju preganjata volkova Sköll in Hati. Volkova, ki preganjata Sol in Mani J. C. Dollmana (1909).

V nordijski kozmologiji vsa bitja živijo v devetih svetovih, ki se nahajajo okoli kozmološkega drevesa Yggdrasil. Bogovi prebivajo v nebeškem kraljestvu Asgard, ljudje pa v Midgardu, območju v središču vesolja. Poleg bogov, ljudi in jötnarjev v teh devetih svetovih živijo bitja, kot so škrati in vilinci. V mitih so pogosto opisana potovanja med svetovi, kjer lahko bogovi in druga bitja neposredno komunicirajo s človeštvom. Na Yggdrasilu živijo številna bitja, kot sta žaljiva veverica Ratatosk in jastreb Vedrfölnir. Drevo ima tri glavne korenine, ob vznožju ene od njih pa živi trojica norn, ženskih bitij, povezanih z usodo.[27] Poosebljeni so elementi kozmosa, kot so Sonce (boginja Sol), Luna (bog Mani) in Zemlja (boginja Jörd), ter časovne enote, kot sta dan (bog Dag) in noč (bog Nótt).[28]

Posmrtno življenje je v nordijski mitologiji zapleteno. Mrtvi lahko odidejo v mračno kraljestvo Hel—kraljestvo, ki mu vlada istoimensko žensko bitje, lahko jih valkire popeljejo v Odinovo vojno dvorano Valhallo ali pa jih boginja Freyja izbere za bivanje na svojem polju Folkvang.[29] Boginja Rán lahko zahteva tiste, ki umrejo na morju, boginjo Gefjon pa naj bi ob smrti obiskale device.[30] Besedila omenjajo tudi reinkarnacijo.[31] Čas je predstavljen kot cikličen in linearen, nekateri raziskovalci pa trdijo, da je bil ciklični čas prvotna oblika mitologije.[32] V islandskih virih najdemo različne oblike kozmološke zgodbe o stvarjenju, v nekaterih besedilih pa se pogosto omenja prihodnje uničenje in ponovno rojstvo sveta—Ragnarök.[33]

Človeštvo[uredi | uredi kodo]

V skladu s Prozno Eddo in pesnitvijo Poetične Edde z naslovom Völuspá sta prvi človeški par sestavljala Ask in Embla; naplavljen les, ki ga je našla trojica bogov in mu vdihnila življenje v obliki treh darov. Po kataklizmi Ragnarök se ta proces ponovi v preživetju dveh ljudi iz lesa: Lífa in Lífthrasirja. Iz teh dveh ljudi naj bi se človeštvo ponovno naselilo na novi in zeleni zemlji.[34]

Vpliv na popularno kulturo[uredi | uredi kodo]

Z množičnim objavljanjem prevodov staronordijskih besedil, ki pripovedujejo o mitologiji severnogermanskih ljudstev, so se omembe nordijskih bogov in junakov razširile v evropsko literarno kulturo, zlasti v Skandinaviji, Nemčiji in Veliki Britaniji. V poznem 20. stoletju so se sklicevanja na nordijsko mitologijo pogosto pojavljala v znanstvenofantastični in fantazijski literaturi, igrah vlog in sčasoma tudi v drugih kulturnih izdelkih, kot so stripi in japonski animirani filmi. Sledi te religije je mogoče najti tudi v glasbi, ki ima svoj žanr, viking metal. Skupine, kot so Amon Amarth, Bathory, Burzum in Månegarm, so napisale pesmi o nordijski mitologiji.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Rooth, Anna Birgitta (1961). Loki in Scandinavian Mythology. C. W. K. Gleerup.
  2. Lindow, John (1997). Murder and vengeance among the gods: Baldr in Scandinavian mythology, Edition 262. Suomalainen tiedeakatemia. ISBN 9514108094.
  3. Lindow, John (1988). Scandinavian Mythology: An Annotated Bibliography. Garland Pub. ISBN 0824091736.
  4. Murdoch, Brian; Hardin, James N.; Read, Malcolm Kevin (2004). Early Germanic Literature and Culture. Boydell & Brewer. str. 98–99. ISBN 157113199X. Of even more importance is Snorri Sturluson, the Icelandic scholar and politician, who did our knowledge of heathen religion such good service... he offers a scholarly portrayal of Old Norse mythology, which is admittedly heavily influenced by his Christian education and classical education, but remains nonetheless our most important medieval source for North Germanic mythology.
  5. 5,0 5,1 (Faulkes 1995, str. vi–xxi), and (Turville-Petre 1964, str. 1–34).
  6. Faulkes (1995), str. xvi–xviii.
  7. Turville-Petre (1964), str. 27–34.
  8. (Lindow 2001, str. 11–12), (Turville-Petre 1964, str. 17–21), and (MacLeod & Mees 2006, str. 27–28, 216).
  9. Regarding the dísir, valkyries, and figurines (with images), see (Lindow 2001, str. 95–97). For hammers, see (Simek 2007, str. 218–19), and (Lindow 2001, str. 288–89).
  10. (Lindow 2001, str. 29–30, 227–28), and (Simek 2007, str. 84, 278).
  11. (Puhvel 1989, str. 189–221)
  12. (Mallory 2005, str. 128–42)
  13. Turville-Petre (1964), str. 13.
  14. Regarding Ragnhild Tregagås, see (MacLeod & Mees 2006, str. 37). For Galdrabók, see (Flowers 1989, str. 29).
  15. Turville-Petre (1964), str. 2–3, 178.
  16. beowulf
  17. Lindow (2001), str. 287–91.
  18. Lindow (2001), str. 128–29, 247–52.
  19. Lindow (2001), str. 118, 126–28.
  20. Lindow (2001), str. 121–22.
  21. Lindow (2001), str. 241–43.
  22. Lindow (2001), str. 311–12.
  23. Lindow (2001), str. 86–88, 135–37, 168–72, 198–99, 297–99.
  24. (Lindow 2001, str. 99–102, 109–10), and (Simek 2007, str. 67–69, 73–74).
  25. Simek (2007), str. 108–09, 180, 333, 335.
  26. (Lindow 2001, str. 95–97, 243–46). (Simek 2007, str. 62–62, 236–37, 349).
  27. (Lindow 2001, str. 319–32). (Simek 2007, str. 375–76).
  28. Lindow (2001), str. 91–92, 205–06, 222–23, 278–80.
  29. For Hel, see (Lindow 2001, str. 172), and (Orchard 1997, str. 79). For Valhalla, see (Lindow 2001, str. 308–09), and (Orchard 1997, str. 171–72). For Fólkvangr, see (Lindow 2001, str. 118), and (Orchard 1997, str. 45).
  30. For Rán, see (Lindow 2001, str. 258–59), and (Orchard 1997, str. 129). For Gefjon, see (Orchard 1997, str. 52).
  31. Orchard (1997), str. 131.
  32. Lindow (2001), str. 42–43.
  33. Lindow (2001), str. 1–2, 40, 254–58.
  34. Simek (2007), str. 189.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Glavni sekundarni viri[uredi | uredi kodo]

Romanticizem[uredi | uredi kodo]

  • Anderson, Rasmus (1875). Norse Mythology, or, The Religion of Our Forefathers. Chicago: S.C. Griggs.
  • Guerber, H. A. (1909). Myths of the Norsemen: From the Eddas and Sagas. London: George G. Harrap. Reprinted 1992, Mineola, NY: Dover. ISBN 0-486-27348-2.
  • Keary, A & E (1909), The Heroes of Asgard. New York: Macmillan Company. Reprinted 1982 by Smithmark Pub. ISBN 0-8317-4475-8. Reprinted 1979 by Pan Macmillan ISBN 0-333-07802-0.
  • Mable, Hamilton Wright (1901). Norse Stories Retold from the Eddas. Mead and Company. Reprinted 1999, New York: Hippocrene Books. ISBN 0-7818-0770-0.
  • Mackenzie, Donald A (1912). Teutonic Myth and Legend. New York: W H Wise & Co. 1934. Reprinted 2003 by University Press of the Pacific. ISBN 1-4102-0740-4.
  • Rydberg, Viktor (1889). Teutonic Mythology, trans. Rasmus B. Anderson. London: Swan Sonnenschein & Co. Reprinted 2001, Elibron Classics. ISBN 1-4021-9391-2. Reprinted 2004, Kessinger Publishing Company. ISBN 0-7661-8891-4.

Sodobne pripovedi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Več gradiva o temi Nordijski mitologiji v Wikimedijini zbirki