Kanalski Vrh

Kanalski Vrh
Kanalski Vrh, pogled z Golka, december 2025
Kanalski Vrh Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°4′37.67″N 13°39′45.05″E
Država	Slovenija
Statistična regija	Goriška
Tradicionalna pokrajina	Primorska
Občina	Kanal ob Soči
Površina
• Skupno	4,54 km2
Nadm. višina	588,9 m
Prebivalstvo  (2025)
• Skupno	64
• Gostota	14 preb./km2
Časovni pas	UTC+1
• Poletni	UTC+2
Poštna številka	5213 Kanal
Zemljevidi	Najdi.si Geopedia

Kanalski Vrh je naselje, ki leži na 590 m. n. v. na hribu nad reko Sočo v Občini Kanal ob Soči.

Kanalski Vrh z umetnim jezerom, sončnimi celicami in stolpom v ozadju

Je manjše naselje v občini s približno 70 prebivalci. Od Kanala je oddaljeno cca. 7 km (po cesti). Nahaja se na skrajnem severozahodnem robu Banjške planote. Nad vasjo se nahaja cerkev sv. Antona Puščavnika, podružnična cerkev Župnije Kanal.

Vas lahko razdelimo na na dva dela, večji del naselja leži na dnu plitve kotline pod cerkvijo sv. Antona Puščavnika, manjši del pa se nahaja nad cerkvijo približno 500 m daleč od večjega dela vasi. Skozi vas je speljana občinska cesta, ki povezuje glavno regionalno cesto po Soški dolini ter kraje na Banjški planoti (najbližje sta Bate in Mrcinje).

V bližini vasi se nahaja umetno jezero ČHE Avče.

Zgodovina

Skozi Kanalski Vrh je vodila prva cesta iz Goriškega na Tolminsko. Takrat je bila med Kanalom in Gorico ob reki Soči le pešpot, zato so prevozniki "furmani" v Solkanu zavili v hrib proti Grgarju, ter naprej čez Ravne in Bate na Kanalski Vrh, ter od tod nazaj dol v dolino v Kanal. Da je pot peljala iz Gorice čez hribovske kraje omenja tudi zgodovinar Simon Rutar v knjigi "Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska", ki je izšla v Gorici leta 1892. Kraj je tedaj imel pomembno prehodno postajo, saj so tu furmani lahko odpočili konje.

Leta 1576 je avstrijski nadvojvoda Karel odredil gradnjo nove in krajše ceste ob Soči prav po trasi že omenjene pešpoti. Nova cesta je začela delovati leta 1580, ko je bil dograjen most čez Sočo v Kanalu. Za Kanalski Vrh pa je to pomenilo veliko, nenadomestljivo gospodarsko škodo, saj se je ves promet čez kanalski Vrh zaustavil.

Gospod (po primorsko duhovnik, župnik) Anton Berlot je poleg duhovnika tudi poznan kulturni delavec in učitelj. Leta 1883/84 je bil učitelj v Srednjem nad Kanalom in v Podmelcu, nato je prišel v Kanal. Poskrbel je tudi za to, da so tudi v njegovem rojstnem kraju (tj. Kanalski Vrh) okoli leta 1885 uvedli ljudsko šolo.

Med 1. svetovno vojno se je Kanalski Vrh nahajal v neposrednem zaledju soške fronte, proti koncu tudi skoraj na frontni črti. Po 1. svetovni vojni so se ljudje vrnili iz begunstva na Cerkljanskem, z Gorenjske, nekateri pa celo iz avstrijskih in nemških begunskih taborič v povsem uničen kraj. Kanalski Vrh je bil popolnoma razsut, vse domačije s cerkvijo vred do tal porušene, mnoge hiše in gospodarska poslopja so pogorela do tal, ker so bila večinoma krita s slamo, a mnoge so bile zadete od granat v času enajste soške ofenzive leta 1917. Po vojni leta 1921 je bilo območje pripojeno k Italiji z rapalsko mirovno pogodbo. Leta 1929 so fašistične šolske oblasti po določilih Gentilijeve šolske reforme zamenjale slovenske učitelje z italijanskimi iz Barija, Sicilije in Gorice. Pri uporu proti poitaljančevanju Primorcev je zelo pomembno nalogo opravila tudi slovenska primorska duhovščina. Gospod Anton Berlot je goriškemu nadškofu Margottiju (nasledil nadškofa dr. Sedeja, ki je odstopil pod pritiskom fašizma) že leta 1936 v imenu vseh Primorskih slovenskih duhovnikov napisal protestno izjavo proti poitaljančevanju in izgonu slovenščine iz cerkve.

Kanalski Vrh vojnih časov 2. svetovne vojne vse do poletja 1942 ni občutil. Veliko Vrhovcev so vpoklicali v italijansko vojsko, tudi starejše in mladoletne, da so preprečili, da bi šli k partizanom. Pred kapitulacijo Italije z Vrha v partizane ni šel nihče, saj na Vrhu ni bilo več fantov in mož sposobnih za v partizane.

Tretja četa prvega batalijona "Simona Gregorčiča” je 29. avgusta 1942 izvedla prvo diverzanstsko akcijo na tem področju s tem, da je nedaleč od Vrha, dober kilometer proti Batam zminirala, velik nosilec visokovoltnega električnega daljnovoda iz Doblarja, ki je preskrboval z elektriko mesto Trst. Podobno akcijo so izvedli borci tolminskega odreda pod vodstvom Darka Muniha iz Sv. Lucije (danes Most na Soči) 3. in 4. julija 1943, ko so med Avčami in Vrhom zminirali tri visoko napetnostne nosilne železne konstrukcije. Posledica prvega miniranja je bila ta, da je italijanska tajna policija OVRA spravila vse moške Vrhovce pred Plavčev skedenj, kjer so jih celo pretepli in hoteli izsiliti iz njih imena in povzročitelje sabotaž. Vsi so bili nedolžni, kajti nihče od njih ni vedel, kdo je sabotažo izvedel, niti niso sodelovali pri tem. Vrh in Vrhovce je takrat rešil pred najhujšim tedanji vaški župan ("capovilla") Bucik Anton - Minn (ki je moral biti kot župan tudi včlanjen v fašistično stranko), ki je uspel fašiste prepričati, da Vrhovci pri tem niso sodelovali.

Jeseni leta 1942 so Italijani za zaščito daljnovoda in, da bi preprečili širjenje partizanstva na Kanalskem Vrhu, postavili stalno vojaško posadko (okrog 40 vojakov "Guarda della frontiera") in karabinjersko skupino 4 karabinjerjov. V vsem času do razpada Italije leta 1943, ko je posadka zapustila Vrh, ni naredila kraju nobene omembe vredne škode, le delo OF je bilo oteženo. Po razpadu Italije 8. septembra 1943 se je uspelo vrniti domov in se vključiti v partizanske enote skoraj polovici vseh mož in fantov. Ostali so se uspeli vrniti šele po koncu vojne kot vojni ujetniki v južni Franciji, Italiji ali severni Afriki ali preko Prekomorskih brigad. Skozi Kanalski Vrh so potekale partizanske zveze in kurirski posli med Kanalom in Banjšicami. V letu 1944 je bil tudi sedež okrajnega komiteja KP Kanal in drugih političnih organizacij in obveščevalca IX. korpusa (Matevž Humar iz Levpe) vse do konca vojne.

Nekaj dni po Božiču leta 1944 so v popoldanskem času Nemci nenadoma zasedli Vrh, spravili vse vaščane z otroki in dojenčki pred trgovino in tako zastražene spraševali o partizanskih skupinah. Ker je med vsemi znal dobro govoriti nemško stari Čeferin (nekdanji stari avstrijski podoficir), se je on z njimi pogovarjal v imenu vseh vaščanov. Z izgovorom, da se Vrhovci bojijo vseh vojakov, tudi partizanov, in jim zato dajejo hrano, je preprečil požig vasi in izgon ljudi v izgnanstvo. Namreč Nemci so vedeli, da Vrhovci podpirajo partizane s hrano.

V jeseni, 28. oktobra 1944 je enota VDV (vojaške državne varnosti) v Zakrasju pred vasjo aretirala kanalskega kaplana gospoda Piska in ga neznano kje (dovmnevno v Trebuši) ustrelila. Pred tem je bil baje pri partizanih aretiran, zadržan in zaslišan že dvakrat prej, vendar so ugotovili, da je nedolžen in ga izpustili.

Takoj prve dni maja leta 1945 je prisla na Vrh enota JLA, enota KNOJ-a, ki so bili obmejni stražarji na demarkacijski črti, ki je razmejevala cono A od cone B. Kanalski Vrh je spadal pod cono B, meja med cono A in B pa je potekala zelo blizu vasi.

S šolskim letom 1958/59 je prišlo do ukinitve podružnične šole na Kanalskem Vrhu.

Glej tudi

• seznam naselij v Sloveniji