Julius Kugy

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Julius Kugy
Portret
Rojstvo19. julij 1858({{padleft:1858|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})[1]
Gorica
Smrt5. februar 1944({{padleft:1944|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1] (85 let)
Trst
NarodnostSlovenija Slovenec
DržavljanstvoFlag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
Poklicalpinist, pisatelj, odvetnik, pravnik

Julius Kugy, slovenski pravnik, alpinist, častnik, pisatelj in humanist, oče alpinizma v Julijskih Alpah; * 19. julij 1858, Gorica; † 5. februar 1944, Trst.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Julius Kugy se je rodil leta 1858 v Gorici v slovenski družini. Oče je bil Korošec z originalnim priimkom »Kogej«, mati pa je bila hčerka pesnika Jovana Vesela Koseskega. Julius je odraščal v večjezikovnem okolju in je že od malih nog govoril vse štiri glavne jezike tedanje Gorice: slovensko, italijansko, nemško in furlansko. Kugy ni znal slovensko,[2] kot piše tudi v svoji knjigi Aus dem Leben eines Bergsteigers. Vendar se je kasneje naučil brati slovensko.[3] V otroštvu je pogosto preživljal poletja v očetovi rodni vasi Lipa na Koroškem blizu mesta Podklošter v Ziljski dolini, kjer je prvič vzljubil naravo in gore. Obiskoval je nemško gimnazijo v Trstu, šolanje pa nadaljeval na dunajski univerzi, kjer je diplomiral iz prava leta 1882.

Po vrnitvi v Trst je prevzel upravljanje tržaškega podjetja »Pfeifer-Kugy« za uvoz olja, kave in eksotičnega sadja iz kolonij, ki ga je ustanovil njegov oče Pavel. Ukvarjal se je tudi z glasbo: znane so orgle, ki jih je podaril tržaški cerkvi mehitaristov, poleg tega pa je s prijatelji ustanovil društvo filharmonikov, ki je pomemben del tržaške glasbene kulture in tradicije. Leta 1915, ob italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski, se je Kugy prostovoljno javil v avstro-ogrsko vojsko ter prispeval svoje alpinistične izkušnje ter znanja, zaradi česar je kasneje postal poročnik. Vojaško dejavnost je prenehal po bitki pri Kobaridu.

V času po vojni je Julius Kugy zaprl pridobitno dejavnost in se posvetil pisateljevanju ter predavanjem po nemško in slovensko govorečih deželah. Med drugo svetovno vojno je rešil več slovenskih alpinistov iz koncentracijskega taborišča Dachau. Sodeloval je tudi s slovenskimi partizani v Trstu. Umrl je leta 1944 v Trstu, kjer je tudi pokopan.

Pomen in delo[uredi | uredi kodo]

Spominska plošča v Trstu

Kugy je znan po svoji ljubezni do alpinizma, zlasti do Julijskih Alp, ki jih je vzljubil že v svojih najstniških letih ob obiskih očetovega rojstnega kraja v Ziljski dolini ter zaradi svoje ljubiteljske botanične dejavnosti. Lokalni gorski vodniki so mu pomagali, da se je povzpel na mnoge izmed še neosvojenih vrhov Julijcev ter da je že osvojene vrhove dosegal po novih smereh. Zaradi tega je znan tudi kot »odkritelj Julijskih Alp«. Posebej znan je po vzponih na Škrlatico in Montaž.

Poleg alpinizma so Kugyja zanimali še številni drugi predmeti, kot so literatura, botanika in glasba. Ena od ugank, ki jih je skušal razrešiti, je bila skrivnostna rastlinska vrsta Scabiosa trenta, ki jo je opisal Belsazar Hacquet in kasneje Anton Kerner von Marilaun dokazal, da je primerek že znane vrste Cephalaria leucantha.[4] Skupaj s prijateljem Albertom Bois de Chesnejem je v bližini Bovca ustvaril alpski botanični vrt. Bil je med ustanovitelji dveh amaterskih glasbenih društev v Trstu: Filharmonične družbe in Palestrinian Chorus. Orgle je podaril tudi mehitaristični cerkvi v Trstu.

Julius Kugy je bil velik spodbujevalec prijateljstva med narodi, živečih na območju današnje Slovenije, Italije in Avstrije. Svoj spomenik ima v Trenti ob cesti na Vršič. Postavila ga je Planinska zveza Slovenije ob svoji 60-letnici, napravil pa ga je kipar Jakob Savinšek. Poleg tega so po njem poimenovane nekatere gorske poti, Kugyjeva polica v severni triglavski steni, Kugyjeva smer v Montažu in Kugyjeva učna pot v Nabrežini nad Trstom. Po Kugyju se imenuje nagrada, ki jo na slovenskem Koroškem podeljujejo za »uresničevanje kulturnega, vzgojnega, političnega, gospodarskega, športnega in splošnočloveškega zbliževanja narodov sosedov na Koroškem in v celotni alpsko-jadranski regiji«, Kugyjevi razredi pa so štiri jezični (angleški, italijanski, nemški in slovenski) razredi v slovenskih, italijanskih in avstrijskih šolah.

Leta 2008 mu je bila posvečena slovenska poštna znamka.[5]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Kugy skupaj s Henrikom Tumo velja za očeta modernega alpinizma v Julijskih Alpah. Na podlagi svojih izkušenj je napisal več knjig, v katerih je izrazil svoje humanistične ideale in ljubezen do narave. Njegove knjige so bile zelo odmevne in so v slovenski književnosti ustvarile poseben žanr gorniške literature. Njegov neoromantični slog, ki je združeval znanstvene in naravoslovne opise narave in ljudskih običajev z izrazito personaliziranimi refleksijami, je vplival na več pomembnih avtorjev, predvsem s Slovenskega primorja. Med Kugyjevimi poetičnimi in refleksivnimi alpinističnimi potopisi so vplivali Klement Jug, Vladimir Bartol, Igor Škamperle in Dušan Jelinčič. Bil je tudi vpliven v nekaterih italijansko govorečih krogih Trsta. Med njegovimi oboževalci so bili pisatelji Giani Stuparich, Claudio Magris, Livio Isaak Sirovich, Marco Albino Ferrari in Paolo Rumiz.

  • Aus dem Leben eines Bergsteigers (München, 1925; slov. prevod Iz mojega življenja v gorah, prevedla Mira Marko Debelak: Julijske Alpe, 1937, 2008; Iz življenja gornika, prevedla Lilijana in France Avčin, 1968).
  • Arbeit, Musik, Berge (München, 1931; slov. prevod Delo, glasba, gore, prevedla Lilijana in France Avčin, 1966).
  • Die Julischen Alpen im Bilde (Gradec, 1933; slov. prevod Julijske Alpe v podobi, prevedla Jože Šmit in Tine Orel, 1971).
  • Anton Oitzinger, ein Bergführerleben (Gradec, 1935; slov. prevod Anton Ojcinger: življenje gorskega vodnika, prevedel Marijan Lipovšek, 1977).
  • Fünf Jahrhunderte Triglav (Gradec, 1938; slov. prevod Pet stoletij Triglava, prevedel M. Lipovšek, 1973, 1979).
  • Im göttliche Lächeln des Monte Rosa, 1-2 (Gradec, 1940; slov. prevod Božanski nasmeh Monte Rose, prevedel M. Lipovšek, 1976).
  • Aus vergangener Zeit (Gradec, 1943; slov. prevod Iz minulih dni, prevedla Lilijana Avčin, 1971).
  • Vojne podobe iz Julijskih Alp: Deveto poglavje (Ljubljana, 1995).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. Mazi, Vilko (1958). "Sto let Tume in Kugyja". Planinski Vestnik. 58 (8): 440. Pridobljeno dne 9 February 2019.
  3. Čuk, S. (2004). "Julius Kugy: Po kulturi sem Nemec, po rodu Slovenec". Ognjišče (2). str. 42. Pridobljeno dne 9 February 2019.
  4. "Trenta Scabious (Scabiosa Trenta)". Republic of Slovenia: Government Communications Office. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-07-20. Pridobljeno dne 2022-07-20.
  5. "PS | Turizem". Posta.si. Pridobljeno dne 2 January 2013.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]