Julius Kugy

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Julius Kugy
Portret
Rojstvo 19. julij 1858({{padleft:1858|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})
Gorica
Smrt 5. februar 1944({{padleft:1944|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:5|2|0}}) (85 let)
Trst
Državljanstvo Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklic alpinist, pisatelj, odvetnik, pravnik

Julius Kugy, slovenski pravnik, alpinist, častnik, pisatelj in humanist, oče alpinizma v Julijskih Alpah; * 19. julij 1858, Gorica; † 5. februar 1944, Trst.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Julius Kugy se je rodil leta 1858 v Gorici v slovenski družini. Oče je bil Korošec z originalnim priimkom »Kogej«, mati pa je bila hčerka pesnika Jovana Vesela Koseskega. Julius je odraščal v večjezikovnem okolju in je že od malih nog govoril vse štiri glavne jezike tedanje Gorice: slovensko, italijansko, nemško in furlansko. V otroštvu je pogosto preživljal poletja v očetovi rodni vasi Lipa na Koroškem blizu mesta Podklošter v Ziljski dolini, kjer je prvič vzljubil naravo in gore. Obiskoval je nemško gimnazijo v Trstu, šolanje pa nadaljeval na dunajski univerzi, kjer je diplomiral iz prava leta 1882.

Po vrnitvi v Trst je prevzel upravljanje tržaškega podjetja »Pfeifer-Kugy« za uvoz olja, kave in eksotičnega sadja iz kolonij, ki ga je ustanovil njegov oče Pavel. Ukvarjal se je tudi z glasbo: znane so orgle, ki jih je podaril tržaški cerkvi mehitaristov, poleg tega pa je s prijatelji ustanovil društvo filharmonikov, ki je pomemben del tržaške glasbene kulture in tradicije. Leta 1915, ob italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski, se je Kugy prostovoljno javil v avstro-ogrsko vojsko ter prispeval svoje alpinistične izkušnje ter znanja, zaradi česar je kasneje postal poročnik. Vojaško dejavnost je prenehal po bitki pri Kobaridu.

V času po vojni je Julius Kugy zaprl pridobitno dejavnost in se posvetil pisateljevanju ter predavanjem po nemško in slovensko govorečih deželah. Med drugo svetovno vojno je rešil več slovenskih alpinistov iz koncentracijskega taborišča Dachau. Sodeloval je tudi s slovenskimi partizani v Trstu. Umrl je leta 1944 v Trstu, kjer je tudi pokopan.

Pomen in delo[uredi | uredi kodo]

Kugy je znan po svoji ljubezni do alpinizma, zlasti do Julijskih Alp, ki jih je vzljubil že v svojih najstniških letih ob obiskih očetovega rojstnega kraja v Ziljski dolini ter zaradi svoje ljubiteljske botanične dejavnosti. Vztrajno in strastno je iskal cvetlico Scabioso trento, ki jo je v Julijcih odkril Balthasar Hacquet in se je pozneje izkazala kot mistifikacija.[1] Lokalni gorski vodniki so mu pomagali, da se je povzpel na mnoge izmed še neosvojenih vrhov Julijcev ter da je že osvojene vrhove dosegal po novih smereh. Zaradi tega je znan tudi kot »odkritelj Julijskih Alp«. Posebej znan je po vzponih na Škrlatico in Montaž.

Julius Kugy je bil velik spodbujevalec prijateljstva med narodi, živečih na območju današnje Slovenije, Italije in Avstrije. Svoj spomenik ima v Trenti ob cesti na Vršič. Postavila ga je Planinska zveza Slovenije ob svoji 60-letnici, napravil pa ga je kipar Jakob Savinšek. Poleg tega so po njem poimenovane nekatere gorske poti, Kugyjeva polica v severni triglavski steni, Kugyjeva smer v Montažu in Kugyjeva učna pot v Nabrežini nad Trstom. Po Kugyju se imenuje nagrada, ki jo na slovenskem Koroškem podeljujejo za "uresničevanje kulturnega, vzgojnega, političnega, gospodarskega, športnega in splošnočloveškega zbliževanja narodov sosedov na Koroškem in v celotni alpsko-jadranski regiji", Kugyjevi razredi pa so štirijezični (angleški, italijanski, nemški in slovenski) razredi v slovenskih, italijanskih in avstrijskih šolah.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Aus dem Leben eines Bergsteigers (München, 1925; slov. prevod Iz mojega življenja v gorah: Julijske Alpe, 1937, 2008; Iz življenja gornika, 1968).
  • Arbeit, Musik, Berge (München, 1931; slov. prevod Delo, glasba, gore, 1966).
  • Die Julischen Alpen im Bilde (Gradec, 1933; slov. prevod Julijske Alpe v podobi, 1971).
  • Anton Oitzinger, ein Bergführerleben (Gradec, 1935; slov. prevod Anton Ojcinger: življenje gorskega vodnika, 1977).
  • Fünf Jahrhunderte Triglav (Gradec, 1938; slov. prevod Pet stoletij Triglava, 1973, 1979).
  • Im göttliche Lächeln des Monte Rosa, 1-2 (Gradec, 1940; slov. prevod Božanski nasmeh Monte Rose, 1976).
  • Aus vergangener Zeit (Gradec, 1943; slov. prevod Iz minulih dni, 1971).
  • Vojne podobe iz Julijskih Alp: Deveto poglavje (Ljubljana, 1995).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]