Koncentracijsko taborišče Dachau

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dachau jeseni 2002

Koncentracijsko taborišče Dachau (KZ Dachau) je bilo koncentracijskem taborišču v mestu Dachau ~20 km severno od Münchna. Danes je na območju razširjene bavarske prestolnice. Bilo je prvi večji tovrstni objekt nacističnega režima. Kot preurejeno tovarno smodnika so ga odprli že leta 1933.

Prevzgojni zavod[uredi | uredi kodo]

21. marca 1933 so ga ustanovili nacisti. Glavna pobudnika sta bila Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. in Hermann Goering, drugi človek tretjega Reicha. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče, v katerem so »prevzgajali« politične nasprotnike (antinaciste). Zgrajeno je bilo na območju zapuščene tovarne streliva, severovzhodno od mesta Dachau v južni Nemčiji.

V prvem letu so sem zaprli okrog 4.800 jetnikov. Na začetku so v glavnem zapirali nemške komuniste, socialne demokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Čez čas so bili kandidati za »prevzgojo« Jehovove priče, Romi, homoseksualci, označeni kot asocialci in kriminalci.

S časom je sem prihajalo vse več Judov. Sprva so jih zaprli, ker bi naj pripadali kateri izmed prej naštetih skupin, ali so jih zaradi manjšega prekrška obsodili na dosmrtno ječo, oziroma da so svojo kazen do smrti prestali v taborišču.

Preureditev v taborišče[uredi | uredi kodo]

V začetku leta 1937 so enote SS zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbo taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi. Stavba je bila zgrajena v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do 29. aprila 1945. Tako je Dachau postal prvo učinkovito taborišče v takratnem tretjem rajhu.

Koncentracijsko taborišče Dachau

Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo med 10. na 11. novembrom 1938, ko je Hitler izvedel kristalno noč in zaprl 10.000 Judov. Večina je bilo moških, ki so jih kasneje izselili iz Nemčije.

Taborišče je bilo del vojnega centra za vaje enot SS, kjer so razvijali uničevalske in prevzgojne tehnike. To taborišče je bilo za zgled in vzor vsem ostalim, ki so jih odprli kasneje.

Malo manj znano pa je, da so nacisti gradili koncentracijska taborišča kar po ruskih načrtih. Od Rusov so načrte dobili še takrat, ko so Nemci še veselo prijateljevali in trgovali z njimi. Rusi so imeli s to raboto že dolgoletne izkušnje v Sibiriji in drugod.

Prostorska organizacija in dogajanje[uredi | uredi kodo]

Taborišče je bilo razdeljeno v dve območji: ožje taborišče in območje krematorija ter širše območje s tovarnami, vrtovi in drugimi obrati. Taboriščna cona je zajemala 32 podolgovatih pritličnih barak. V teh so bili jetniki z različnim statusom; v taborišču so bili zaprti skoraj izključno moški. Del barak je bil urejen kot hiralnica. Del prostorov je bil rezerviran za medicinske poskuse na ljudeh. Glavna pisarna je bila zaklenjena in dostopna le posebej določenim osebam. Na dodatno ograjenem zemljišču so morale biti posebna kuhinja, pralnica in drugi funkcionalni prostori.

Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključeval je star krematorij z eno samo pečjo in nov krematorij s štirimi pečmi, torej so eno stavbo dogradili. Število žrtev v drugem krematoriju ni bilo nikoli popolnoma natančno raziskano, Nemci pa so nasprotno trdili, da ga sploh niso nikoli uporabili.

Taboriščniki, ki so zboleli ali bili prešibki za delo v taborišču, so bili poslani na »evtanazijo« v center blizu Linza v Avstriji, kjer jih je bilo ubitih nekaj tisoč. Kaznovali so jih tudi z obešanjem.

Tako v Dachavu kot tudi v ostalih nacističnih taboriščih so na jetnikih izvajali medicinske poskuse. Na njih so preizkušali zdravila proti tuberkulozi, druge antibiotike, analgetike. Jetnike so pustili krvaveti, da so z njihovo krvjo lahko s transfuzijo pomagali, komur so pač želeli. Na tak brutalen način je umrlo kar nekaj jetnikov.

Poleti 1944 je bilo v sklopu Dachauskega taborišča zgrajenih že 300 manjših taborišč, ki jih je zgradilo 30.000 jetnikov, ki so delali zelo trdo, dan in noč. Mnogo jih je od težkega in napornega dela umrlo.

Bolj kot se je bližal konec vojne, bolj so nacisti pritiskali na Nemce, ki so bili proti nacizmu in jih pošiljali v taborišča. Sprva v lokalna, kasneje so jih na veliko premeščali v Dachau. Pot je bila dolga, hrane in vode skorajda ni bilo, torej so jetniki prišli izmučeni in na smrt izstradani, če že niso po poti umrli. V Dachau so vozili tudi zapornike iz drugih taborišč.

Osvoboditev in število žrtev[uredi | uredi kodo]

26. aprila 1945, ko so se Američani bližali taborišču, je bilo registriranih okrog 70.000 zapornikov v Dachavu in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov, na drugem mestu so bili Judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau.

Število žrtev med letoma 1933 in 1945 se giblje okrog 188.000, med letoma 1940 in 1945 okrog 28.000. Evidentirane so zgolj žrtve, ki so umrle po prihodu v taborišče; številne so pobili, še preden so jih popisali in razporedili v taborišče ali podružnice. Čisto natančno število žrtev nikoli ne bo popolnoma jasno, posebej,ker so v taborišče prepeljali tudi jetnike iz drugih taborišč iz različnih območij Nemčije.

V taborišču je bilo tudi izjemno veliko Slovencev, zlasti mladih intelektualcev in drugih izobražencev. Tudi število Slovencev, ki so trpeli in umirali v taborišču, ne bo nikoli natančno znano, ker so bili ob prihodu vpisani kot Avstrijci, Italijani, Madžari, Jugoslovani ali Slovenci. Slovenci so zapustili taborišče v začetku junija 1945. Pred odhodom so izdajali svoj časopis in dokumentirali stanje s fotografijami in risbami. Znane risbe so izdelali Zoran Mušič, Božo Pengov, Vlasto Kopač in drugi. Desetletja kasneje so svoje spomine skozi likovne izdelke izražali tudi drugi ustvarjalci, kakor Karel Appel ali Bogdan Borčić. V Dachauu je bil zaprt tudi Boris Fakin (Igor Torkar), ki so ga po vojni obsodili in zaprli še novi oblastniki v Jugoslaviji. Kot obtoženec v Dachauskih procesih je moral odsedeti še štiri leta in štiri dni.

Po vojni so medvojne barake morali požgati zaradi higienskih in zdravstvenih vzrokov. Bile so leglo raznih bolezni in njih prenašalcev: uši, stenic, bolh, gnid in druge golazni. Obnovljeni sta samo dve baraki, ohranjeni pa so betonski temelji vseh ostalih.

V stavbi, kjer je bila med 2. svetovno vojno menza in kuhinja, je danes muzej. Ohranjena je tudi še komandantura, ki je bila za tako strašno in veliko taborišče presenetljivo majhna. V pritličju so bili prostori za SS-stražarje na dolžnosti in za počitek in seveda slovita vhodna vrata z napisom Arbeit macht frei.(Delo osvobaja).

Viri

Glej tudi[uredi | uredi kodo]