Pojdi na vsebino

Dušan Pirjevec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dušan Pirjevec
Portret
Rojstvo20. marec 1921({{padleft:1921|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1]
Solkan
Smrt4. avgust 1977({{padleft:1977|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[2] (56 let)
Ljubljana
Državljanstvo SFRJ
 Kraljevina Italija
Poklicfilozof, literarni zgodovinar, literarni kritik, urednik, prevajalec
ZakonecMarjeta Vasič (1944-1967)
Nedeljka Pirjevec
OtrociAlenka Pirjevec
Ira Ratej
StaršiAvgust Pirjevec, Iva Mozetič

Dušan Pirjevec, slovenski literarni zgodovinar in teoretik ter urednik, * 20. marec 1921, Solkan (Nova Gorica) † 4. avgust 1977, Ljubljana.

Dušan Pirjevec je bil ena najbolj enigmatičnih in markantnih osebnosti na področju preučevanja literature in filozofije na Slovenskem, kot profesor karizmatičen predavatelj, ki je močno vplival na razvoj slovenske misli svojega časa.

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družini literarnega zgodovinarja Avgusta Pirjevca na obrobju Solkana (na ozemlju, ki je danes del Nove Gorice). Po končani gimnaziji v Ljubljani je v Zagrebu začel študirati agronomijo. Med drugo svetovno vojno in v prvih povojnih letih je kot aktivni udeleženec NOB opravljal pomembne vojaške, politične in ideološko-propagandne funkcije (politični komisar Krimskega partizanskega bataljona, Dolenjskega bataljona, Belokranjskega odreda, Loškega partizanskega odreda, Primorske operativne cone, član pokrajinskega partijskega komiteja za slovensko Koroško, referent za avstrijske zadeve pri slovenskem glavnem štabu, sekretar pokrajinskega komiteja KPS in prvi tajnik narodnoosvobodilnega odbora za slovensko Koroško). Njegovo partizansko ime je bilo Ahac (Brodar). 1945-47 je bil mdr. glavni urednik Ljudske pravice, nato Slovenskega poročevalca, leta 1947 je vodil agitacijsko-propagandni oddelek pri CK KPS. Zaradi afere s telefonskim klicem Vladu Kozaku oz. Josipu Vidmarju z lažnim obvestilom o vdoru ruske vojske leta 1948 aretiran skupaj z Vitomilom Zupanom in Jožetom Brejcem (Jože Javoršek) in postavljen pred sodišče, vendar v nasprotju z drugima dvema kmalu izpuščen. Med letoma 1948 in 1952 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno književnost in slavistiko. V letih 1960/61 se je študijsko izpopolnjeval v Parizu in na Dunaju in leta 1961 je doktoriral na Oddelku za primerjalno književnost z disertacijo o Cankarju, evropski dekadenci in simbolizmu. Do leta 1962 je delal na inštitutu za literaturo SAZU, od leta 1963 do smrti pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani predaval primerjalno književnost in literarno teorijo, najprej 10 let kot izredni in šele od leta 1973 kot redni profesor.

Bil je urednik oz. sourednik revije Sodobnost (1964 zamenjan kot urednik zaradi nasprotovanja ukinitve Perspektiv) in 1969–71), Slavistične revije (1958–1972) ter književne zbirke Znamenja (1968–75), sodelavec zagrebške revije Praxis in član odbora Korčulanske poletne šole (1967–74). Pred vojno in po njej je pisal literarne kritike, marksistično angažirane politične in kulturno-ideološke članke, prevajal ruska estetska in filozofska dela in tudi literarno ustvarjal; njegova drama Ljudje v potresu (1947) ostaja v rokopisu. Raziskoval je slovensko moderno in njeno povezanost s svetovno književnostjo, največ se je ukvarjal s Cankarjem, o njem je objavil več razprav in dve monografiji. Za zbirko 100 romanov je napisal 12 študij o temeljnih delih evropskega romanopisja od renesanse do sodobne književnosti. Opiral se je na Heglovo in Lukácsevo estetiko, Bahtinovo teorijo romana, Sartrovo filozofijo eksistence, Ingardnovo fenomenologijo literarne vede, odločilne spodbude pa je našel v Heideggerjevi misli o umetnosti. S teh izhodišč je Pirjevec razvijal teorijo romana kot osrednje novodobne literarne zvrsti. Razvil je tezo o zavrtosti slovenskega naroda in jo povezal z razlago strukturno-razvojnih značilnosti slovenske literature. Odmevna je bila njegova polemika o narodnem vprašanju s srbskim pisateljem Dobrico Ćosićem (1961/62) in s sodelavci revije Perspektive o nijhovi kulturni in idejni usmeritvi (1962/63).

Z radikalnimi miselnimi novostmi in z njihovimi ideološkimi ter kulturno-političnimi razsežnostmi je v 60. in 70. letih po eni strani vzbujal ostra zavračanja v delu tradicionalistične kulturniške inteligence in pri zastopnikih vladajoče ideologije, po drugi pa je močno vplival na takratne mlajše literarne teoretike, kritike, ustvarjalce in publiciste. Po smrti se je njegov vpliv nadaljeval in je razviden še danes, saj je literarno vedo odprl metodološkemu pluralizmu in tokovom evropske filozofije, od fenomenologije do strukturalizma. Filozofijo in literarno vedo je združil na podlagi osebne izkušnje NOB-ja, kar daje žar njegovemu slogu, ki je več kot znanost - je živa duhovna veda (Kos). Pirjevec je postal tudi tema literarnih del in spominov: Lektor v Ljubljani Gerta Hofmanna (1982; izvirni naslov Die Fistelstimme (COBISS)), Milan Dekleva, Oko v zraku, Iztok Osojnik, Braşow in Pirjevec, Nedeljka Pirjevec, Zaznamovana, Saga o kovčku, Rudi Šeligo, Izgubljeni sveženj, Taras Kermauner, Po(ne)srečena srečavanja.

Leta 2010 so mu na hodniku Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, kjer je dolgo časa predaval, postavili kip, ki je delo akademskega kiparja Draga Tršarja.[3]

Partizan

[uredi | uredi kodo]

Kmalu po invaziji sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 se je Pirjevec pridružil partizanskemu odporu v Osvobodilni fronti slovenskega naroda in prevzel bojno ime Ahac, pod katerim je ostal znan do konca življenja. Konec leta 1941 se je vključil v boj proti italijanskemu fašističnemu okupacijskemu režimu v tako imenovani Ljubljanski pokrajini. Izbral si je bojno ime Ahac. Izbira je bila zelo simbolična: od konca 16. stoletja so svetega Ahaca v slovenskih deželah častili kot zavetnika pred turškimi vpadi, v 17. stoletju pa tudi kot zavetnika Kranjske.

Njegov organizacijski talent je opazil komunistični voditelj Aleš Bebler, ki je Pirjevcu zagotovil napredovanje v čin političnega komisarja v vojaških enotah, ki so delovale na Dolenjskem. V tem času je postal znan po svoji bojevitosti in brutalnem ravnanju z nasprotniki. V zelo kontroverznih spominih, objavljenih posmrtno leta 1990, je soborec in znani esejist Jože Javoršek Pirjevca celo obtožil sežiganja vojnih ujetnikov. Sodeloval je tudi v notranji preiskavi pokola skupine Romov na Beli Krajini leta 1942, a je bil oproščen. Leta 1943 je bil poslan organizirat odporniški boj na Slovensko Primorje in v Furlanijo v Italiji, leta 1944 pa na južno Koroško.

Po koncu vojne je bil Pirjevec nameščen v propagandne enote novo ustanovljenega komunističnega režima v Sloveniji. Med letoma 1945 in 1947 je delal kot urednik dnevnega časopisa Ljudska pravica , glavnega komunističnega časopisa v Sloveniji. Tam je spoznal literarnega kritika Bojana Štiha, ki ga je seznanil s sodobnimi trendi v literaturi. Leta 1947 je Pirjevec postal predsednik oddelka za agitprop na Univerzi v Ljubljani. V tem obdobju je postal tesen osebni prijatelj z Vitomilom Zupanom, s katerim se je večkrat udeležil provokacij na ljubljanski kulturni sceni, ki so jo imeli za "reakcionarno in malomeščansko". Poleti 1948 so ga aretirali in mu sodili v navideznem procesu zaradi številnih hudih kaznivih dejanj, kot so subverzivna dejavnost, nemoralna dejanja in posilstva. Za razliko od svojega tesnega osebnega prijatelja, ki je bil v istem procesu aretiran in obtožen istih kaznivih dejanj, je bil Pirjevec obsojen na relativno milo kazen dveh let zapora. Že po pol leta je bil izpuščen in pogojno obsojen. Izključen je bil iz komunistične partije in mu odvzeta vsa vojna odlikovanja.

Osebno življenje

[uredi | uredi kodo]

Pirjevec je bil dvakrat poročen. Njegova prva žena je bila njegova partizanska soborka, univerzitetna profesorica francoščine Marjeta Vasič, druga pa igralka in kasneje pisateljica Nedeljka Kacin. Njegova hči Alenka Pirjevec je znana gledališka igralka in lutkarica. Njegova druga hči s slovensko novinarko Olgo Ratej je slovenska dramaturginja Ira Ratej.

Vpliv in zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Pirjevec velja skupaj z Edvardom Kocbekom za enega najvplivnejših intelektualcev v Sloveniji v obdobju med letoma 1945 in 1980. Vplival je ne le na literarne kritike in zgodovinopisce, temveč tudi na filozofe, kot so Tine Hribar, Ivan Urbančič, Dean Komel in hrvaški filozof Mario Kopić. Ključnega pomena je bil za intelektualni razvoj več javnih osebnosti, med katerimi je bil najbolj znan pisatelj in sociolog Dimitrij Rupel, ki je kasneje postal prvi slovenski zunanji minister. Pirjevec je bil upodobljen v več romanih in spominih, med drugim v Die Fistelstimme (1982) Gerta Hofmanna, Oko v zraku Milana Dekleve, Braşow Iztoka Osojnika, Izgubljeni sveženj Rudija Šeligoja in Navzkrižna srečanja Tarasa Kermaunerja, kot tudi v epu Vrata nepovrata Borisa A. Novaka.

Pirjevčev pogled na nacionalno vprašanje, artikuliran v polemikah z ideologom jugoslovanskega socializma Edvardom Kardeljem, je bil še posebej odmeven med disidentsko usmerjenimi slovenskimi intelektualci poznih sedemdesetih in osemdesetih let. Pirjevec je bil najpogosteje citiran avtor v "Prispevkih k slovenskemu nacionalnemu programu", javnem manifestu, ki ga je leta 1987 napisalo 16 nekomunističnih intelektualcev in ki se pogosto šteje za začetek slovenskega gibanja za neodvisnost, ki je doseglo vrhunec z razglasitvijo neodvisnosti Slovenije leta 1991.

Leta 1997 je bil v avli Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani postavljen Pirjevčev doprsni kip. Leta 1998 je bila v njegovi rojstni hiši v Novi Gorici postavljena spominska plošča.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

Samostojne publikacije (monografije)

  • Ivan Cankar in evropska literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1964. (COBISS)
  • Hlapci, heroji, ljudje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968. (COBISS)
  • Estetska misel Franceta Vebra. Ljubljana: RSS, 1975. (COBISS)
  • Evropski roman. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. (COBISS)
  • Strukturalna poetika: Kibernetika, komunikacija, informacija. Ljubljana: DZS, 1981. (COBISS)
  • Filozofija in umetnost in drugi spisi. Ljubljana: Alpeh, 1991. (COBISS)
  • Metafizika in teorija romana. Ljubljana: Nova revija, 1992. (COBISS)

Izbrane razprave

Uredniško delo

  • Josip Murn: Zbrano delo 1–2. Ljubljana: DZS, 1954. (COBISS)
  • Josip Murn: Topol samujoč: izbor pesmi, proze in pisem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967. (COBISS)
  • Oton Župančič: Zbrano delo 1–3. Ljubljana: DZS, 1956–1992. (COBISS)

Dnevnik

  • Dnevnik in spominjanja. Nova revija, V/45, 1986, str. 7-63

O njem:

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Dušan_Pirjevec&oldid=6649653«