Tomo Korošec

Tomo Korošec
Rojstvo	30. julij 1938({{padleft:1938|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) Laško
Smrt	28. maj 2022({{padleft:2022|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:28|2|0}}) (83 let)
Državljanstvo	Slovenija  SFRJ  Kraljevina Jugoslavija
Poklic	jezikoslovec, slavist

Tomo Korošec, slovenski jezikoslovec, besediloslovec, besedilotvorec, profesor, ribič, * 30. julij 1938, Laško, † 28. maj 2022.

Življenjepis

Tomo Korošec je odrasel v Laškem. Bil je drugi otrok očeta Ivana in matere Zinke Korošec, imel pa je tudi 4 leta starejšega brata Andreja. Mama je bila primorska Slovenka, ki je v Laško prišla v priselitvenem valu po prvi svetovni vojni, po poklicu pa je bila učiteljica. Oče je bil iz okolice Laškega, po poklicu pa trgovec. Med drugo svetovno vojno je bila družina izseljena v zdajšnje srbsko mesto Šid. Njihovo izkušnjo vojnega dogajanja je popisal oče Ivan v svojem dnevniku. Opisoval je njihovo duševno trpljenje ter stradanje. Sinova je vzgajal v slovenskem duhu, že kot zelo mlada sta se z bratom zavedala pomena svoje domovine in spoštovala svoj materni jezik. Iz izgnanstva so prišli zelo revni, v Laškem so si ustvarili dom le nekaj metrov stran od reke Savinje. Reka mu je že takrat predstavljala vir zabave, užival je v učenju o ribah, ribarjenje pa je po očetovi smrti (Tomo Korošec takrat star 11 let) postalo tudi eden od virov preživetja za družino.

Knjige se ga navdihovale celo življenje, naučile so ga vsega potrebnega. Seznanile so ga z jezikom, pa tudi domišljijsko so ga navdihovale. Kot mladostnik je rad prebiral slovenske prevode romana Jacka Londona. Po končani osnovni in srednji šoli se je dvakrat poskusil vpisati na študij slikarstva, vendar ni bil sprejet. Oboževal je predvsem slike Vincenta van Gogha. Spoštovanje do jezika in znanja slovnice je na koncu pretehtalo, zato se je vpisal na študij slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Leta 1963 je diplomiral.

Na pobudo Borisa Urbančiča se je v letih 1963-64 strokovno izpopolnjeval v Pragi, ki je bila takrat kulturno središče Vzhodne Evrope. Tja ga je poslal na podiplomski študij, pa tudi zato, da bi s pridobljenim znanjem (predvsem na področju leksikografije in stilistike) lahko pomagal pri pisanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Med drugim se je izobraževal pri znamenitem češkem jezikoslovcu - strukturalistu Bohuslavu Havranku. V tujini se je Korošec hitro navzel ideje protipurizma, ki je takrat prevzemala Praško strukturalno šolo - Praški lingvistični krožek. Havrankovi seminarji so ga navdušili, za Koroščevo nadaljnje delo so bili odločilnega pomena (predvsem za sodelovanje pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika).

Kmalu se je začel zanimati za publicizme. Bil je eden prvih, ki so po letu 1960 začeli raziskovati stilistko novinarskega jezika ne kot predmet jezikovne kritike, ampak kot posebno zvrst znotraj slovenskega jezika. Na njegovo delo na tem področju je vplivala predvsem praška izobrazba, saj mu je dala drugačen pogled na jezik. O funkcijski razslojenosti jezika je sicer pisal že jezikoslovec Anton Breznik, vendar je med njimi določil hierarhijo; knjižni jezik je bil najvišje, novinarski jezik pa nižje. V tem se je motil, saj razmerje ni hierarhično, ampak gre le za razdeljenost glede na funkcijo. Korošca niso zanimale napake v jeziku, pač pa kaj dela slovenski jezik poseben, predvsem kot rezultat novinarskega dela. Njegovo najpomembnejše delo na tem področju je Stilistika slovenskega poročevalstva (1998).

Področje novinarskega jezika ga je tako pritegnilo, da si je zaželel opraviti doktorat, njegov mentor je bil akademik Jože Toporišič. Čeprav sta imela s profesorjem različne nazore glede slovenskega jezika (Toporišič je bil purist, Korošec pa protipurist), nista zaradi tega nikoli prišla v konflikt. Leta 1976 je doktoriral z disertacijo Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila. Do 1978 je bil asistent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pri Jožetu Toporišiču. Pozneje se je ukvarjal tudi z jezikom oglaševalstva, tudi na tem področju so bile njegove raziskave prelomne. Poudarjal je pomembnost stavčne intonacije pri oglaševanju, voditi pa bi ga morali jezikovno usposobljeni.

V letih od 1967 do 1970 so nastajale oddaje Pet minut za boljši jezik. Leta 1977 je bila prva izdaja Vojaškega slovarja, že leta 1972 je začel s pisanjem Ribiškega slovarja, ki je ga je dokončal leta 2018. Vsi trije projekti so podrobneje opisani v nadaljevanju.

Po disertaciji se je leta 1978 zaposlil na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN), kasnejši Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, poučeval je naslednje predmete: Jezik in stil oglaševanja, Stilistika poročevalstva, Slovensko vojaško izrazoslovje. Na predavanjih o stilistiki slovenskega poročevalstva je večkrat poudarjal, da se v časopisih javno ne bi smelo zmerjati in žaliti, da je treba ohraniti visoko raven spoštovanja, saj so mediji merilo, kaj se spodobi in kaj ne. Kot profesor je učil 30 generacij študentov na FDV, ki so ga opisali kot duhovitega, a strogega. Med letoma 2000 in 2001 je deloval kot dekan FDV, bil pa je tudi predstojnik katedre za obramboslovje in novinarstvo.

Pri poučevanju na FDV je poudarjal pomen pravilnega postavljanja vejic, zato so mu študenti nadeli vzdevek Profesor Vejica. Pravopisno teorijo o vejici je dopolnil z levosmerno in desnosmerno vejico, ki ji je pritrdil tudi Toporišič. Pravilo »pred ki, ko, ker, da, če vejica skače,« namreč ne drži vedno; pri polstavku. Vejica nam tudi pove, kako moramo prilagoditi intonacijo.

Po upokojitvi leta 2008 je dobil naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ki mu je že pred tem podelila zlato plaketo. Postal je tudi častni član Slavističnega društva Slovenije in častni občan Laškega. Slednje je postal na pobudo knjižnice v Laškem, kjer je imel pogosto predavanja, vodil je predstavitev knjig, lektoriral ter sodeloval z domoznanskih oddelkom knjižnice. Sodeloval je tudi pri monografiji o Laškem iz leta 1991, napisal je uvodni tekst Pogled na Laško. Za Laški zbornik iz leta 2007 je prispeval članek Govor mesta Laško. Kot lektor, pisec spremnih besed in krajših sestavkov je sodeloval še pri številnih izdajah domoznanskega značaja. Bil je član Sveta za domoznanstvo pri Knjižnici Laško, kjer je kot predavatelj sodeloval na več domoznanskih večerih.

Za svoje delo je bil na lokalnem nivoju leta 1999 nagrajen z Aškerčevim priznanjem. Prejel je državno odlikovanje zlati red za zasluge RS (2005). O njem je bil leta 2019 posnet dokumentarni portret "Profesor Vejica: portret jezikoslovca dr. Toma Korošca" scenaristke Bože Herek, ki ga je režiral Bojan Herek

Slovar slovenskega knjižnega jezika

Tomo Korošec se je med strokovnim izobraževanjem v Pragi leta 1963 spoznal s teorijo jezikovne kulture in strukturalizmom, ideje pa je prenesel tudi v slovenski prostor. Po vrnitvi iz Prage je bil do leta 1972 asistent na Inštitutu za slovenski jezik SAZU pri izdelavi Slovarja slovenskega knjižnega jezika, kar je izoblikovalo njegove delovne navade, natančnost in delo v kolektivu. Bil je eden izmed urednikov prve izdaje SSKJ.

Novinarski jezik

Temeljno Koroščevo delo na tem področju je znanstvena monografija Stilistika slovenskega poročevalstva. Naslovom v časopisu je pripisal ključno vlogo, kot nekaj, kar najbolj pritegne bralce k branju, zaradi njihove vizualne in jezikovne izrazitosti pritegnejo pozornost. V stilni in besedilni pestrosti je raziskoval oblikovanje in spremembe naslovja. Njegove ugotovitve so temeljne za to področje, njihovo pomembnost pa poudarja tudi profesorica Monika Kalin Golob v članku Razvoj naslovja v slovenskih tiskanih in spletnih medijih: jezikovna, stilna in medijska preobrazba. Področje ga je tako pritegnilo, da je celo njegova disertacija na to temo: Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila. Pozneje se je ukvarjal tudi z jezikom oglaševalstva, tudi na tem področju so bile njegove raziskave prelomne. Poudarjal je pomembnost stavčne intonacije pri oglaševanju, voditi bi ga namreč morali jezikovno usposobljeni.

Pet minut za boljši jezik

Oddaje Pet minut za boljši jezik so bile praktičen rezultat drugačnega pogleda na jezik. Na občinstvo so naredile velik vpliv, saj ni govorcev nikoli karal, primere je velikokrat vzel iz prakse, s tem se je približal gledalcem in poslušalcem. Snemanja za oddajo so potekala pri Koroščevih doma, tega se spominja tudi sin Jaroslav. Pri tem se je izbrusil v govorjenju, nikoli ni bilo potrebno ponovno snemanje zaradi njegove napake.

Članki v revijah in časopisih ter radijske in televizijske jezikovne oddaje, ki se nanašajo na vsakdanjo jezikovno prakso, so nastajali in bili objavljeni v letih 1967-70. Pri tem Korošec izpostavlja pravočasnost ukrepanja na jezikovnem področju, da se nasveti ustalijo v jezikovno prakso. Oddaje so se predvajale predvsem na ljubljanski televiziji leta 1969 in 1971 pod naslovom »Pet minut za boljši jezik«, pa tudi v obliki predavanj na radiu in televiziji. Članki z jezikovnimi nasveti pa so izhajali v jezikovni rubriki Gospodarskega vestnika v letih 1967-69, tudi v reviji Jezik in slovstvo ter Delo in varnost. Nastala je tudi knjiga, v kateri je zbrana vsebina oddaj in člankov, z naslovom Pet minut za boljši jezik.

V oddajah in člankih se je ukvarjal predvsem s problematiko uporabe tujk v slovenskem prostoru; kaj uporabiti, npr.: klimatizator ali air-condition (tujka se v tem primeru ne bi mogla uspešno vključiti v slovenski jezikovni sistem), skrivnost ali tajnost (izposojenka je v tem primeru že ustaljena v nekaterih frazah; javna tajnost, tajna policija), ohcet ali svatba (ohcet je pogovorna beseda), toaster ali krušni opekač, otvoritev ali odprtje. V svojih nasvetih za uporabo besed v praksi se opira na znanstveno literaturo (npr.: Splošni tehnični slovar, Pleteršnikov slovensko-nemški slovar, Slovenski pravopis). Pri tem poudarja, da tujke niso nič slabega, namreč enakopraven jezik vsem ostalim se ne more zapreti sam vase ali odklanjati tistega, kar je njemu tuje. Ukvarja s tudi z zapisovanjem prislovov, razlikovanjem pomena pri pomensko podobnih besedah, ustrezno uporabo predlogov, poenotenjem besednega reda, uporabo kratic v slovenščini, preučuje tuje jezikovne vplive.

Vojaški slovar

Čeprav Slovenci do začetka slovenskega partizanstva nismo imeli vojske, v kateri bi bilo poveljevanje v slovenskem jeziku, se za Toma Korošca ni zdelo pretirano, da bi lahko slovenski knjižni jezik opravljal svojo funkcijo tudi na tem področju človekovega delovanja. Potreba po slovenskem vojaškem izrazju je nastopila v različnih vojaških spominih, pa tudi pri prevajanju besedil z vojaško tematiko iz svetovne literature. Koroščevo obsežno delo na tem področju sta nadaljevali, ga naprej razvijali in uporabljali v praksi revija Naša obramba ter knjiga Predvojaški pouk, izhajajo pa tudi različne brošure s to tematiko.

Ko je začel predavati na FDV, se je začel zanimati tudi za področje obramboslovja, opravil je pionirsko delo pri vojaškem izrazoslovju. To področje je sicer raziskoval že Andrej Komel, ki je napisal 19 strokovnih knjig o vojaškem jeziku, vendar je Korošec marsikaj spremenil. Slovenščina je postala poveljevalni jezik v vojski ob osamosvojitvi leta 1991. Napisal je torej Slovenski vojaški slovar, pri tem je sodeloval z vojaki.

Ribiški slovar

Korošec se je z ustvarjanjem ribiškega slovarja začel ukvarjati že leta 1972, končan pa je bil leta 2018. Napisal je tudi priročnik Muharjenje. Ribaril je že od svoje mladosti, tudi z očetom, v odrasli dobi pa se je v naravi rad družil s prijateljem Božidarjem Voljčem, skupaj sta začela razvijati pojme na področju muharjenja in ribolova. Ker v slovenščini nismo imeli izrazov za večino muh, je bilo treba ustvariti poimenovanja še v našem jeziku, prevzemanje tujih izrazov nikakor ni prišlo v poštev. Sprejemanje tujk je Korošec doživljal kot zanikanje izraznih možnosti slovenskega jezika. Slovenski ribolov in muharjenje sta danes zelo dobro sprejeti in poznani področji tudi v tujini.

Ribiška terminologija označuje sicer ozko področje, vendar je prav tako pomembna za uspešno jezikovno izražanje. Tomo Korošec je bil dolgoletni član časopisnega glasila Ribič, kjer je objavljal tudi svoje članke o ribištvu. Nekaj uporabnega besedišča za ribiški slovar je prevzel iz Lovsko-ribiškega slovarja iz leta 1937, avtorja Janka Lokarja, večina izrazov sicer ni bila več uporabnih. Prav tako je bil koristen priročnik Ribe in ribolov v slovenskih vodah, avtorja Mirana Svetine in Franca Verceta. Pri pisanju slovarja se je zavedal, da se je pri morebitnih dilemah pri ribištvu potrebno upoštevati prakso, reševanje takšnih problemov je pomembno, saj se bo le tako dalo izražati natančno in v duhu slovenskega jezika.

V intervjuju za revijo Delo je dejal, da je Ribiški slovar njegovo življenjsko delo, delo njegove mladosti. Prvo ribo je ujel leta 1948, pri svojih desetih letih. Ribolov ga je formiral kot človeka v razmerju do narave.

Družina

Že v študentskih letih je spoznal svojo bodočo ženo Miroslavo. Med študijem se jima je rodila prva hči Irena, 7 let za tem pa še sin Jaroslav. Stanovali so v Finžgarjevi hiši v Ljubljani. Hčerka Irena že več let živi v Kanadi, kjer dela kot slikarka. Čeprav v tujini govori le angleško in francosko, vseeno včasih prebere kakšno slovensko knjigo, ali pa pogleda poročila, starši so ju z bratom namreč vzgajali v ljubezni do maternega jezika in domovine.

Objavil je dnevniške zapise iz časa vojne njegovega očeta Ivana Korošca, napisal je spremne besede za ta Izgnanski dnevnik. Umrl je v 84. letu (2022) po hudi bolezni.

Bibliografija

Korošec je v svojem raziskovalnem delu obravnaval vprašanja stilistike poročevalstva, oglaševanja, jezikovne kulture, terminologije (izrazoslovja), besediloslovja, slednje je bil tudi avtor več knjig, slovarjev ter srednješolskih in univerzitetnih učbenikov: pripravil je ok. 80 televizijskih oddaj z jezikovnimi nasveti pod naslovom Pet minut za boljši jezik.

• Slovar slovenskega knjižnega jezika I (1970, sourednik)
• Pet minut za boljši jezik, 1972
• Vojaški slovar (soavtor, 1977, 2002)
• Muharjenje (soavtorji J. Ocvirk, B. Urbančič in B. Voljč), 1980
• Slovenska krajevna imena - slovar CZ, (soavtor), 1985
• Slovenski jezik 3 in 4 (soavtor Janez Dular) - več izdaj
• Stilistika slovenskega poročevalstva, 1998
• Slovenski vojaški jezik, 1998
• Razžalitve v tiskanih medijih (s soavtorji), 2002
• Andrej Komel pl. Sočebran: življenje in delo, 2003
• Jezik in stil oglaševanja, 2005
• Jezikovna prepletanja, 2008 (jubilejni zbornik, ur. Kalin Golob, Monika, Logar, Nataša, Grizold, Anton; spletni vir 2011)
• Ribiški slovar, 2018

Je utemeljitelj sodobnega slovenskega poročevalskega jezika, vojaškega in poveljevalnega, pa tudi ribiškega jezika in izrazoslovja.

Muharjenje je skupaj z Božidarjem Voljčem približal najširši ribiški javnosti. Poleg ribištva je bil njegov hobi slikanje v akvarelu (vpis na likovno akademijo mu ni uspel zaradi nasprotovanja Božidarja Jakca). Akademska slikarka pa je njegova hči Irena, ki živi v Kanadi.

Glej tudi

• priimek Korošec
• seznam slovenskih jezikoslovcev

Zunanje povezave

• Tomo Korošec – avtorjeva dela v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije.