Pojdi na vsebino

Franc I. Habsburško-Lotarinški

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Franc I.
Franc I. z avstrijsko cesarsko krono in insignijami (Friedrich von Amerling, ok.1832)
Sveti rimski cesar
Vladanje5. julij 1792 – 6. avgust 1806
Kronanje14. julij 1792
Frankfurtska stolnica
PredhodnikLeopold II.
NaslednikMonarhija ukinjena (Napoleon kot zaščitnik Renske zveze)
Nadvojvoda/Avstrijski cesar
Vladanje1. marec 1792/11. avgust 1804 – 2. marec 1835
PredhodnikLeopold II.
NaslednikFerdinand I.
KanclerKlemens von Metternich
Kralj Ogrske, Hrvaške in Češke
Vladanje1. marec 1792 – 2. marec 1835
Kronanja
PredhodnikLeopold II.
NaslednikFerdinand V.
Kralj Lombardsko-beneškega kraljestva
Vladanje9. junij 1815 – 2. marec 1835
NaslednikFerdinand I.
Vodja Präsidialmachta Avstrije
Vladanje20. junij 1815 - 2. marec 1835
NaslednikFerdinand I.
Rojstvo(1768-02-12)12. februar 1768
Firence, Veliko vojvodstvo Toskana
Smrt2. marec 1835 (1835-03-02) (67 let)
Dunaj, Avstrijsko cesarstvo
Pokop
Zakonci
(por. 1788;  1790)
(por. 1790;  1807)
(por. 1808;  1816)
(por. 1816)
Potomci
Podrobnost
Imena
Franz Josef Karl
RodbinaHabsburško-Lotarinška
OčeLeopold II.
MatiMaria Luiza Španska
ReligijaRimskokatoliška cerkev
Poklicdržavni poglavar
PodpisFranc I.'s signature

Franc I. Avstrijski (polno ime Franz Joseph Karl von Habsburg-Lothringen), zadnji cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti (kot Franc II.) in prvi avstrijski cesar (kot Franc I.), znani tudi kot dvojni cesar, * 12. februar 1768, Firence; † 2. marec 1835, Dunaj.

Franc, sin Leopolda II. in Marije Luize Burbonsko-Španske, je bil oženjen štirikrat; (1) z Elizabeto Württemberško, ki je kmalu po porodu umrla skupaj s hčerko, (2) s sestrično Marijo Terezijo Burbonsko-Neapeljsko »princeso Obeh Sicilij« s katero je imel dvanajst otrok, (3) s sestrično Marijo Ludoviko Modensko in (4) z Karolino Avgusto Bavarsko.

Koalicijske vojne

[uredi | uredi kodo]

Cesarsko krono je Franc nasledil v letu 1792, nakar so se je pod njegovo vladavino država zapletala z Napoleonovo Francijo v Koalicijske, oziroma Napoleonske vojne, kjer je Avstrija dolgo ostajala na strani poražencev. Tako se je morala kot poraženka za več let ali trajno odpovedati mnogim ozemljem. Posledica prehoda avstrijskih dežel pod nove oblastnike je bil tudi nastanek Ilirskih provinc leta 1809. Obnova oblasti in ponovno zavzetje izgubljenih dežel se je pričelo s šesto koalicijsko vojno proti Francozom (1812), ki se je nadaljevala v sedmo koalicijsko, po katerih je Avstrija na Pariškem mirovnem sporazumu (1814) in Dunajskem kongresu (1814-15) obnovila oblast nad nekdanjimi Ilirskimi provincami in nekaterimi ostalimi deželami.

Razpust Rimsko-nemškega, proglasitev Avstrijskega cesarstva

[uredi | uredi kodo]

Franc I. je 11. avgusta 1804 proglasil habsburške posesti za dedno Avstrijsko cesarstvo. S tem je odgovoril na Napoleonovo kronanje za francoskega cesarja. Kot avstrijski cesar je privzel vladarsko ime Franc I. Po porazu v bitki pri Austerlitzu in podpisu bratislavskega miru ob koncu leta 1805 je nemško cesarstvo dejansko prenehalo obstajati in Franc I. ga je formalno razpustil 6. avgusta 1806, po Napoleonovi ustanovitvi Renske konfederacije. S tem se je končalo dvoletno obdobje njegovega dvojnega cesarskega naslova.

Sveta aliansa

[uredi | uredi kodo]
Franc I Avstrijski, Narodna galerija Slovenije.

Izvirno z namenom širitve krščanskih pridobitev[1], v bistvu pa za preprečitev širjenja revolucionarnih, demokratičnih idej ter nacionalnih gibanj in ohranjanja pridobitev Dunajskega kongresa je Franc I. z Rusijo in Prusijo sklenil vojaško-politično zvezo imenovano Sveta aliansa, ki je s svojim drugim kongresom v Ljubljani (1821) za trenutek v središče pozornosti postavilo dotlej malo znano Ljubljano. V soglasju s poslanstvom Svete alianse si je Franc I. skupaj s kanclerjem Metternichom prizadeval za krepitev absolutistične države (Metternichov absolutizem).

Reference

[uredi | uredi kodo]
  • Pohl, Walther: Habsburžani:zgodovina evropske rodbine, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1994 (COBISS)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]