Taborišče Šterntal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Taborišče Šterntal ali Strnišče je bilo koncentracijsko taborišče, ki je med 2. svetovno vojno nacistom služilo kot internacijsko delovno taborišče pri izgradnji bližnje tovarne aluminija v današnjem Kidričevem. Po koncu vojne maja 1945 pa ga je takratna komunistična jugoslovanska oblast uporabljala kot osrednje zbirno taborišče za štajerske Nemce, Kočevarje, slovenske politične nasprotnike in vojne ujetnike.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Taborišče je bilo na območju Strnišča prvič ustanovljeno že med 1. svetovno vojno kot taborišče za vojne ujetnike. Kasneje je nekaj časa služilo kot begunsko taborišče za civilne begunce s Primorske, ki so morali zaradi bojev na Soški fronti pribežati v osrednjo Slovenijo. V taborišču je takrat obratovala tudi vojaška bolnišnica (lazaret), v kateri so zdravili ranjence s Soške fronte, kot tudi vojne ujetnike in pribežnike s Primorske.

Taborišče Šterntal med II. svetovno vojno (vir: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941 - 1945. Maribor, 1968.)

Po okupaciji slovenske Štajerske s strani Tretjega Rajha so leta 1942 nacistične okupacijske oblasti na istem območju uredile delovno taborišče, v katerem so internirale vojne ujetnike in prisilne delavce za potrebe izgradnje tovarne glinice in aluminija. Poleg ujetnikov in ostalih prisilnih delavcev so na območju taborišča takrat delali tudi redni, plačani delavci. Leta 1942 je avstrijska firma Vereinigten Aluminiumwerke (VAW, danes Austria Metall) začela z izgradnjo tovarne, ki pa do konca vojne ni bila dokončana. Dokončna izgradnja tovarne aluminija (danes znane pod imenom Talum) je sledila šele v letih 1947 - 1954. [1]

15. marca 1944 so nacistične oblasti sprejele odlok, po katerem so morali na prisilno delo tudi družinski člani dezerterjev iz Wehrmachta in ubeglih taboriščnikov. Mnogo teh ljudi je bilo interniranih v taborišče Šterntal, ki se je kmalu potem tudi uradno preimenovalo v Strafsonderdienstpflichtlager Sterntal (Taborišče za kazensko prisilno delo Šterntal). [2]

Takoj po koncu druge svetovne vojne maja 1945 je na ozemlju bivšega nacističnega delovnega taborišča jugoslovanska komunistična varnostna služba OZNA pod vodstvom Aleksandra Rankovića [3] organizirala koncentracijsko taborišče. [4] Pobudniki za to taborišče so bili Mitja Ribičič - Ciril, Bojan Polak - Stjenka in Ivan Maček - Matija. V njem so internirali osebe nemške narodnosti iz vse Slovenije, še posebej iz slovenske Štajerske in Kočevskega. Poleg etničnih Nemcev so bili v taborišču internirani tudi mnogi Slovenci in pripadniki madžarske narodne manjšine iz Prekmurja in Goričkega.[5]

Ker je bilo taborišče ves čas prenapolnjeno, higiena in hrana pa zelo slabi, so se med taboriščniki širile nevarne nalezljive bolezni, infekcije in tifus. Ujetniki so bili vseskozi izpostavljeni fizičnemu in psihičnemu mučenju. Med drugim so se pijani stražarji in oficirji OZNE ponoči po ležečih taboriščnikih vozili z motorji. Najbolj znan med njimi je bil zloglasni sadist in psihopat Bogdan Hrovat - "Puklasti Miha". Mnogo taboriščnikov je bilo takoj po prihodu vanj ustreljenih. Med žrtvami je bilo predvsem veliko otrok in starejših. Poleg starosti so taboriščne oblasti kot uradni vzrok smrti največkrat navedle diarejo in grižo. Povsem enako kot je bil največkrat naveden kot vzrok smrti tudi v nacističnih koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno. Raboto nacistov so takoj po končani vojni komunisti samo nadaljevali in to na enak način, z istim namenom in na istem kraju.

Taborišče Šterntal, sprva mišljeno za bivanje približno 2.000 oseb, je bilo med in predvsem po 2. svetovni vojni stalno prenapolnjeno z med 8.000 in 12.000 ujetniki. [6] V obdobju nacistične okupacije naj bi v Šterntalu umrlo med 800 in 1.000 taboriščnikov. [7] Samo med majem in oktobrom 1945 pa jih je tam umrlo okoli 4.000. Med letom 1942 in oktobrom 1945 je bilo torej vsega skupaj okoli 5.000 smrtnih žrtev. [8]

Oktobra 1945 je bilo taborišče Šterntal zaprto in še to samo zaradi intervencije mednarodnega Rdečega Križa. Tisti preživeli, ki jih komunistične oblasti niso preselile v druga taborišča, so bili večinoma izgnani v Avstrijo. [9]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://web.archive.org/web/20110814052951/http://www.kidricevo.si/UserFiles/File/KIDRIEVOobinatekst(1).doc
  2. ^ Damjan Hančič and Renato Podberšič: Totalitarian regimes in Slovenia in the 20th century, in: Slovenian Presidency of the Council of the European Union, Peter Jambrek (ed.): Crime committed by totalitarian regimes (S. 39-60) (PDF-Datei; 4,4 MB), S. 47.
  3. ^ Michael Portmann (2002), S. 124.
  4. ^ siehe „Koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju, OZNA, 5. August 1945“ Volltext als Digitalisat – Liste mit 7 Lagerinsassen, die beerdigt werden sollen...
  5. ^ Milko Mikola: Concentration and labour camps in Slovenia, in: Slovenian Presidency of the Council of the European Union, Peter Jambrek (ed.): Crime committed by totalitarian regimes (S. 145-154) (PDF-Datei; 4,4 MB), S. 147.
  6. ^ Ernst Hochberger u. a.: Die Deutschen zwischen Karpaten und Krain, S. 132. Studienreihe der Stiftung Ostdeutscher Kulturrat, Band 4. Langen Müller, München 1994
  7. ^ Darja Lukman Žunec: Povojno taborišče Strnišče, Večer, 6. Mai 1996, podlistek (Feuilleton)
  8. ^ Rajko Topolovec (Ptuj): Živečim svojcem in drugim narodom bi se morali iskreno opravičiti, Večer 18. Januar 2008
  9. ^ Hans Krainer: Die Partisanen in Krain, das Ende des Krainer Deutschtums, 1941-1945

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Michael Portmann (2002): Kommunistische Abrechnung mit Kriegsverbrechern, Kollaborateuren, 'Volksfeinden' und 'Verrätern' in Jugoslawien während des Zweiten Weltkriegs und unmittelbar danach (1943–1950), GRIN-Verlag Wien 2003. Kapitel 6.8. Die Vertreibung der Deutschen aus Slowenien (S. 123-125). Diplomarbeit Universität Wien 2002.
  • Milko Mikola (2007): Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji: koncentracijska taborišča Strnišče, Hrastovec, Brestrnica in Filovci. Ljubljana, Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, 2007