Kočevarji
Kočevarji ali Kočevski Nemci (Gottscheer) so nekdanja nemško govoreča skupnost, ki je živela na Kočevskem, na nemškem jezikovnem otoku, katerega središče je bilo mesto Kočevje. Svoj jezik, bavarsko narečje kočevarščino, so ohranjali več kot 600 let od naselitve okoli leta 1330 vse do izselitve 1941, danes pa ga na Kočevskem in po svetu govori le še nekaj ljudi.
V prvih treh desetletjih štirinajstega stoletja so Ortenburžani (grofje iz zgornje Koroške) naselili nemške kmete iz Koroške in vzhodne Tirolske. Razlog tega naj bi bil, da so se prej tisti kmetje uprli proti svojim fevdalnim gospodarjem; oblastniki pa so želeli tudi več kmečkega prebivalstva na tem območju. Naselitveno področje, ki je bilo pred nemško kolonizacijo domala brez prebivalstva, je obsegalo površino 860 km² in 177 naselj. Kočevarji, ki so živeli skromno kot kmetje, deloma pa tudi kot krošnjarji, so ohranjali svoje zgornjenemško narečje skozi šest stoletij. V drugi polovici devetnajstega stoletja je bilo 28 000 Kočevarjev, najvišje število v zgodovini. Zaradi revščine so se mnogi izselili v ZDA, po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 pa tudi zaradi političnega pritiska na nemško manjšino. Leta 1940 je število kočevskih Nemcev znašalo le še 12.500.
Po napadu sil osi na Jugoslavijo so Kočevsko zasedli Italijani. Zaradi sporazuma med Hitlerjem in Mussolinijem so leta 1941 preselili prebivalstvo Kočevskega v Posavje (Krško, Brežice), ki je bilo zasedeno s strani nemškega Wehrmachta, in iz katerega so nemške oblasti pred tem nasilno izgnale približno 20.000 Slovencev v Nemčijo ter v Srbijo. Le nekaj sto Kočevarjev se je uspešno izogibalo preselitvi in nekateri med njimi so se pridružili slovenskim partizanom.[1][2]
1945 so morali skoraj vsi Kočevarji zapustiti Slovenijo oz. Jugoslavijo. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti na osnovi AVNOJskih sklepov razlastile in potem izgnale. Veliko Kočevarjev je umrlo v taboriščih, predvsem v Strnišču in Teharjah.
V mesto Kočevje in okolico so po vojni naselili predvsem Slovence, poleg tega pa tudi priseljence iz drugih delov Jugoslavije. Večine kočevskih vasi (112 od 177) pa niso obnovili, od 123 cerkva na Kočevskem jih je ostalo le 28 (več so jih obnovili po letu 2000). Morda tisoč Kočevarjev je ostalo v Sloveniji, od tega nekaj sto na Kočevskem. Zaradi političnega pritiska po vojni so večinoma opustili svojo etnično identiteto. V zadnjih popisih prebivalstva je le malo več kot dvajset ljudi v občini Kočevje navedlo nemščino kot materni jezik. Posamezni Kočevarji so naseljeni še v Črmošnjiški dolini.
Po osamosvojitvi Slovenije so potomci Kočevarjev ustanovili dve društvi: Društvo Kočevarjev staroselcev s sedežem v Občicah (občina Dolenjske Toplice, na skrajnem vzhodu bivšega jezikovnega otoka) ter l. 1994 Društvo Peter Kosler v Kočevju. Leta 2008 je bil ustanovljen Zavod za ohranitev kulturne dediščine Nesseltal Koprivnik L. 2012 sta bila ustanovljena Zavod za ohranitev kulturne dediščine Mošnice- Moschnitze in TD Pod Srebotnikom, decembra 2013 so se kočevarska društva (Peter Kosler, Zavod Nesseltal Koprivnik, Zavod Mošnice- Moschnitze, TD Pod Srebotnikom) povezala v Zvezo Kočevarskih društev, ki zastopa interese v Sloveniji živečih Kočevarjev ali Kočevskih Nemcev. Članice zveze kočevarskih organizacij s sedežem v Bistrici pri Črnomlju se zavzemajo za ohranjanje kulturne dediščine avtohtonega prebivalstva in jezika, imenovanega kočevarščina. Društvo Kočevarjev staroselcev se je pridružilo Zvezi kulturnih društev nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji, ki se zavzema za priznanje nemške narodne skupnosti v Sloveniji na način, kot sta priznana italijanska in madžarska narodna skupnost. Društvo Kočevarjev staroselcev ima v Občicah svoje prostore/ muzej in sadovnjak starih sadnih sort. Zavod Mošnice- Moschnitze je v Kočevskih Poljanah (občina Do. Toplice) uredil večnamenski prostor ˝Dvorano Augusta Schaura˝, ki služi tudi drugim društvom in organizacijam v občini. Zavod Mošnice je izdal dve otroški slikanici v slovenskem, kočevarskem in nemškem jeziku, kuharico kočevarskih jedi in knjigo o arhitekturni dediščini Kočevskih Nemcev. Med počitnicami pripravlja ustvarjalne delavnice za osnovnošolce z osnovami kočevarščine in ima otroško skupino, ki v kočevarščini tudi nastopa. Zavod Nesseltal Koprivnik (občina Kočevje) ima v svojih prostorih med drugim etnološko zbirko Kočevarjev in zbirko slik akademskega slikarja kočevarskega rodu, Michaela Ruppeja. Zavod turistom oddaja tudi apartma in pripravlja enodnevne izlete po Kočevski.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Zdravko Troha (2004) Kočevski Nemci - partizani [fotografije Zdravko Troha, Pokrajinski muzej Kočevje, Arhiv Slovenije]. Ljubljana: Slovensko kočevarsko društvo Peter Kosler. ISBN 961-91287-0-2
- ↑ Od pamtiveka pri nas, priznani pa nikoli, Slovenske novice. 7. avgust 2011. Ljubljana.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- Društvo Peter Kosler
- Zavod Moschnitze- Mošnice
- Zavod Nesseltal Koprivnik
- Društvo Kočevarjev staroselcev
- Dr. Mitja Ferenc: Kočevska – pusta in prazna
- Pokrajinski Muzej Kočevje
- Nemci, ki so bili partizani (mladina.si) Arhivirano 2005-01-16 na Wayback Machine.
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Troha, Z. (2004). Kočevski Nemci - partizani [fotografije Zdravko Troha, Pokrajinski muzej Kočevje, Arhiv Slovenije]. Ljubljana: Slovensko kočevarsko društvo Peter Kosler. ISBN 961-91287-0-2
- Ferenc, M. (2006). Kočevska, pusta in prazna - Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi Nemcev. ISBN 961-618-380-X
