Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice

    Dodaj povezave
    Iz Wikipedije, proste enciklopedije
    Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
    Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
    Slovenske Konjice, St. George's parish church 03.jpg
    Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
    Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice se nahaja v Slovenija
    Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
    Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
    46°20′13″N 15°25′16″E / 46.33694°N 15.42111°E / 46.33694; 15.42111Koordinati: 46°20′13″N 15°25′16″E / 46.33694°N 15.42111°E / 46.33694; 15.42111
    KrajSlovenske Konjice
    Država Slovenija
    Verska skupnostRimskokatoliška
    Patrocinijsveti Jurij
    Stranski oltarjiRožnovenski oltar, Sveti Frančišek Ksaverij, Sveti Nikolaj, Sveti Križ
    Zgodovina
    Statusžupnijska cerkev
    Arhitektura
    Funkcionalno stanjeaktivna
    Sloggotika
    Lastnosti
    Dolžina36,50
    Širina25,00
    Širina ladje7,95
    Višina10,80
    Višina zvonika62 m
    Materialikamen, opeka, pohorski skrilavec (strešna kritina)
    Zvonovi"es/1", "fis", "gis"
    Teža zvonovni podatka, 800 kg, 600 kg
    Uprava
    ŽupnijaSlovenske Konjice
    DekanijaSlovenske Konjice
    NadškofijaMaribor
    MetropolijaMaribor
    Slovenske Konjice - Cerkev sv. Jurija
    LegaSlovenske Konjice
    Občina Slovenske Konjice
    RKD št.3379 (opis enote)[1]
    Razglasitev NSLP18. julij 1998

    Cerkev sv. Jurija je župnijska cerkev nadžupnije Slovenske Konjice.

    Nahaja se zgornjem delu zgodovinskega srednjeveškega trga (danes Stari trg), pod nekdanjim parkom trebniškega dvorca, na vznožju Konjiške gore.

    Opis[uredi | uredi kodo]

    Cerkveno stavbo sestavljajo: pravokotna cerkvena ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja prizidana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij s konca 14. stoletja, na zahodni strani zvonik, ter na južni strani baročna rožnovenska kapela.

    Zgodovina[uredi | uredi kodo]

    Prvo konjiško cerkev so postavili najbrž zelo zgodaj, saj je bil tu sedež pražupnije, ki je v srednjem veku sodila pod oblast oglejskih patriarhov. [2] Pobudo za gradnjo cerkve in za ustanovitev župnije gre pripisati konjiškim plemičem. [3] Bila je patriarhatska, vendar preko odvetništva povezana s konjiškim gradom in gospostvom, o čemer priča tudi neposredna bližina cerkve in gradu.[3].

    Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija.

    Pražupnija Konjice se prvič pisno omenja leta 1146, v ohranjeni listini patriarha Pelegrina I. (1130-1161) iz Ogleja [4] [5], še starejša prvotna cerkev na mestu sedanje pa se ni ohranila.

    Najstarejši del sedanje gotske cerkve je glavna ladja, pozidana verjetno koncem 12. ali v začetku 13. stoletja. Pred letom 1369 je bila h glavni ladji na severni strani prizidana grobna kapela konjiških plemičev, ki je bila posvečena sv. Jakobu. [6] [7] Pred letom 1464 so jo spremenili v stransko ladjo, krito s štiripolnim križnorebrastim obokom, [6] s tem, da so jo podaljšali in jo z loki povezali z glavno. Do leta 1799 je bilo okoli cerkve pokopališče, katerega sestavni del je bila tudi kostnica, o kateri pa danes ni sledov.

    Glavna ladja[uredi | uredi kodo]

    Prvotni ravni leseni strop v glavni ladji so v letih delovanja (1487 - 1497) tukajšnjega župnika Valentina Fabrija, savinjskega in podjunskega arhidiakona ter prošta v Dobrli vasi na Koroškem [8] nadomestili z mrežastim tripolnim obokom v obliki polkrožnih lokov in šesterokotnikov nad predrtimi notranjimi oporniki.[9] O tem priča tudi ohranjeni sklepnik na stropu v glavni ladji, z grbom arhidiakona Fabrija, na katerem sta nakovalo s kladivom.[10] Figuralne opečne konzole svoda so nad oporniki ponekod odprte v prostor. Obok, poslikan s poznogotskimi rastlinskimi motivi, pripisujejo še neznani kamnoseški stavbarski delavnici, verjetno iz zgornještajerskega Steyerja, morda celo z Dunaja, ki je gradila tudi cerkve v Dobri vasi, v Globasnici in drugod na Koroškem, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Šentjanžu pri Dravogradu, pa tudi cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu.[8] Posebno zanimivo so speljane stopnice na sočasno zgrajeni cerkveni kor, nameščene v nekakšno ohišje, na katerega se opira eden od nosilcev ladijskega oboka.[8]

    Glavni in daritveni oltar[uredi | uredi kodo]

    Delno je ohranjen neogotski veliki oltar s kipom svetega Jurija iz leta 1869, zgrajen pod vodstvom v Konjicah živečega furlanskega mojstra Tomaža Fantonija. Ob stenah prezbiterija so razpostavljene nadnaravno velike plastike s prejšnjega baročnega oltarja, ki prikazujejo apostola svetega Petra in svetega Pavla, svetega Hieronima ter svetega Janeza Krstnika, delo Mersijeve kiparske delavnice,[11] znane po svojem delovanju v Rogatcu in pozneje v Slovenj Gradcu.

    Galerija[uredi | uredi kodo]

    • Cerkvena ladja in prezbiterij

      Cerkvena ladja in prezbiterij

    • Obokani strop s poslikavo v cerkveni ladji

      Obokani strop s poslikavo v cerkveni ladji

    • Glavni oltar

      Glavni oltar

    • St. George's Parish Church 04.JPG
    • Kupola rožnovenjske kapele s svetlobnico

      Kupola rožnovenjske kapele s svetlobnico

    • Nagrobnik viteza Ortolfa de Gonvitz

      Nagrobnik viteza Ortolfa de Gonvitz

    • Sklepnik v oboku prezbiterija

      Sklepnik v oboku prezbiterija

    • Nagrobni epitaf škofa Boštjana Glavinić de Glamoć

      Nagrobni epitaf škofa Boštjana Glavinić de Glamoć

    Stranski oltar[uredi | uredi kodo]

    V stranski ladji t. i. »stari cerkvi«  stoji marmornat oltar svetega Križa iz leta 1713, s sočasnimi kamnitimi plastikami [6] , delo ljubljanske Mislejeve delavnice.

    Baročna rožnovenska kapela[uredi | uredi kodo]

    Veliki rožnovenski oltar ima v središčnem delu plastično skupino kronane Marije device z detetom v naročju in sv. Jožefom ter sv. Joahimom, na okvirju pa je naslikanih petnajst rožnovenskih skrivnosti. Ob stebrih z ogredjem sta sohi sv. Dominika in sv. Katarine Sienske, na atiki pa je v oblakih upodobljen Bog Oče, z dvema molečima angeloma. Ves oltar je delo Tomaža Fantonija iz leta 1887, le kipi izvirajo z nekega starejšega oltarja. Oljni sliki na oltarjih svetega Frančiška Ksaverija in svetega Miklavža v baročni rožnovenski kapeli so delo Janeza Andreja Straussa (1721-1783) iz Slovenj Gradca.[12] V kapeli z lanterno oz. svetlobnico na vrhu kupole so ohranjene freske Jožefa A. Lerchingerja z marijansko motiviko in personifikacijami štirih letnih časov iz leta 1749. Ključ do razlage fresk nam daje zapis, katerega del je tudi kronogram.[7] Zunaj, na fasadi kapele, se nahaja sončna ura. [13]

    Druge fresko poslikave[uredi | uredi kodo]

    Obočna poslikava prezbiterija kaže na mojstra iz kroga Friderika Beljaškega,[14] iz prve polovice 15. stoletja. Eno osrednjih polj zavzema Bog Oče kot vladar sveta, z dvema muzicirajočima angeloma na vsaki strani, v sosednjih poljih ob njem so razporejeni štirje evangelisti s svojimi simboli, drugod je naslikan akant, ki je s pisano barvno paleto prekril obok.[6] V cerkveni glavni ladji so bile med regotizacijo proti koncu preteklega stoletja odstranjene freske t. i. furlanskih slikarjev iz Humina Jakoba Brolla in Tomaža Fantonija, naslikane preko starejših poslikav.

    Cerkvene orgle[uredi | uredi kodo]

    Cerkvene orgle na pevski galeriji (koru)

    Leta 1911 so v popisu[15] navedli: »Arhidiakonatska cerkev sv. Jurija v Konjicah: Orgle imajo 9 spremenov, manual čez 4 oktave in pedal čez 1 oktavo. Orgle so boljše kot v nekaterih drugih cerkvah.« Čigave so bile, ni znano. Ker so bile kasneje v zelo slabem stanju, so leta 1959 kupili nove.

    Sedanje cerkvene orgle so delo orglarske delavnice Franca Jenka iz Šentvida nad Ljubljano, opus 89, iz leta 1959.[16] Gre za pnevmatične orgle z dvaindvajsetimi registri in dvema manualoma. 16. avgusta 1959 jih je blagoslovil ljubljanski stolni prošt dr. Franc Kimovec. Prva večja prenova orgel je bila opravljena leta 2013.

    Dispozicija (izbor registrov)[uredi | uredi kodo]

    2MP/p--s I C–g3
    01. Principal 16'
    02. Principal 8'
    03. Flavta 8'
    04. Tibija 8'
    05. Dulcian 8'
    06. Viola 8'
    07. Oktava 4'
    08. Flavta 4'
    09. Kvinta 2 2/3'
    10. Mixtura III-V
    II C–g3
    11. Viol-principal 8'
    12. Burdon 8'
    13. Vox coelestis 8'
    14. Travers-flavta 4'
    15. Suvavial 4'
    16. Piccolo 2'
    17. Cimbel III
    18. Oboa 8'
    P C–g1
    19. Kontrabas 16'
    20. Subbas 16'
    21. Burdonal 8'
    22. Oktavbas 8'
    23. Koral 4'

    Nastavitve (okrajšave) D: SpI SbII-I II-I SpII-I SpII I-P II-P SpI-P P.MF.F.T
    1PK.PA.PM.CR.TR [17]

    Ostala notranja oprema[uredi | uredi kodo]

    Ohranjen je poznogotski kropilnik ob stranskih vzhodnih vratih, s podobo morske deklice in letnico 1657. [6] V stenah je vzidanih več nagrobnikov, tudi figuralni epitaf domačega župnika, savinjskega in podjunskega arhidiakona Valentina Fabrija (†1509) [6] ki pa ni bil pokopan v tej cerkvi. Na tem nagrobniku je prikazan Fabri v slovesni obleki, s proštovim pokrivalom in z opatsko palico s fanonom v roki. Levo zgoraj je grb njegove proštije v Dobrli vasi, desno grb oglejskega patriarhata, pod katerega je spadal tedanji savinjski arhidiakonat, spodaj levo grb takratnega lastnika konjiškega gradu in na desni fabrijev osebni grb z nakovalom in kladivom. [18] V stranski ladji je bil najden sedaj uničeni heraldični epitaf Ortolfa Konjiškega (†1370).

    V Rožnovenski kapeli se nahaja tudi nagrobni epitaf tukajšnjega župnika, kasnejšega škofa v Senju Boštjana Glavinića de Glamoć (*1630, †1697) z latinskim napisom.[19]

    Zvonik in zvonovi[uredi | uredi kodo]

    Zvonik s korenasto streho, na zahodni strani cerkve, izvira s konca 13. stoletja, v 18. stoletju je bil nadzidan. S svojo mogočno arhitekturo se uvršča med najstarejše in največje (višina 62 m) na slovenskem Štajerskem.[7] Sedanjo arhitektonsko podobo je dobil leta 1711, še pred sto leti pa naj bi imel še baročno zaokroženo streho. [20] V zvoniku je delujoča stolpna ura, s štirimi številčnicami, ki upravlja tudi bitje, preko zvonov. Iz zapisov izdelanih večjih zvonil v livarni Samassa v Ljubljani je razvidno, da je bil za konjiško cerkev leta 1869 vlit zvon teže 2848 kg. Iz zvonika nadžupnijske cerkve sv. Jurija (Slovenske Konjice) leta 1916 [21] niso odpeljali tri zvonove, [22] ampak dejansko pet zvonov [23] , ostal je le najstarejši, vlit v celjski livarni Konrada Schneiderja [24] iz leta 1715 [6] [23], (v drugih virih napačno leta 1716).

    Nove tri zvonove, največjega s težo 2618 kg (po nekaterih podatkih 2800 kg [25]) in drugega s težo 780 kg je leta 1922 vlila livarna Bühl [26] v Mariboru. [27] Naslednje leto je lastnik usnjarne Laurich sam kupil mali zvon za cinklet.

    Tudi leta 1943 [28] so bili odpeljani v razrez štirje zvonovi iz cerkve sv. Jurija, spet je ostal v zvoniku le najstarejši. Leta 1956 je župnija dobila železni zvon iz porušene cerkve v Planini pri Semiču.

    V letu 1984 je livarna Grassmayr v Innsbrucku vlila dva nova zvonova za župnijsko cerkev, 800 kg težek zvon je uglašen na ton "fis", drugi pa tehta 600 kg in ima glas "gis" . Železni zvon je bil premeščen v zvonik podružnične cerkve sv. Ane.

    Konjiški Schneiderjev zvon[uredi | uredi kodo]

    Schneiderjev zvon iz 1715 (detajl)

    Od nekdanjih zvonov iz livarne celjskega zvonarja Konrada Schneiderja [29] (poleg tistih, navedenih v Slovenskem biografskem leksikonu pri opusu rodbine Schneider) [24], izpričani so bili v Zrečah, v Šmartnem na Pohorju, na Brinjevi gori, pri sv. Lenartu (župnija Makole), v grajski kapeli dvorca Štatenberg in drugod,[30] je do sedaj dejansko verodostojno obstoječ in dokumentiran poleg ptujskega tudi konjiški zvon iz leta 1715, ko je bila tedanja župnija še pod upravo Žičke kartuzije:

    v premeru ima 142 cm, od klobuka do krila 104 cm, debelina obroča 11 cm. Leta 1906 je bil enkrat obrnjen. Podobe: 1. sv. Jurij na konju, 2. sv. Ana z Marijo, 3. Kristus na križu z Marijo in Janezom in 4. Kristus kleče moli. Poje v tonu "es/1" in je velikoseptimnega tipa z znižano primo.

    Napisa na gornjem vratu:

    AVE MARIA GRATIA PLENA DOMINVS TECVM BENEDICTA TV IN MVLIERIBVS
    REFVSTA EST RECTORE ECCLESIAE RDISSIMO DNO DNO CASPARO PRAELATO SEITZELENS/
    pod podobo 3. je napis: ECCE CRVCEM DEI FVGITE PARTES ADVERSAE
    pod tem napisom pa: CONRATVS SCHNEIDER ME FEZIT ZILIAE † ANNO 1715
    pod podobo 1. je napis: SANCTE GIORGI ORA PRO NOBIS

    V čadramski župnijski kroniki [23] se je ohranil latinski prepis iz leta 1906 še obstoječe [23] vendar danes izgubljene (najverjetneje uničene) konjiške župnijske kronike, o posvetitvi najstarejšega schneiderjevega zvona, katerega prevod se pomensko glasi:

    »Dne 19. aprila leta 1716 [31] (zvon je bil ulit leta 1715) je bil veliki zvon nadžupnijske bazilike svetega Jurija mučenca posvečen po prevzvišenem in prečastitem gospodu Juriju Frančišku Ksaveriju de Marotti-ju, [31] pičenskemu škofu in novomeškemu proštu. Zvon je bil posvečen sv. Juriju mučencu in v čast sv. Frančiška Ksaverija v častitem in slavnem žičkem samostanu. Vse v večjo Božjo čast. Bartolomej Jankovič, ta čas konjiški vikar, je tako to zabeležil.« [32]

    Galerija[uredi | uredi kodo]

    • Nagrobnik župnika in arhidiakona Valentina Fabrija

      Nagrobnik župnika in arhidiakona Valentina Fabrija

    • Poznogotski kropilnik iz 1657, dar rodbine Tattenbach

      Poznogotski kropilnik iz 1657, dar rodbine Tattenbach

    • Baročna poslikava kupole s svetlobnico

      Baročna poslikava kupole s svetlobnico

    • Schneiderjev zvon 1715 (detajl)

      Schneiderjev zvon 1715 (detajl)

    Glej tudi[uredi | uredi kodo]

    Sklici[uredi | uredi kodo]

    1. ↑ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 3379". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
    2. ↑ Stopar Ivan. Grad Slovenske Konjice. Občina Slovenske Konjice. str. 26.
    3. ↑ 3,0 3,1 Höfler Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem (COBISS)
    4. ↑ Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic, stran 7
    5. ↑ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško 850 let (1146-1996) Zbornik ob 850-letnici Slovenskih Konjic, Ožinger Anton: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, stran 34
    6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 Stopar Ivan. Grad Slovenske Konjice. Občina Slovenske Konjice. str. 27.
    7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 17
    8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 134. COBISS 7990017.
    9. ↑ Stopar Ivan. Grad Slovenske Konjice. Občina Slovenske Konjice. str. 37.
    10. ↑ Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 16
    11. ↑ "MERSI, Štefan, Anton in Janez Jurij". Pridobljeno 20. 5. 2016.
    12. ↑ "Strauss Janez Andrej". Pridobljeno 20. 5. 2016.
    13. ↑ Šmid Jožica, Svetloba sonca in njegove sence, Sončne ure po Sloveniji, stran 119
    14. ↑ "Friderik Beljaški in starejša beljaška slikarska delavnica". Pridobljeno 5. november 2022.
    15. ↑ Preučevanje glasbe na Slovenskem nekoč in danes : programska knjižica Muzikološki simpozij ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Znanstvena Založba Filozofske fakultete : Slovensko muzikološko društvo. 2019. str. 19. COBISS 302098688. ISBN 978-961-06-0256-9. {{cite book}}: line feed character v |title= na mestu 70 (pomoč)
    16. ↑ Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 477. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4.
    17. ↑ Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 48. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4.
    18. ↑ Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 137. COBISS 7990017.
    19. ↑ Stegenšek Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor, 1909.
    20. ↑ Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 133. COBISS 7990017.
    21. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Odvzem zvonov v vojne namene, str. 147
    22. ↑ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije: Ivan Pajk, Konjiška nadžupnija
    23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 Kovačič Fran (1906). Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji. Bogoslovno učilišče Maribor. str. 41. COBISS 37305089.
    24. ↑ 24,0 24,1 [1] Slovenski biografski leksikon
    25. ↑ http://galerija.industrijskapespot.si/index.php/Livarna-Maribor-961745932/Livarna-Maribor---fotogalerija/Livarna-Maribor/IMG_8515-Copy-2-Copy
    26. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: 5. Mariborski zvonarji, str. 135
    27. ↑ Ivan Pajk, Konjiška nadžupnija po letu 1918, Zvonovi, Konjiško 1146-1996, 850 let pražupnije, str. 64
    28. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Odvzem zvonov v vojne namene, str. 151
    29. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993
    30. ↑ Kovačič Fran (1906). Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji. Bogoslovno učilišče Maribor. COBISS 37305089.
    31. ↑ 31,0 31,1 Novak Milena (2013). Skrivnosti Žičke kartuzije. Milena Novak. str. 17. COBISS 265529088. ISBN 978-961-276-655-9.
    32. ↑ Kovačič Fran (1906). Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji. Bogoslovno učilišče Maribor. str. 42. COBISS 37305089.

    Viri[uredi | uredi kodo]

    • Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Slovenske Konjice, Nadžupnijski urad 1996. (COBISS)
    • Zadnikar Marijan, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2, Celje, Mohorjeva družba 1975. (COBISS)
    • Höfler Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, Ljubljana, Viharnik, 2013. (COBISS)
    • Stegenšek, Avguštin Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
    • Šmid Jožica, Svetloba sonca in njegove sence, Sončne ure po Sloveniji, Radovljica, 2014.(COBISS) ISBN 978-961-276-782-2
    • Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič: Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993 ISSN 0351-2789
    • Kovačič Fran, Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji, Bogoslovno učilišče, Maribor 1906. (COBISS)
    • Boldin Aleksandra, Konjice: 870 let prve pisne omembe, Slovenske Konjice, 2016, Občina Slovenske Konjice (COBISS)
    • Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)

    Glej tudi[uredi | uredi kodo]

    Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

    Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice.
    Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cerkev_sv._Jurija,_Slovenske_Konjice&oldid=5971550«