Nadžupnija Slovenske Konjice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Nadžupnija Slovenske Konjice
Portret
SedežStari trg 40, 3210 Slovenske Konjice
Ustanovitevpred 1146 [1]
Veroizpovedrimskokatoliška
Uprava
DekanijaSlovenske Konjice
NaddekanatBistriško-Konjiški
MetropolijaMetropolija Maribor
Vodstvo
ŠkofAlojzij Cvikl
ŽupnikJože Vogrin
Duhovni pomočnikPrimož Lorbek
Splet
Uradna stranFacebook.com
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Župnišče v Slovenskih Konjicah
Poslikani leseni strop v župnišču iz leta 1670

Nadžupnija Slovenske Konjice (latinsko Archparoecia Gonouicensis) je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Slovenske Konjice, v okviru Bistriško-Konjiškega naddekanata, ki je del Nadškofije Maribor.

Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. z dne 1. februarja 1910 ima vsakokratni nadžupnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon.[2][3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Že pred letom 587 so pod pritiskom Slovanov propadle škofije v Ptuju (Poetovio), v Virinumu na Gosposvetskem polju, v Celju (Celeia) in Emoni, pod novim slovanskih valom pa pred letom 591 še zadnji antični škofiji v Teurniji (St. Peter in Holz pri Spittalu a.d. Drau) in Aguntum (Lienz) ob zgornji Dravi. Cerkvena organizacija je tako v stoletjih preseljevanja narodov pri nas propadla, poskusi pošiljanja misijonarjev pa niso obrodili sadov. Šele zlom obrske države, složen in vzajemen pristop Ogleja in Salzburga ter enotna frankovska država so ustvarili pogoje za uspešno misijonsko delovanje iz teh dveh cerkvenih središč. Vendar je bilo potrebno cerkveno upravo na današnjem slovenskem prostoru organizirati na novo. Iz teh časov je pomembna letnica 811, ko je v sporu med oglejskim patriarhom Ursom in salzburškim nadškofom Arnom frankovski vladar Karel Veliki (768-814) razsodil, da se Karantanija cerkvenoupravno razdeli tako, da je Salzburgu pripadlo ozemlje severno, Ogleju pa južno od reke Drave. Tako so od 9. stoletja pri nas nastajale posamezne misijonarske postaje, skromne majhne cerkvice, ki so pač zadoščale za število vernikov. Misijonar je tedaj bil gost občestva, kjer se je mudil in deloval, dokler je bil pri njem. Prav te prve misijonarske postaje, ki so v madžarskih pohodih v prvi polovici 10. stoletja večinoma propadle, so bile neke vrste temeljni kamen prihodnjih stalnih misijonarskih središč, ki so ponekod že v 11., še bolj pa v 12. stoletju postale prve župnije. Ker so te postale matice farne organizacije v srednjem in še v novem veku, jih imenujemo pražupnije.

Pražupnija Konjice[uredi | uredi kodo]

Ker je bilo iz zelo oddaljenih središč Ogleja in Salzburga težko versko obvladovati razsežno ozemlje nekdanje Karantanije, je bilo ozemlje oglejskega patriathata in sazburške nadškofije v 11. stoletju razdeljeno na manjše enote in okrožja, ki so se imenovala arhidiakonati. Ozemlje Konjic in okolice je spadalo k Savinjskemu arhidiakonatu.

Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija. Vse tri so leta 1146 kot pražupnije prvič pisno omenjene v isti, do danes ohranjeni listini patriarha Pelegrina (1130-1161) iz Ogleja,[1][4] ki omenja tudi desetino v tej župniji (partes decimarum olebium, Scilicet de Covnuwiz et Schliuniz...) [5] Cerkev sv. Jurija v Konjicah bi bila lahko grajena že v času Heme Krške (Breško-Selške), kot lastniška, pobudo za njeno izgradnjo in za ustanovitev župnije pa gre pripisati konjiškim plemičem.[6] Bila je patriarhatska, vendar preko odvetništva (ius advocatiae) povezana s konjiškim gradom in gospostvom, o čemer priča tudi neposredna bližina cerkve in gradu.[5][6]

Naslednja omemba župnije (plebs de Gonviz) je iz leta 1173, ko je oglejski patriarh Ulrik II. potrdil zamenjavo župnijskih posesti pri Žičah za posest žičke kartuzije v Soteski pri Vitanju, ob tem se v listini omenja konjiški župnik in dekan Sighard.[7]

Prvotno ozemlje konjiške prafare je bilo obsežno, morda celo nekoliko večje, kakor je sedanja konjiška dekanija. Prafara Konjice je poleg ozemlja sedanje dekanije obsegala tudi ozemlja sedanjih župnij Poljčane, Laporje, Studenice, Črešnjice, Stranice in Skomarje.

Do leta 1251 je konjiška župnija z Laporjem in Poljčanami segala vse do Ložnice, tega leta pa ju je župnik Peter (Plebanus sancti Georgii de Gonwiz) predal dominikanskemu samostanu v Studenicah v zameno za Tinje na Pohorju in Venčesl.[5]

V papeškem desetinskem seznamu se leta 1296 Konjice navajajo z župnikom (Plebanus do Conuic), ter s popisom iz leta 1323.[6]

V 13. stoletju je bila konjiška pražupnija še enotna, v srednjem veku in po letu 1500, pa so na njenem ozemlju pričele nastajati prve samostojne dušnopastirske postojanke.[5]

Oglejski patriarhat[uredi | uredi kodo]

Leta 1173 se omenja konjiški župnik in dekan Sighard (Sigardo plebano de Gonuiz et tunc decano) [5], ki je imel pomembno funkcijo in naslov savinjskega arhidiakona. Za njim je še šest konjiških župnikov imelo naslov savinjskega arhidiakona oglejskega patriarhata.[8] Da je bila župnija pod direktno upravo patriarhata, je bilo izpričano že leta 1274, ko jo je dekan oglejskega kapitlja podelil Candidu de Varmo, ministrialu oglejske cerkve. Ker je to storil v času, ki je bil patriarhov sedež nezaseden (sede vacante), je novoizvoljeni patriarh Rajmund 15. nov. 1274 podelitev preklical in nameščenega župnika odstavil.[7] Konjiška župnija je morala biti dovolj ugledna in bogata, da so oglejski patriarhi nanjo v drugi polovici 13. in v dobršnem delu 14. stoletja naslavljali duhovnike iz svojega kroga, predvsem Italijane in Furlane, ter jih marsikdaj imenovali tudi za savinjske arhidiakone. Kot samostojna je konjiška župnija spadala pod patronat oglejskih patriarhov, kasneje pa pod avstrijskega cesarja, kar ji je leta 1751 prineslo naziv nadžupnija.[9]

Konjiška pražupnija s sedežem v župnijski cerkvi sv. Jurija, je imela že pred letom 1251 več podružničnih cerkva: sv. Filipa in Jakoba v Laporju, sv. Križa v Poljčanah, sv. Janeza Krstnika v Čadramu in sv. Egidija v Zrečah. Do konca srednjega veka je bilo postavljenih še veliko drugih cerkva, od katerih sedaj nista ohranjeni samo cerkvi sv. Križa pri Stranicah in sv. Pankracija v Jamniku.

Ker je bila župnija zelo velika, je konjiški župnik imel tudi pomočnike, katerim je zaupal delno duhovno oskrbo v starejših in pomembnejših podružnicah. Ti niso imeli določenega ozemlja in so župnijske pravice izvrševali le v omejenem obsegu, po navodilih župnika (npr. opravljali so nedeljske maše, podeljevali nekatere zakramente ipd.)[5] Že v srednjem veku so bile na ozemlju pražupnije ustanovljene nekatere bolj samostojne dušnopastirske postojanke, t. i. vikariati, ki so jih sprva upravljali duhovniki iz Konjic, pozneje pa so tam bivali in delovali stalni vikarji. Koncem srednjega veka sta tako nastala vikariata v Tinju (1332) in Črešnjicah (1402), ter kaplanije v Zrečah, Čadramu in Ločah.[5]

Nastanek novih župnij[uredi | uredi kodo]

Iz konjiške pražupnije je izšlo enajst župnij [9] :

  • v 12. stoletju je bila zidana župnijska cerkev Čadram - Oplotnica, sedanja cerkev je iz let 1895–1899; župnija ustanovljena leta 1756;
  • 1251 - Poljčane, župnijska cerkev zidana v drugi polovici 12. stoletja, sedanja župnijska cerkev sv. Križa je iz leta 1895, izločena iz konjiške pražupnije in dodeljena slivniški pražupniji , leta 1760 ustanovljena župnija Poljčane;
  • 1251 - Laporje, župnijska cerkev se omenja leta 1251, zidana leta 1374; leta 1911 posvečena apostoloma sv. Filipu in sv. Jakobu, izločena iz konjiške pražupnije in dodeljena slivniški pražupniji , okoli 1300 je bila ustanovljena župnija Laporje;
  • 1732 - ustanovljena župnija Črešnjice, župnijska cerkev Naše ljube gospe rožnovenske;
  • 1751 - ustanovljena župnija Loče, leta 1431 že omenjena župnijska cerkev, sedanja cerkev je bila zgrajena v 17. stoletju;
  • 1766 - ustanovljena župnija Prihova, župnijska cerkev prvič omenjena 1464, posvečena leta 1766;
  • 1770 - ustanovljena župnija Zreče, župnijska cerkev omenjena leta 1390; zidana 1640; leta 1988 dozidana in posvečena nova cerkev;
  • 1785 - ustanovljena župnija Kebelj, župnija omenjena že 1251. župnijska cerkev grajena 1391, samostojna župnija od 1891;
  • 1787 - ustanovljena župnija v Gorenju pri Zrečah, župnijska cerkev sv. Kunigunde je bila zgrajena okoli leta 1391;
  • 1787 - ustanovljena župnija Sv. Jernej pri Ločah, župnijska cerkev sv. Jerneja omenjena leta 1405, zidana v 14. stoletju;
  • 1782 - ustanovljena župnija Špitalič, župnijska cerkev zidana 1160–1190;
  • 1789 - ustanovljena župnija Žiče, župnijska cerkev zidana leta 1308; sedanja leta 1661.

Pravico odvetništva (ius advocatiae) nad konjiško pražupnijo so sprva imeli konjiški vitezi, za njimi pa vsakokratni lastniki konjiške gospoščine.[5] Odvetniki so imeli tudi pravico do nadzorstva nad župnijskim premoženjem in so bil patroni konjiške župnije. Ko je leta 1466 konjiško gospostvo od zadnjega Walseejca kupil cesar Friderik III. Habsburški, je nanj prešla tudi pravica odvetništva nad konjiško nadžupnijo[7], ki je s tem postala deželnoknežja. Tako je leta 1482, po resignaciji Henrika Regisa, s cesarjevo odobritvijo postal konjiški župnik Valentin Fabri, dvorni kaplan.[10]

Za časa vladanja cesarice Marije Terezije (1740–1780) in njenega sina, cesarja Jožefa II. (1780–1790) je prišlo na cerkvenem področju do mnogih sprememb. Leta 1751 je bil dokončno ukinjen oglejski patriarhat in naši kraji južno od Drave (tudi konjiška nadžupnija) so prišli sprva pod cerkveno oblast novoustanovljene goriške nadškofije, leta 1788 pa pod ljubljansko nadškofijo.[11]

Preoblikovanje lavantinske škofije in preselitev sedeža[uredi | uredi kodo]

Cesar Jožef II. je želel škofijske meje izenačiti z deželnimi, vendar mu pri lavantinski škofiji to ni uspelo. Lavantinska škofija je v procesu preoblikovanja, v letih 1787–1789, svojim tedanjim osmim župnijam priključila župnije celjskega okrožja na Štajerskem in velikovškega okrožja na Koroškem, med njimi tudi konjiško nadžupnijo.[5] Do te razmejitve je bila lavantinska škofija na robu slovenskega ozemlja in je šele z njo vstopila v slovensko zgodovino. Poleg domačih duhovnikov in duhovnikov iz Kranjske, Goriške in Furlanije, so od tedaj dalje v konjiški nadžupniji delovali povečini tisti duhovniki, ki so se izobraževali na skupnem bogoslovju za krško in lavantinsko škofijo v Celovcu. Ker je sedež škofije še naprej ostal v oddaljenem Šentandražu, so se kmalu pričela prizadevanja za selitev škofijskega sedeža in preoblikovanje škofijskih meja, do česar je prišlo v času škofa Antona Martina Slomška, ki je uspel, se je lahko 4. septembra 1859 sedež škofije preselil v Maribor in da so se na novo določile meje mariborske, zgolj naslovno še lavantinske škofije. S preselitvijo škofijskega sedeža v Maribor je mesto dobilo tudi popolno bogoslovje. Do nadaljnjih cerkvenoupravnih sprememb je prišlo po prvi svetovni vojni, ko je škofija poleg župnij Apače, Kapla na Kozjaku in Sv. Duh na Ostrem vrhu leta 1923 v apostolsko administracijo dobila tudi koroški dekaniji Dravograd in Črna ter prekmurski dekaniji Lendava in Murska Sobota.[12] Leta 1924 je papež izločil lavantinsko škofijo iz salzburške nadškofije in jo podredil neposredno Svetemu sedežu.[12] Po drugi svetovni vojni se je škofija leta 1962 preimenovala v mariborsko-lavantinsko, dve leti kasneje pa je papež škofiji priključil ozemlja, ki so jih škofje od leta 1932 upravljali kot administratorji.[12] Leta 1968 je bila škofija vključena v novoustanovljeno slovensko cerkveno pokrajino, s sedežem v Ljubljani.[12]

Do dokončnega oblikovanja škofijskih meja je prišlo na začetku tretjega tisočletja, 7. aprila 2006 je papež Benedikt XVI. z bulo Sacrorum Antistites, škofijo povzdignil v mariborsko nadškofijo in metropolijo [12] , s sufraganskima škofijama Celje in Murska Sobota.[12]

Valentin Fabri[uredi | uredi kodo]

V času delovanja tukajšnjega župnika Valentina Fabrija (1487–1497) so v romanski pravokotni župnijski cerkvi ravni leseni strop v ladji nadomestili z rebrastimi oboki, notranjimi oporniki in poslikavami v gotskem slogu, tudi sedanje župnišče (t. i.farof) je po zasnovi iz tega obdobja.[13] Valentin Fabri ima v konjiški cerkvi sv. Jurija svoj nagrobnik. Na plošči je upodobljen, kako leži z glavo na blazini (plošča je sprva ležala na tleh). Opatska palica s fanonom in mitra kažeta njegov položaj pomembnega cerkvenega dostojanstvenika. Pokojnik je prikazan v pontifikalni obleki, na albi ima dvojno paruzo, ogrnjen je v bogato gotsko kazulo. Ker je bil Valentin Fabri tudi dobrolski prošt, savinjski in podjunski arhidiakon, dvorni kaplan [2] ter konjiški in vuzeniški župnik, ima na vogalih nagrobnika upodobljene štiri grbe: dobrolskega samoroga, oglejskega orla, Svetkovičevo zastavo in svoj osebni grb s kladivom na nakovalu.

Paolo Santonino[uredi | uredi kodo]

O svojem obisku v Konjicah (Gonabicz) , ko se je 11. maja 1485 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha,[13] je Paolo Santonino v svoj popotni dnevnik (COBISS) zapisal, da je škofa s spremstvom sprejel tedanji župnik in arhidiakon Valentin (Fabri), opisal je utrjeno župnišče z dvema stolpoma [14] obrambnim jarkom in okopom. Navedel je, da je imela tedaj fara kar petindvajset podružnic, bogata polja in svoje vinograde z izvrstnim pridelkom. Iz njegovega popotnega dnevnika izvemo, da je imel konjiški arhidiakon v župnišču in drugod zaposlenih triinštirideset oseb, od tega devet duhovnikov v župnijski službi.[14] Ni se mogel izogniti niti opisu vseh jedi s katerimi so bili postreženi tako škof kot spremstvo, o večerji 13. maja pa je dodal, da je bila še prijetnejša, saj je gostitelj v župnišču poskrbel za glasbeno spremstvo dveh igralcev na šelmaj ter na večjo in manjšo flavto.[15] Santonino je ponovno obiskal Konjice 27. maja 1485, ko je zapisal, da so pri maši peli izvrstni glasbeniki. Tedaj je škof s spremstvom obiskal tudi konjiški grad, imel tega dne v Konjicah birmo, ob večerji v župnišču pa so hvalnice in himne prepevali cerkveni pevci pod vodstvom učitelja, med katerimi so bili zelo verjetno tudi učenci. V Konjicah v drugi polovici 15. stoletja v cerkvi ni bilo orgel, saj bi jih Santonino najbrž omenil, kot je to ob obisku Kamnika. Da Konjice niso na seznamu glasbenih teles 16. stoletja, je treba skoraj gotovo pripisati le nepoznavanju ali pa izgubi zgodovinskih virov.[16]

Pomembnejši zgodovinski dogodki[uredi | uredi kodo]

  • 1146 v pisnih virih je prvič omenjena konjiška nadžupnija (Cuonowiz) [1];
  • 1173 prvič je omenjen konjiški župnik Sighard. V tem času je bila zgrajena nadžupnijska cerkev sv. Jurija;
  • 1369 že pred tem letom je vitez Ortolf Konjiški pozidal kapelo sv. Jakoba (sedanjo stransko ladjo) in jo določil za svoje zadnje počivališče
  • 1482–1509 nadžupnik Valentin Fabri je cerkev, ki je prvotno imela romanski videz (pravokotna stavba z ravnim lesenim stropom) obokal, gotiziral, jo opremil s podporniki in poslikavami, ravno tako je dal prezidati tudi župnišče;
  • 1669–1689 konjiški nadžupnik Boštjan Glavinić de Glamoč iz Pičenske škofije v Istri je dal v nadžupnijski cerkvi postaviti glavni oltar. Med 1690 in 1697 je bil škof v Senju. Na potovanju na Dunaj skozi Konjice je tu leta 1697 umrl in je pokopan v roženvenski kapeli;
  • 1713 v stranski ladji je bil pod beneficiatom Štefana Jamnika postavljen oltar sv. Križa. O tem priča napis SVB BENEFICIATO STEPHANO JAMNIK ERECTUM 1713;
  • 1799 pokopališče okoli cerkve so opustili in uredili novo ob cerkvi sv. Ane. Ta je bila pod cesarjem Jožefom II. ukinjena, blagoslovil jo je nadžupnik Jakomini;
  • 1863 nadžupnijska cerkev je dobila križev pot, ki je sedaj v cerkvi sv. Ane. Moderni križev pot je ob zadnji obnovi cerkve naslikal akademski slikar Jože Koporc;
  • 1866 slikar Tomaž Fantoni in njegov pomočnik Jakob Brollo iz Humina v Furlaniji sta nadžupnijsko cerkev preslikala. Brollo je naslikal tudi podobo Jezusa - dobrega pastirja nad vhodom v župnišče;
  • 1869 namesto starega baročnega oltarja je bil postavljen nov psevdogotski oltar, delo Tomaža Fantonija;
  • 1874 streha na rožnovenjski kapeli je dobila današnjo podobo;
  • 1875 novo mašo je obhajal Mihael Napotnik, kmečki sin s Tepanjskega Vrha, poznejši lavantinski škof;
  • 1887 Tomaž Fantoni je v rožnovenjski kapeli preuredil oltar in v stranski ladji izdelal podstavek za krstni kamen;
  • 1910 papež Pij X. je na prošnjo škofa Napotnika z apostolskim pismom podelil vsakokratnemu konjiškemu nadžupniku naslov arhidiakon. Ob tej priložnosti so v prezbiteriju vzidali marmorno ploščo z napisom in kronogramom.

Sakralni objekti[uredi | uredi kodo]

Evropska pešpot sv. Martina Tourškega[uredi | uredi kodo]

Iz Zreč do nadžupnijske cerkve sv. Jurija in naprej v Žičko kartuzijo (etapa 10) vodi Evropska pešpot sv. Martina Tourškega[17] (Via Sancti Martini), ki jo je leta 2005 Svet Evrope proglasil za Veliko evropsko kulturno pot. Dolga je 2500 km in povezuje kraje, ki so zaznamovali življenje in čaščenja tega znamenitega svetnika.

Župnišče (farof)[uredi | uredi kodo]

Konjice v srednjem veku niso bile utrjene. V stiskah so se tržani zatekali v župnišče, katerega obisk omenja tudi Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku s tretjega potovanja, ko je Konjice obiskal kot spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha, caorlijskega škofa Pietra Carla leta 1487.[18] Markantna stavba je v južnem traktu še iz 15. stoletja, v kleti so lepi gotski portali.[19] Že pred 1500 so jo močno utrdili. Župnik Marko Gonan, po rodu plemič iz Pazina v Istri, je med 1625-1635 prezidal in povečal župnišče. Nad portalom z zazidano renesančno biforo v nadstropju je na pročelju njegova podoba in grb z napisom. Jakob Brollo je leta 1866 naslikal podobo Jezusa, dobrega pastirja nad vhodom v župnišče, ki pa je ohranjena samo v fragmentih. Poleg srednjeveških sestavin izstopajo poznorenesančne stebriščne arkade [19] na notranjem dvorišču iz leta 1632, številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740 [19] v jedilnici, v eni od sob v nadstropju pa poslikani leseni strop iz 1670, z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami... gre za najstarejši tovrsten spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji.[20]

Konjiški župniki (do 1738), nadžupniki in arhidiakoni [21][uredi | uredi kodo]

Nagrobnik »viteza Ortolfa de Gonvitz« (Ortolfa Konjiškega) izven nadžupnijske cerkve
  • Sighart (omenjen 1173)
  • Valentin Fabri, savinjski arhidiakon (okoli 1485–1487)
  • Gašper Hirzler (1542–1561)
  • Adam Adaquaticus (1580–1593)
  • Gregor Urz (1594–1608)
  • Marko Gonan (1625–1635)
  • Janez Pavel Baselli (1636–1653)
  • Matija Röringer pl. Rorinberg (1653–1667)
  • Boštjan Glavinić de Glamoć (1669–1689)
  • Rudolf Anton grof Coronini (1689–1694)
  • Bolfenk Vajkard pl. Rain (1695–1703)

v upravi Žičke kartuzije (1704–1737):

  • Andrej Ošaben (1705–1707)
  • Primož Canker (1707–1714)
  • Franc X. Schneller (1714–1716)
  • Franc Ignac Orlandi (1716–1730)
  • Jernej (Bartolomej) Jankovič (1730–1737)
  • Filip Bauchnigg (Vauhnik) (1737–1738)

  • Janez Boltežar pl. Renzenberg (nadžupnik 1738–1758)
  • Franc Ignac Novak (nadžupnik 1759–1771)
  • Žiga Karl Schrokinger pl. Neydenberg (nadžupnik 1771–1798)
  • Jožef Anton pl. Jakomini (nadžupnik 1798–1799)
  • Janez Nepomuk Lenzendorfer (nadžupnik 1799–1802)
  • Anton Battistig (Batistič) (nadžupnik 1803–1829)
  • Valentin Miklavc (nadžupnik 1832–1840)
  • Anton Terkuč (nadžupnik 1841–1858)
  • Jožef Rozman (nadžupnik 1858–1874)
  • Jožef Ulaga (nadžupnik 1875–1881)
  • Franc Mikuš (nadžupnik 1882–1892)
  • Jernej Voh (nadžupnik 1892–1901)
  • Franc Hrastelj (nadžupnik 1902–1927, arhidiakon)
  • Franc Tovornik (nadžupnik 1927–1973, arhidiakon)
  • Ivan Pajk (nadžupnik 1973–2005, arhidiakon, monsignor)
  • Jože Vogrin (nadžupnik od 2005, umeščen za arhidiakona 26. aprila 2009)

Konjiški novomašniki 1945-2015[22][uredi | uredi kodo]

  • Anton Prosenak * 14. december 1917 † 29. avgust 1997, (posvečen 10. oktober 1948, nova maša 17. oktober 1948)
  • Janez Nanut * 16. maj 1925 † 13. januar 2011, (posvečen 1950, nova maša 1950)
  • Marijan Mihael Kuk * 12. september 1927 † 5. julij 2012, (posvečen 29. junij 1952, nova maša 6. julij 1952)
  • Jožef Zalar * 1930 † 2014, (posvečen 29. junij 1958, nova maša 6. julij 1958)
  • Gabrijel Cizl * 8. marec 1949 † 29. december 2017 , (nova maša 21. julij 1974)
  • Anton Ratej * 25. januar 1953 † 9. marec 2011, (nova maša 6. julij 1980)
  • Franc Brglez * 1. januar 1954, (nova maša 13. julij 1980)
  • Karel Pavlič * 1. september 1954, (nova maša 14. julij 1985)
  • Peter Leskovar * 11. april 1961, (nova maša 5. julij 1987)
  • Janez Furman * 9. november 1960, (nova maša 12. julij 1987)
  • Alojz Petrič * 16. april 1963, (posvečen 29. junij 1989, nova maša 2. julij 1989)
  • Jože Furman * 25. februar 1962, (posvečen 29. junij 1989, nova maša 2. julij 1989)
  • Vlado Leskovar * 1972, (nova maša 6. julij 1997)
  • Jože Povh * 1981, (posvečen 29. junij 2007, nova maša 8. julij 2007)
  • Marjan Ristič * 1982, (posvečen 27. junij 2015, nova maša 5. julij 2015)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Boldin, Aleksandra (2016). Konjiceː 870 let prve pisne omembe, Boldin Aleksandra: Začetki Konjic in prva omemba v pisnih virihː listina oglejskega patriarha Pelegrina. Občina Slovenske Konjice. str. 16,17. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0. 
  2. 2,0 2,1 Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. str. 59. COBISS 38788353. 
  3. Stegenšek, Avguštin (1909). Konjiška dekanija. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. COBISS 42552832. 
  4. Baraga, Jože; Motaln, Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146–2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic. Občina Slovenske Konjice. str. 7. COBISS 227330048. 
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 5,8 "Cerkvenopravna ureditev na Konjiškem". Pridobljeno dne 23.2.2016. 
  6. 6,0 6,1 6,2 Höfler 2013
  7. 7,0 7,1 7,2 Höfler 2013, str. 322
  8. Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnijski urad Slovenske Konjice. str. 35. COBISS 38788353. 
  9. 9,0 9,1 Boldin, Aleksandra (2016). Konjiceː 870 let prve pisne omembe, Levart Jure: Zgodovinski oris nadžupnije Slovenske Konjice (1996-2016). Občina Slovenske Konjice. str. 85. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0. 
  10. Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnijski urad Slovenske Konjice. str. 43. COBISS 38788353. 
  11. Rybar Miloš. 750 let lavantinske škofije. 
  12. 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 12,5 Petrič Franci (2015). Msgr. Alojzij Cvikl dj, mariborski nadškof metropolit: Od Šentandraža do Maribora. Družina d.o.o. str. 8. COBISS 10198019. 
  13. 13,0 13,1 Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. str. 40. COBISS 38788353. 
  14. 14,0 14,1 Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. str. 41. COBISS 38788353. 
  15. Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 477. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4. 
  16. Zgodovina glasbe na Slovenskem I., Od začetkov do konca 16. stoletja
  17. "Pot svetega Martina v Sloveniji". Pridobljeno dne 12.11.2016. 
  18. Stopar, Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 23. COBISS 42552832. 
  19. 19,0 19,1 19,2 Stopar, Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 27. COBISS 42552832. 
  20. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 10232". Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  21. Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. str. 34. COBISS 38788353. 
  22. Pajk, Ivan (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Konjiška nadžupnija po letu 1918. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnijski urad Slovenske Konjice. str. 63. COBISS 38788353. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Höfler Janez O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana, Viharnik, 2013. (COBISS)
  • Stegenšek Avguštin , Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
  • Slekovec Matej, Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške, Maribor, 1898.(COBISS)
  • Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije (1146–1996), Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. (COBISS)
  • Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146–2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic (COBISS)
  • Boldin Aleksandra, 120-letnica imenovanja Mihaela Napotnika za lavantinskega škofa, Slovenske Konjice:Občina:Nadžupnija 2009. (COBISS)
  • Ivanič Martin, Slovenika, Ljubljana 2011: Mladinska knjiga (COBISS)
  • Petrič Franci, Msgr. Alojzij Cvikl dj, mariborski nadškof metropolit, Ljubljana 2015: Družina d.o.o.
  • Zadnikar Marijan, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2, Celje, 1975, Mohorjeva družba Celje (COBISS)
  • Boldin Aleksandra, Konjice: 870 let prve pisne omembe, Slovenske Konjice, 2016, Občina Slovenske Konjice (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]