Nadžupnija Slovenske Konjice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Nadžupnija Slovenske Konjice
Župnišče v Slovenskih Konjicah
Župnišče v Slovenskih Konjicah
Država Slovenija
SedežStari trg 40
3210 Slovenske Konjice
Župnijska cerkevcerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
PosvetitevSveti Jurij
Ustanovitevpred 1146
Prva omemba1146[1]
Prejšnje imepražupnija Hoče
Veroizpovedrimskokatoliška
Liturgični obredRimski obred
Uprava
DekanijaSlovenske Konjice
NaddekanatBistriško-Konjiški
NadškofijaNadškofija Maribor
Vodstvo
NadškofAlojzij Cvikl
ŽupnikJože Vogrin, arhidiakon
Duhovni pomočnikAnton Furar
Drugo
Romarsko središčecerkev Matere Božje, Brinjeva gora
cerkev Marijinega varstva, Prihova
Znani župljaniMihael Napotnik, Valentin Fabri, Jožef Pajek, Jernej Voh, Tomaž Fantoni
Sosednje župnijeŽupnija Zreče, Župnija Črešnjice, Župnija Čadram-Oplotnica, Župnija Dramlje, Župnija Žiče
Splet
Družbena omrežjafacebook.com

Nadžupnija Slovenske Konjice (latinsko Archparoecia Gonouicensis) je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Slovenske Konjice v okviru Bistriško-Konjiškega naddekanata, ki je del Nadškofije Maribor.

Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. z dne 1. februarja 1910 ima vsakokratni župnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon.[2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Poslikani leseni strop v župnišču iz leta 1670
Slovenske Konjice na Kaiserjevi litografiji iz 1830

Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija. Vse tri so leta 1146 kot pražupnije prvič pisno omenjene v isti, do danes ohranjeni listini oglejskega patriarha Pelegrina I. (1130–1161),[3][1] ki omenja tudi desetino v teh župnijah (partes decimarum olebium, Scilicet de Covnuwiz et Schliuniz...).[4][2]

Konjiška pražupnija je takrat obsegala ozemlje, večje od obsega sedanje Konjiške dekanije, na vzhodu je meja potekala nad Tremi kralji na Pohorju, med Tinjem in Čadramom do potoka Ložnice, med cerkvijo sv. Egidija v Kočnem in Laporjem do Boča. Na jugu po razvodju Dravinje čez Tolsti Vrh, Dolgo Goro, čez Boč nekako do Poljčanskega potoka in do meje z župnijo Ponikva in naprej do ceste, ki poteka iz Dramelj v Žičko Kartuzijo. Na zahodu je meja potekala pod Črešnjicami in nad Frankolovim, na grič sv. Križa, Golek in Bukovo Goro in ob Dravinji navzgor do njenega izvira pod Roglo do srede Lazin, ter na severni strani po vrhu Pohorja do Javorskega vrha.[5][6]

Na območju velike pražupnije je sčasoma nastalo 11 novih župnij (Čadram-Oplotnica, Poljčane, Laporje, Črešnjice, Loče, Prihova, Župnija Zreče, Župnija Kebelj, Gorenje pri Zrečah, Sveti Jernej, Špitalič in kot zadnja leta 1787 še župnija Žiče).[7]

Ker zelo obsežnega ozemlja pod cerkveno in tudi politično oblastjo oglejskih patriarhov (ki so v političnem vidiku ponekod presegali celo salzburške nadškofe) ni bilo mogoče učinkovito pastoralno voditi neposredno s sedeža patriarhata, je bilo ozemlje oglejskega patriarhata že v 11. stoletju razdeljeno na manjše enote in okrožja, ki so se imenovala arhidiakonati.[8] Arhidiakonate so vodili arhidiakoni, kot neposredni patriarhovi zaupniki, poverjenci in namestniki. V 11. stoletju je imel oglejski patriarhat tri arhidiakonate, v 16. stoletju jih je bilo že sedem.[9] Ozemlje konjiške župnije je do leta 1786 spadalo k Savinjskemu arhidiakonatu. Ta je obsegal ozemlje med Savo in Dravo, na Pohorju in v Šaleški dolini ter proti izviru Savinje je mejil na Koroški (podjunski) arhidiakonat, z mejno reko Sotlo pa na zagrebško škofijo. Konjiška župnija je spadala pod patronat oglejskih patriarhov, vendar so odvetništvo nad župnijo izvajali lastniki bližnjega gradu, kar pa ni omejevalo patriarhov, ki so na mesto tukajšnjih župnikov imenovali duhovnike iz svojega kroga, pogosto Italijane in Furlane, ter jim večkrat zaupali tudi naloge savinjskih arhidiakonov.[5] Nasledniki patriarha Bertolda Andeškega so komaj kdaj obiskali svoje slovensko govoreče vernike,[10] temveč so za izvrševanje cerkvenih opravil, za katere je potrebno škofovsko posvečenje, navadno imenovali škofe vikarje, ki so v njihovem imenu obiskovali župnije, opravljali vizitacije, nadzirali duhovništvo in sklicevali sinode, pa tudi birmovali, posvečevali duhovnike, blagoslavljali cerkve, oltarje, zvonove.[11]

Potem, ko so v letih 1418−1420 Benečani zasedli Furlanijo,[12] so se na sedežu patriarhata vrstili možje iz beneških patricijskih rodbin, ki pa skorajda niso več prihajali na slovensko stran. Patriarhat je bil namreč zatem razdeljen na dva dela: zahodni, furlanski del je spadal pod Beneško republiko, vzhodni, slovenski del, pa po izumrtju celjskih knezov in goriških grofov (1456 oziroma 1500), v celoti pod Habsburžane. Patriarhi so bivali na beneškem ozemlju, habsburška oblast pa jim praktično ni več dopuščala dostopa na slovenski del patriarhata. Zadnji, ki je pod patriarhom vizitiral slovenske kraje, je bil patriarhov koadjuktor Francesco Barbaro, ki je vizitacijo opravil leta 1593.[13] Celo arhidiakoni so se odtlej v cerkvenih zadevah obračali na apostolskega nuncija na Dunaju, ki je škofovske zadeve poverjal škofom z avstrijskega ozemlja, največkrat so te naloge opravljali škofje iz Pična v Istri.[14] [15]

Konjiška župnija nikoli ni bila del leta 1462 ustanovljene Ljubljanske škofije, ki je na tem delu Štajerske obsegala župnije Svibno, župnijo Gornji Grad z vikariati Solčava, Ljubno, Rečica in Mozirje, župnijo Braslovče z vikariati Vransko, sv. Pavel pri Preboldu, Griže in Trbovlje ter župnijo Škale z vikariati sv. Martin pod Šalekom, Šoštanj, Vinska gora in Šentilj pri Velenju.[16]

Med letoma 1704 in 1737 je bila konjiška župnija pod upravo Žičke kartuzije,[17] po razpustitvi le-te pa so o njej ponovno odločali habsburški cesarji, ki so jo leta 1751[18] povišali v nadžupnijo.[19] Po ukinitvi Goriške nadškofije, po preureditvi škofijskih meja, v času vladanja cesarja Jožefa II.,[20] so bile v procesu preoblikovanja, v letih 1787–1789, župnije velikovškega okrožja na Koroškem in celjskega okrožja na Štajerskem, med njimi tudi konjiška nadžupnija, priključene k tedanjim zgolj osmim župnijam Lavantinske škofije.[21]

Ker je sedež škofije še naprej ostal v oddaljenem Šentandražu, so se kmalu nadaljevala prizadevanja za selitev škofijskega sedeža in preoblikovanje škofijskih meja, do česar je prišlo šele v času škofa Antona Martina Slomška, ki je uspel, se je lahko 4. septembra 1859 sedež škofije preselil v Maribor in da so se na novo določile meje mariborske, zgolj naslovno še lavantinske škofije.[22]

Kronološki pregled zgodovinskih dogodkov[uredi | uredi kodo]

nagrobnik Ortolfa Konjiškega
  • 1146: v pisnih virih je prvič omenjena konjiška nadžupnija (Cuonowiz);[1][4]
  • 1173: prvič je omenjen konjiški župnik Sighard. V tem času je bila domnevno zgrajena sedanja župnijska cerkev sv. Jurija;[5]
  • 1369: že pred tem letom je vitez Ortolf Konjiški pozidal kapelo sv. Jakoba (sedanjo stransko ladjo) in jo določil za svoje zadnje počivališče;[23] [24]
  • 1482–1509: župnik Valentin Fabri je cerkev, ki je prvotno imela romanski videz (pravokotna stavba z ravnim lesenim stropom) obokal, gotiziral, jo opremil s podporniki in poslikavami, ravno tako je dal prezidati tudi župnišče;[25]
  • 1669–1697: župnik Boštjan Glavinić de Glamoč iz Pičenske škofije v Istri[26] je dal v nadžupnijski cerkvi postaviti glavni oltar. Med 1690 in 1697 je bil škof v Senju. Na potovanju na Dunaj skozi Konjice je tu leta 1697 umrl in je pokopan v roženvenski kapeli;[27]
  • 1713: v stranski ladji je bil pod beneficiatom Štefana Jamnika postavljen oltar sv. Križa. O tem priča napis SVB BENEFICIATO STEPHANO JAMNIK ERECTUM 1713;[23]
  • 1751: župnija povišana v nadžupnijo;[19] [28]
  • 1799: pokopališče okoli cerkve so opustili in uredili novo ob nekdanji grajski kapeli, sedanji cerkvi sv. Ane. Ta je bila pod cesarjem Jožefom II. ukinjena, ponovno jo je blagoslovil nadžupnik Jožef Anton pl. Jakomini;[29]
  • 1863: nadžupnijska cerkev je dobila križev pot, ki je sedaj v cerkvi sv. Ane. Moderni križev pot, ki je sedaj v ladji, je ob zadnji obnovi cerkve naslikal akademski slikar Leon Koporc iz Ljubljane;[30]
  • 1866: slikar Tomaž Fantoni in njegov pomočnik Jakob Brollo iz Humina v Furlaniji sta cekveno ladjo cerkev preslikala. Brollo je naslikal tudi podobo Jezusa - dobrega pastirja nad vhodom v župnišče;[31]
  • 1869: namesto starega baročnega glavnega oltarja je bil postavljen nov veliki psevdogotski oltar, delo Tomaža Fantonija, ki pa je danes ohranjen le delno;[31][32]
  • 1874: streha na rožnovenjski kapeli je v času župnika Franca Mikuša dobila današnjo podobo;[33]
  • 1875: novo mašo je obhajal Mihael Napotnik, kmečki sin s Tepanjskega Vrha, poznejši lavantinski knezoškof; [34]
  • 1887: Tomaž Fantoni je v baročni kapeli postavil postavil rožnovenski oltar;[35]
  • 1910: Papež Pij X. je na prošnjo knezoškofa Napotnika z apostolskim pismom podelil vsakokratnemu konjiškemu nadžupniku naslov arhidiakon. Ob tej priložnosti so v prezbiteriju župnijske cerkve vzidali marmorno ploščo z napisom in kronogramom;[2]

Sakralni objekti[uredi | uredi kodo]

slika cerkev kraj / naselje oznaka RKD/EŠD:
1.
Klikni za spremembo slike
cerkev sv. Jurija
župnijska cerkev
Slovenske Konjice
Coat of Arms of Slovenia.svg Register kulturne dediščine 3379 Distinctive emblem for cultural property.svg
2.
Klikni za spremembo slike
cerkev sv. Ane
pokopališka cerkev - podružnica
Zgornja Pristava
Coat of Arms of Slovenia.svg Register kulturne dediščine 3380 Distinctive emblem for cultural property.svg
3.
Klikni za spremembo slike
cerkev sv. Družine
podružnica
Tepanje

Na območju župnije stoji še mnogo kapelic, znamenj in križev, pa tudi Nanutova kapela v središču naselja Brdo.[36]

Drugi objekti[uredi | uredi kodo]

slika kraj / naselje oznaka RKD/EŠD:
1. Farof Vicarage north side.jpg Župnišče v Slovenskih Konjicah Slovenske Konjice
Coat of Arms of Slovenia.svg Register kulturne dediščine 10232 Distinctive emblem for cultural property.svg
2. Župnijski center.jpg Župnijski center (zgrajen 2008) Slovenske Konjice

Župnišče[uredi | uredi kodo]

Župnišče, zahodna stran

Konjice v srednjem veku niso bile utrjene. V stiskah so se tržani zatekali v župnišče, katerega obisk omenja tudi Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku s tretjega potovanja, ko je Konjice obiskal kot spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha, caorlijskega škofa Pietra Carla leta 1487.[37] Markantna stavba je v južnem traktu še iz 15. stoletja, v kleti so lepi gotski portali.[38] Že pred 1500 so jo močno utrdili.

Župnik Marko Gonan, po rodu plemič iz Pazina v Istri, je med 1625-1635 stavbo prezidal in povečal. Nad portalom z zazidano renesančno biforo v nadstropju je na pročelju njegova podoba in grb z napisom.[39] Furlanski slikar Jakob Brollo je leta 1866 naslikal podobo Jezusa, dobrega pastirja nad vhodom v župnišče, ki pa je ohranjena samo v fragmentih. Poleg srednjeveških sestavin izstopajo poznorenesančne stebriščne arkade[38] na notranjem dvorišču iz leta 1632, številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740[38] v jedilnici, v eni od sob v nadstropju pa poslikani leseni strop iz 1670,[40] z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami ...; gre za najstarejši tovrsten spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji.[41]

Pomembne osebnosti[uredi | uredi kodo]

nagrobnik župnika in arhidiakona Valentina Fabrija v nadžupnijski cerkvi

Valentin Fabri[uredi | uredi kodo]

V času delovanja tamkajšnjega župnika Valentina Fabrija (1487–1497) so v pravokotni glavni cerkveni ladji nadžupnijske cerkve dotedanji ravni leseni strop nadomestili z rebrastim obokom, notranjimi oporniki in poslikavami v gotskem slogu, tudi sedanje župnišče (»farof«) je po zasnovi iz tega obdobja.[42] Valentin Fabri ima v konjiški cerkvi sv. Jurija svoj nagrobnik. Na plošči je upodobljen, kako leži z glavo na blazini (plošča je sprva ležala na tleh). Opatska palica s fanonom in mitra kažeta njegov položaj pomembnega cerkvenega dostojanstvenika. Pokojnik je prikazan v pontifikalni obleki, na albi ima dvojno paruzo, ogrnjen je v bogato gotsko kazulo. Ker je bil Valentin Fabri tudi dobrolski prošt, savinjski in podjunski arhidiakon, dvorni kaplan[2] ter konjiški in vuzeniški župnik, ima na vogalih nagrobnika upodobljene štiri grbe: dobrolskega samoroga, oglejskega orla, Svetkovičevo zastavo in svoj osebni grb s kladivom na nakovalu.[43]

Paolo Santonino[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Paolo Santonino.

O svojem obisku v Konjicah (Gonabicz), ko se je 11. maja 1485 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha, pod vodstvom škofa vizitatorja Petra Carli iz Caorle, [44] je škofov spremljevalec, laični kancler Paolo Santonino iz Vidma v svoj popotni dnevnik (COBISS) zapisal, da je škofa s spremstvom sprejel tedanji župnik in arhidiakon Valentin (Fabri), opisal je utrjeno župnišče z dvema stolpoma[45][45] obrambnim jarkom in okopom. Navedel je, da je imela tedaj župnija kar petindvajset podružnic, bogata polja in svoje vinograde z izvrstnim pridelkom. Iz njegovega popotnega dnevnika izvemo, da je imel konjiški arhidiakon v župnišču in drugod zaposlenih triinštirideset oseb, od tega devet duhovnikov v župnijski službi.[45] Ni se mogel izogniti niti opisu vseh jedi s katerimi so bili postreženi tako škof kot spremstvo, o večerji 13. maja pa je dodal, da je bila še prijetnejša, saj je gostitelj v župnišču poskrbel za glasbeno spremstvo dveh igralcev na šalmaj ter na večjo in manjšo flavto.[46] Santonino je ponovno obiskal Konjice 27. maja 1485, ko je zapisal, da so pri maši peli izvrstni glasbeniki.[43] Tedaj je škof s spremstvom obiskal tudi Konjiški grad, imel tega dne v Konjicah birmo, ob večerji v župnišču pa so hvalnice in himne prepevali cerkveni pevci pod vodstvom učitelja, med katerimi so bili zelo verjetno tudi učenci. V Konjicah v drugi polovici 15. stoletja v cerkvi ni bilo orgel, saj bi jih Santonino najbrž omenil, kot je to ob obisku Kamnika. Da Konjice niso na seznamu glasbenih teles 16. stoletja, je treba skoraj gotovo pripisati le nepoznavanju ali pa izgubi zgodovinskih virov.[47]

Anton Brcko[uredi | uredi kodo]

V Nadžupniji je od 1936 do svoje smrti kot zborovodja in organist deloval primorski skladatelj Anton Brcko (* 1911 † 1939).[48]

Evropska pešpot sv. Martina Tourškega[uredi | uredi kodo]

Odtis žiga poti sv. Martina v Slovenskih Konjicah

Iz Zreč do nadžupnijske cerkve sv. Jurija in naprej v Žičko kartuzijo (etapa 10) vodi Evropska pešpot sv. Martina Tourškega (Via Sancti Martini),[49] ki jo je leta 2005 Svet Evrope razglasil za Veliko evropsko kulturno pot. Dolga je 2500 km (Szombathely-Tours) in povezuje kraje, ki so zaznamovali življenje in čaščenja tega znamenitega svetnika.

Matične knjige[uredi | uredi kodo]

Konjiški nadžupnijski urad je hranil drugo najstarejšo ohranjeno krstno knjigo v štajerski Sloveniji (dostopna na spletu),[50] ki so jo pisali v letih 1604–1611.[51] S pisanjem je v skladu z navodili tridentinskega koncila v drugem poglavju 24. seje (11. novembra 1564) in Rimskega obrednika začel tedanji konjiški župnik in arhidiakon Gregor Urz.[26] V letih 1759–1771 je bil konjiški nadžupnik Ignac Franc Novak, ki je leta 1770 pričel pisati župnijsko mrliško knjigo.[20]

Konjiški župniki (do 1738), nadžupniki in arhidiakoni[uredi | uredi kodo]

Konjiški novomašniki 1945-2015[uredi | uredi kodo]

Župnijsko glasilo[uredi | uredi kodo]

Občasno glasilo Nadžupnije Slovenske Konjice se imenuje Jurček.[52]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Boldin 2016, str. 16,17.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Ožinger & Pajk 1996, str. 59.
  3. Ožinger & Pajk 1996, str. 7.
  4. 4,0 4,1 Ožinger & Pajk 1996, str. 38.
  5. 5,0 5,1 5,2 Ožinger & Pajk 1996, str. 39.
  6. Zdovc, Vinko (2000). Zbornik 2000, Konjice z okolico: Deželnosodska oblast v Konjicah (Gonobitz) nastanek in dokončno oblikovanje: Konjiška župnija. Zgodovinsko društvo Konjice. str. 11–12.
  7. Ožinger & Pajk 1996, str. 198.
  8. "Cerkvenopravna ureditev na Konjiškem". Pridobljeno dne 23.2.2016.
  9. Reven, Zdravko (1971). Cerkev na Slovenskem: letopis 1971: (stanje 1. junija 1971). Nadškofijski ordinariat. str. 28. COBISS 2831107.
  10. Höfler 2018, str. 11.
  11. Höfler 2018, str. 7.
  12. Maniacco, Tito (2002). Storia del Friuli. Newton & Compton.
  13. Klinec, Rudolf. "Barbaro, Francesco (okoli 1545–1616)". Primorski slovenski biografski leksikon. Pridobljeno dne 24. junij 2022.
  14. Höfler 2013, str. 322.
  15. Höfler 2018, str. 13.
  16. Valenčič, Vlado (1962). "Štetje prebivalstva leta 1754 v predjožefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati". Zgodovinski časopis. 16: 27–54. COBISS 514470965.
  17. Baraga & Motaln 2006a, str. 44.
  18. Baraga & Motaln 2006b, str. 199.
  19. 19,0 19,1 Boldin, Aleksandra (2016). "Levart Jure: Zgodovinski oris nadžupnije Slovenske Konjice (1996-2016)". Konjiceː 870 let prve pisne omembe. Občina Slovenske Konjice. str. 85. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0.
  20. 20,0 20,1 Ožinger & Pajk 1996, str. 47.
  21. Dolinar France Martin. Letopisi lavantinsko-mariborske škofije kot zgodovinski vir. str. 57.
  22. Grafenauer, I.; Gspan, A. "Slomšek, Anton Martin". Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  23. 23,0 23,1 Stopar Ivan. Grad Slovenske Konjice. Občina Slovenske Konjice. str. 27.
  24. Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 17
  25. Ožinger & Pajk 1996, str. 40.
  26. 26,0 26,1 Ožinger & Pajk 1996, str. 42.
  27. Ožinger & Pajk 1996, str. 44.
  28. Ožinger & Pajk 1996, str. 199.
  29. Ožinger & Pajk 1996, str. 48.
  30. Ožinger & Pajk 1996, str. 87.
  31. 31,0 31,1 Baraga & Motaln 2006, str. 42.
  32. Ožinger & Pajk 1996, str. 86.
  33. Ožinger & Pajk 1996, str. 55.
  34. Ožinger & Pajk 1996, str. 53,55.
  35. Ožinger & Pajk 1996, str. 192.
  36. Baraga, Jože; Motaln, Valerija (2006). "Metličar Rok: Križi in kapele, pomniki vere in upanja v nadžupniji". Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic. Občina Slovenske Konjice. str. 325. COBISS 227330048.
  37. Stopar 1976, str. 23.
  38. 38,0 38,1 38,2 Stopar 1976, str. 27.
  39. Baraga & Motaln 2006a, str. 42.
  40. Baraga, Jože; Motaln, Valerija (2006). "Golob Nataša: Poslikava baročnega stropa". Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic. Občina Slovenske Konjice. str. 228. COBISS 227330048.
  41. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 10232". Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
  42. Ožinger 1996b, str. 40.
  43. 43,0 43,1 Baraga & Motaln 2006a, str. 40.
  44. Santonino, Paolo (1991). Popotni dnevniki 1485 - 1487. Prevedel Simoniti, Primož. Mohorjeva družba Celovec. COBISS 28470. ISBN 3-85013-238-2.
  45. 45,0 45,1 45,2 Ožinger & Pajk 1996, str. 41.
  46. Škulj, Edo; Dobravec, Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 477. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4.
  47. Snoj, Jurij (2012). Zgodovina glasbe na Slovenskem I., Od začetkov do konca 16. stoletja. Založba ZRC. COBISS 266035712. ISBN 978961 254 432 4.
  48. Bratuž, Andrej. "Brcko, Anton". Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.
  49. "Pot sv. Martina v Sloveniji". Kulturni center sv. Martin Tourski – Slovenija. Pridobljeno dne 12.11.2016.
  50. "Matricula online". Pridobljeno dne 5. julij 2022.
  51. Ožinger & Pajk 1996, str. 131.
  52. "Jurček, glasilo nadžupnije Slovenske Konjice". Pridobljeno dne 13. julij 2022.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ožinger, Anton; Pajk, Ivan (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. COBISS 38788353.
  • Baraga, Jože; Motaln, Valerija (2006). Konjiško ob 860-letnici Slovenskih Konjic. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. COBISS 227330048.
  • Boldin, Aleksandra (2016). "Boldin Aleksandra: Začetki Konjic in prva omemba v pisnih virihː listina oglejskega patriarha Pelegrina". Konjiceː 870 let prve pisne omembe. Občina Slovenske Konjice. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0.
  • Höfler, Janez (2013). O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem vek. Ljubljana: Viharnik. COBISS 268869376. ISBN 978-961-6057-88-2.
  • Höfler, Janez (2018). Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300-1535). Znanstvena založba Filozofske fakultete. COBISS 293899264. ISBN 978-961-06-0043-5.
  • Stopar, Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. COBISS 42552832.
  • Höfler, Janez (2019). Lastniške cerkve v Sloveniji: raziskana, registrirana in potencialna zgodnjesrednjeveška grobišča. Ljubljana: Viharnik. COBISS 297354496.
  • Stegenšek, Avguštin (1909). Konjiška dekanija. Maribor. COBISS 217588993.
  • Slekovec, Matej (1898). Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške. Maribor. COBISS 2512149301.
  • Boldin, Aleksandra (2009). Dr. Mihael Napotnik, lavantinski škof. Slovenske Konjice:Občina:Nadžupnija. COBISS 63482881.
  • Petrič, Franci (2015). Msgr. Alojzij Cvikl dj, mariborski nadškof metropolit. Ljubljana: Družina d.o.o.
  • Zadnikar, Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Celje: Mohorjeva družba Celje. COBISS 27990017.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Nadžupnija na Facebooku: Facebook.com pridobljeno 27. avgust 2015
  • Nadžupnija na Družina.si: Družina.si pridobljeno 27. avgust 2015