Lituus (glasbilo)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
’’Llituus’’' (zadaj, desno, nad patero) kot kultno glasbilo na tem kovancu, ki praznuje piete rimskega cesarja Herennija Etruščana.
Gaius Cassius Longinus and Lentulus Spinther. 42 BC. AR Denarius.jpg

Beseda lituus je prvotno pomenila ukrivljeno pomožno palico ali ukrivljeno vojaško trobento v antičnem latinskem jeziku. Ta latinska beseda se je še naprej uporabljala v 18. stoletju kot alternativa ljudskim imenom različnih glasbil.

Rimska obredna palica[uredi | uredi kodo]

Lituus je bil ukrivljena čarobna palica (po obliki podobna zgornjemu delu nekaterih zahodnoevropskih škofovskih palic), ki so jo v antični rimski religiji avgurji uporabljali kot kultni instrument [1] za označevanje ritualnega prostora na nebu (templum). Prehod ptic skozi ta templum je kazal božjo naklonjenost ali nemilost določenemu namenu.

Lituus je bil uporabljen tudi kot simbol pisarne za kolegij avugurjev, da so jih označili kot duhovniško skupino.

Glasbilo[uredi | uredi kodo]

Etruščansko-rimski lituus (glasbilo)

Antika[uredi | uredi kodo]

Starodavni lituus je bil etruščansko medeninasto trobilo, ravno, a na koncu upognjeno v obliki črke J, podobno kot galski carnyx. Kasneje so ga Rimljani uporabljali predvsem za procesijsko glasbo in kot signalni rog v vojski. Za rimsko vojsko je bil morda značilen za konjenico, etruščanska in rimska različica pa sta bili vedno v parih, tako kot prazgodovinski lur. Za razliko od rimskih litui so imeli etruščanski instrumenti snemljive ustnike in so bili na splošno videti daljši.[2] Ime lituus je latinsko, za katerega se domneva, da izhaja iz etruščanske kultne besede, ki opisuje čarovniško palico po vzoru pastirske in je povezan z žrtvovanjem in ugodnimi znamenji. Zgodnje rimske in etruščanske upodobitve prikazujejo glasbilo, ki se uporablja v procesijah, zlasti pogrebnih procesijah. Igralce lituusa so imenovali liticini, čeprav se zdi, da so ime glasbila ohlapno uporabljali (pesniki, verjetno pa vojaki) za opis drugih vojaških trobilnih instrumentov, kot sta rimska tuba ali buccina.[3] V Nemčiji iz 17. stoletja so nočni stražarji še vedno uporabljali različico upognjenega starodavnega lituusa kot signalni rog.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Od konca 10. do 13. stoletja so kronisti križarskih vojn besedo lituus uporabljali nejasno - skupaj s klasičnimi latinskimi imeni za druge rimske vojaške trobente in rogove, kot so tuba, rog in buccina in še več - francoski izraz trompe - za opis različnih glasbil, ki se uporabljajo v krščanski vojski. Vendar je nemogoče ugotoviti, kakšno glasbilo bi lahko bilo mišljeno in verjetno je, da so bili lituusi enaki etruščansko-rimskemu glasbilu. [4]

V začetku 15. stoletja je Jean Gerson uvrstil lituus med tista strunska glasbila, ki so se oglašala z udarci ali brenkanjem, bodisi z nohti, trzalico ali palico. Druga Gersonova glasbila v tej kategoriji so harfa, citre, psalterium, timpanum in campanula.[4]

Sodobnost[uredi | uredi kodo]

V postklasični dobi se je ime lituus še naprej uporabljalo pri razpravah o starodavnih in biblijskih glasbilih, vendar se je ob sklicevanju na sodobno glasbeno prakso v renesansi običajno nanašalo na 'upognjene rogove' iz lesa, zlasti krumhorn in kornet.[5] Krumhorn je bil zaradi podobnosti oblike še posebej povezan z lituusom. Enačenje krumhorna z lituusom je bila še posebej močna pri nemških piscih.[6] Angleški prevod Hadrijana Junija Nomenclator iz leta 1585 opredeljuje lituus kot »zakrčeno ali ukrivljeno trobento, ki se vije in izstopa; shaulme« (tj. šalmaj), vendar poliglotska izdaja iste knjige, objavljena leta 1606, dokazuje, kako drugače bi lahko bil izraz razumel takrat v različnih jezikih: nemški Schalmey, Krumme Trommeten, Krumhorn; nizozemsko Schalmeye; francosko Claron, ou cleron; italijansko Trombetta bastarda; špansko Trompeta curua, ò bastarda.[7] Zgodnji baročni skladatelj in avtor Michael Praetorius je besedo uporabljal kot latinski ekvivalent nemškega Schallmeye (šalmaj) ali za Krumbhoerner (krumhorn) - v slednjem primeru ponuja tudi italijanske prevode storti in cornamuti torti.[8]

Natančnejši izraz lituus alpinus je leta 1555 uporabil švicarski naravoslovec Conrad Gessner, ko je objavil najzgodnejši podroben opis alpskega roga: »skoraj enajst metrov dolg, narejen iz dveh kosov lesa, rahlo ukrivljena in izdolbena, nameščena skupaj in spretno vezana z vejami beke (Salix viminalis)«.[9]

Študija švedskih slovarjev je pokazala, da so bili v 17. stoletju lituus različno prevedeni kot sinka (= nemški Zink, cornett), krumhorn, krum trometa (ukrivljena trobenta), claret ali rog.[10]

V 18. stoletju je beseda spet opisovala sodobna trobila, na primer v popisu iz leta 1706 iz samostana Ossegg na Češkem, ki ga enači z lovskim rogom: »litui vulgo Waldhörner duo ex tono G«.[11] Kljub temu se je leta 1732 Johann Gottfried Walther skliceval na renesančne in srednjeveške definicije, pri čemer je lituus opredelil kot »kornet, prej pa je pomenil tudi šalmaj ali, po italijansko tubam curvam«.[12] (Heerhorn ali Herhorn je bilo srednjevisoko nemško ime za kovinski, rahlo ukrivljen vojaški signalni rog, dolg približno pet metrov, igran z zvonom, obrnjenim navzgor.) [13] Leta 1738 je znani rogist Anton Joseph Hampel služil kot boter pri krstu hčere priznanega dresdenskega lutenista Silvija Leopolda Weissa. V krstnem registru je bil opisan kot Lituista Regius – 'igralec kraljevega lituusa'.[14] V drugi polovici 18. stoletja je bil lituus v enem viru opisan kot latinsko ime za trobento ali rog.[15]

Številne glasbene skladbe iz obdobja baroka določajo glasbilo z latinskim imenom lituus, med drugim Bachov motet O Jesu Christ, meins Lebens Licht (BWV 118), partitura, pripisana Janu Josefu Ignácu Brentnerju, pa tudi več maš in koncertov Johanna Valentina Rathgeberja. Znanstveniki z univerze v Edinburghu so poskušali maja 2009 poustvariti lituus, ki ga je uporabil Bach, v obliki dolge lesene trobente, ob predpostavki, da se beseda ne nanaša na rog in da instrument ni bil v uporabi že 300 let.[16][17]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. [1] Oxford English Dictionary. Oxford University Press.
  2. Sibyl Marcuse, "Lituus", Musical Instruments: A Comprehensive Dictionary, corrected edition, The Norton Library N758 (New York: W. W. Norton & Company, Inc., 1975): 312 ISBN 0-393-00758-8; Anthony Baines, Brass Instruments: Their History and Development (London: Faber and Faber; New York: Charles Scribner's Sons, 1976): 58, 60, 65. ISBN 0-684-15229-0.
  3. James W. McKinnon, "Lituus", The New Grove Dictionary of Music and Musicians, second edition, edited by Stanley Sadie and John Tyrre (musicologist)|John Tyrrell]] (London: Macmillan Publishers, 2001); Anthony Baines, Brass Instruments: Their History and Development (London: Faber and Faber; New York: Charles Scribner's Sons, 1976): 65–66. ISBN 0-684-15229-0.
  4. Christopher Page, "Early 15th-Century Instruments in Jean de Gerson's 'Tractatus de Canticis'", Early Music 6, no. 3 (July 1978): 339–49. Citation on 344.
  5. Don Michael Randel, "Lituus", The Harvard Dictionary of Music, fourth edition (Cambridge: Harvard University Press, 2003). ISBN 978-0674011632
  6. Kenton Terry Meyer, "The Crumhorn", PhD thesis (Iowa City: University of Iowa, 1981): 10, 20.
  7. Kenton Terry Meyer, "The Crumhorn", PhD thesis (Iowa City: University of Iowa, 1981): 21–22.
  8. Michael Praetorius, Syntagmatis Musici, Tomus Secundus: De Organographia (Wolffenbüttel: Elias Holwein, 1619): 3, 40.
  9. "longum ferè ad pedes undecim, duobus lignis modicè incuruis & excauatis compactum, & uiminibus scitè obligatum" (Conrad Gessner, De raris et admirandis herbis qvae sive qvod noctv luceant, siue alias ob causas, lunariae nominantur, commentariolus : & obiter de alijs etiam rebus quæ in tenebris lucent : inferunter & icones quedam herbarum nove : eivsdem descriptio Montis Fracti, siue Montis Pilati, iuxta Lucernam in Heluetia : his accedvnt Io. Dv Chovl G.F. Lugdunensis, Pilati Montis in Gallia descriptio : Io Rhellicani Stockhornias, qua Stockhornus mons altissimus in Bernensium Heluetiorum agro, versibus heroicis describitur. Tigvri [Zurich]: Apud Andream Gesnerum F. & Iacobvm Gesnerum, frates, 1555): 52.
  10. Kenton Terry Meyer, "The Crumhorn", PhD thesis (Iowa City: University of Iowa, 1981): 20–21, citing Stig Walin, "Musikinstrumenttermer i äldre svenska lexikon", Svensk tidskrift för musikforskning 30 (1948): 5–40; 31 (1949), 5–82.
  11. James W. McKinnon, "Lituus", The New Grove Dictionary of Music and Musicians, second edition, edited by Stanley Sadie and John Tyrrell (London: Macmillan Publishers, 2001); Sibyl Marcuse, "Lituus", Musical Instruments: A Comprehensive Dictionary, corrected edition, The Norton Library N758 (New York: W. W. Norton & Company Inc., 1975. ISBN 0-393-00758-8.
  12. Johann Gottfried Walther, Musicalisches Lexicon Oder Musicalische Bibliothec: Darinnen nicht allein Die Musici, welche so wol in alten als neuern Zeiten, ... durch Theorie und Praxis sich hervor gethan, ... angeführet, Sondern auch Die in Griechischer, Lateinischer, Italiänischer und Frantzösischer Sprache gebräuchliche Musicalische Kunst- oder sonst dahin gehörige Wörter, ... vorgetragen und erkläret (Leipzig: Wolffgang Deer, 1732): 367.
  13. Sibyl Marcuse, "Heerhorn", "Herhorn", Musical Instruments: A Comprehensive Dictionary, corrected edition, The Norton Library N758 (New York: W. W. Norton & Company Inc., 1975. ISBN 0-393-00758-8.
  14. Hans-Joachim Schulze, "O Jesu Christ, meins Lebens Licht: On the Transmission of a Bach Source and the Riddle of Its Origin", in A Bach Tribute: Essays in Honor of William H. Scheide, edited by Paul Brainard and Ray Robinson, 209–20 (Kassel and New York: Bärenreiter; Chapel Hill: Hinshaw Music, 1993): 214. ISBN 978-0-937276-12-9.
  15. Ignaz Franz Xaver Kürzinger, Getreuer Unterricht zum Singen mit Manieren, und die Violin zu spielen (Augsburg: Johann Jacob Lotter, 1763): 84.
  16. Pallab Ghosh, "'Lost' Music Instrument Recreated", BBC News (30 May 2009; accessed 30 May 2009).
  17. Engineering and Physical Sciences Research Council (EPSRC) (1 June 2009). "Scientists Recreate Bachs Forgotten Horn". EPSRCvideo. YouTube. Pridobljeno dne 1 June 2009.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]