Jean Gerson

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jean Gerson
Portret
Rojstvo 13. december 1363[1]
Gerson[d]
Smrt 12. julij 1429 (65 let)
Lyon[1]
Državljanstvo Bannière de France style 1500.svg Francija
Poklic teolog, pisatelj, filozof, chancellor

Jean Charlier de Gerson (13. december 1363 – 12. julij 1429) je bil francoski filozof in mistik, eden največjih krščanskih učiteljev, reformator in pesnik, kancler Univerze v Parizu, vodilni v spravnem gibanju za enega papeža, saj si je prizadeval za odpravo papeškega razkola in eden najbolj uglednih teologov ekumenskega sveta v Konstanci. Bil je eden prvih mislecev teorije naravnih pravic in eden prvih posameznikov, ki je branil Ivano Orleansko in razglašal njeno izredno nadnaravno poslanstvo. Jean Gerson je nagnjen k mistiki, saj pravi, da je boljše kot vsa človeška modrost in boljše kot Platon in Aristoteles, ravnati se po besedah: "Pokorite se in verujte evangeliju!" Mistična teologija izvira iz doživetja Boga in je mogoča tudi za ljudi preprostega duha.

ZGODNJA LETA IN IZOBRAŽEVANJE[uredi | uredi kodo]

Gerson je bil rojen 13. decembra 1363 v kraju Gerson-les-Barby, v pokrajini Champagne, v Franciji, umrl pa je 12. julija 1429 v Lyonu, prav tako v Franciji. Zanimivo je, da je njegov priimek enak imenu kraja, v katerem je bil rojen. Ime naselja Gerson se je kasneje izgubilo in danes je ostalo le ime vasi Barby. Njegova starša, Arnulphe Charlier in Élisabeth de la Chardenière, sta bila zelo pobožna kmeta. V družini je bilo 12 otrok in kar 7 od njih (štiri hčere in trije sinovi) so svoje življenje posvetili verskemu življenju. Pri štirinajstih letih je mladi Jean Gerson zapustil rodni Gerson-les-Barby in bil poslan v Pariz na slavni College of Navarre. Po petih letih študija je pridobil diplomo iz umetnosti in nato začel študirati teologijo pri dveh zelo slavnih učiteljih: pri Gillesu Deschamps (Aegidius Campensis) in pri Pierreu d'Ailly (Petrus de Alliaco). Pierre d'Ailly je bil takrat rektor kolidža College of Navarre in kancler univerze v Parizu, kasneje pa je postal škof v Puyu, nato nadškof Cambraia in nazadnje kardinal. Pierre d'Ailly je ostal Gersonov prijatelj vse življenje in pozneje je celo izgledalo, kot bi učenec Jean Gerson postal učitelj svojemu učitelju Pierreu d'Aillyu. Leta 1384 je Jean Gerson diplomiral iz teologije, leta 1394 pa je doktoriral prav tako iz teologije.

GERSON IN UNIVERZA V PARIZU[uredi | uredi kodo]

Gerson je kmalu dobil povabilo Univerze v Parizu. Leta 1383 je bil izvoljen za pooblaščenca francoskega "naroda" (narod: v Franciji rojeni študentje frakofonije na univerzi), ponovno pa še leta 1384, ko je diplomiral na teologiji. Tri leta kasneje mu je bila dodeljena še večja čast. Skupaj s kanclerjem in drugimi, so ga poslali, da zastopa univerzo v pritožbenem primeru, ki se je reševal pri papežu. Obravnavali so aragonskega Dominikanca, Johna Montsona (Monzón, de Montesono), ki je diplomiral kot doktor teologije v Parizu. Leta 1387 so Johna Montsona obsodili in izgnali iz univerze, ker je učil, da je Devica Marija, tako kot drugi navadna potomka Adama, rojena v prvotnem grehu. Dominikanci so bili namreč ostri nasprotniki doktrine brezmadežnega pojmovanja.

John Montson se je pritožil papežu Klemenu VII v Avignonu. Pierre d'Ailly, Gerson in drugi delegati iz univerze, so osebno podpirali doktrino brezmadežnega pojmovanja. Bili so zadovoljni, da so ta primer reševali v okviru pristojnosti univerze, saj so tako preizkusili tudi druge univerzitetne teološke učitelje. Gersonovi biografi primerjajo Gersonov obisk v Avignonu, v okviru reševanja omenjenega primera, z Luthrovim obiskom Rima. Od tedaj si je Gerson prizadeval za duhovnost univerz, za reformo morale duhovščine in za odpravo razkola, ki je razdelil cerkev (volitve papeža in protipapeža). Kot pojasnilo je potrebno povedati, da je zahodni razkol obdobje v zgodovini katoliške Cerkve, v katerem sta se za papeški naslov potegovala dva ali celo trije papeži, ki so imeli v več deželah tudi svoje pripadnike in je trajal od leta 1378 do leta 1417. Zahodni razkol – imenovan tudi »Papeški razkol« - po nekaterih tudi »Veliki razkol« – kar pa ne ustreza, ker ga zlahka zamenjamo z »Vzhodnim razkolom«, ki ga nekateri tudi imenujejo »Veliki razkol« – je bil razkol v katoliški Cerkvi, ki je trajal skoraj štirideset let. Ni šlo za vprašanje vere ali morale; razlog za razkol je bilo vprašanje oseb in politikov. Več mož je istočasno trdilo, da so pravi papeži in vsakdo od njih je imel tudi svoje privržence v različnih deželah.

Leta 1394 je Gerson doktoriral iz teologije. Leta 1395, ko je Pierre d'Ailly postal škof Puyja, pa je bil pri dvaintridesetih letih izvoljen za kanclerja Univerze v Parizu. Izdelal je kanon Notre Dame. Univerza je bila takrat na vrhuncu svoje slave in njen kancler je bil posledično priznan ne samo v Franciji, temveč tudi v Evropi. Prizadeval si je, da bi ohranil suverenost univerze napram kralju in papežu. Tako je krepil verodostojnost univerze in privabljal na univerzo veliko študentov iz cele Evrope. Gersonovi spisi pričajo o njegovem globokemu občutku odgovornosti, skrbi in težavah spričo svojega položaja. Ves čas je porabljal za pisanje pisem, analiza njegovih pisanj pa je tudi njegova najboljša biografija. Gersonovo delo ima tri obdobja: čas, ko se je ukvarjal s preoblikovanjem univerzitetnega študija; čas, ko je snoval načrte za premagovanje tako imenovanega cerkvenega zahodnega razkola (višek njegove vložene energije datira v leto 1404) in čas na večer svojega življenja, ko je pisal knjige o pobožnosti.

GERSON IN ZAHODNI RAZKOL[uredi | uredi kodo]

Gerson je s svojimi deli hotel pomirjujoče vplivati na razkol. Njegov cilj je bil razrešiti spor Cerkve. Po smrti Gregorja XI leta 1378, sta bila pravnomočno izvoljena dva papeža. Prvi v Rimu, kjer je bilo to storjeno pod prisilo. Papež je bil v očeh ostalih nezmožen opravljanja te pozicije. Zato so v Avignonu izvolili novega papeža Klemena VII. V tem času so se Glavni akterji univerze v Parizu (Jean Gerson, Pierre d'Ally in Nicholas iz kraja Clemanges) sestali in skušali najti rešitve za razkol. Po njihovem bi se situacija lahko razrešila na tri načine: z arbitražo, z odstopoma obeh papežev in preko sveta kardinalov. Po Klemenovi smrti je bil sprejet program univerze, torej z odstopom obeh papežev ali preko sveta kardinalov. Večina Evrope in voditeljev je podpirala ta načrt. Med tem časom je Gerson neumorno pisal in najprej se v njegovih delih vidi možnost razrešitve z odstopom (Protest. super statuni ecclesiae, Tractatus de modo habendi se tempore schismatis, De schismate, itd.). Ampak kmalu je trmoglavost papežev to možnost opustila in se nagibala proti koncilu v Pizi. Gerson je za to priložnost spisal več brošur, med katerimi sta najbolj pomembni Trilogus in materia schismatis, and De unitate Ecclesiae. V njih je izražal svoje rešitve, saj piše, da bi lahko dosegli ponovno enotnost Cerkve. Tam so izvolili Aleksandra V. Gerson je naslovil novega papeža v delu Sermo coram Alexandro Papa in die ascensionis in concilio Pisano. Kljub temu papež ni uspel prinesti miru in je tako svet pridobil le še enega papeža več. Gerson je kljub neuspelim poskusom njegovih knjig še vedno vztrajal. Prav tako se je v tistem času še boril proti kraljevi politiki. Kraljevi brat je bil takrat umorjen in to je uradno potrdil teolog Jean Petit. Gerson mu je nasprotoval in dal obsoditi njegove obtožbe, ki pa so kljub nasprotovanju ostale necenzurirane. Na tem področju se je trudil spremeniti mišljenje ljudi, čemur bi sledila ozdravitev Cerkve in ljudstva. Njegove želje in ideje o razrešitvi problema je podprl Sigismund Luksemburški in tako je bil sklican koncil v Konstanci, kjer se je stanje razrešilo in so kot papeža sprejeli Martina V. Na koncil je imel Gerson zelo velik vpliv. Kljub temu ga je večina razumela narobe na temo moči svéta kardinalov. Ideja naj bi se prakticirala le v nujnih primerih. Bil je zvest sin Cerkve in le hotel jo je spraviti na pravo pot. Na koncu je koncil v Konstanci pomenil njegov padec, saj ni potrdil njegovih obtožb glede Jeana Petita. Obtožena je bila le ena Petitova točka in le-to je izničil papež Martin V. Zaradi tega in zaradi rasti moči hiše Burgundy je v strahu zbežal iz Francije v Rattenberg, kjer je napisal znano knjigo De consolatione theologiae.

ŽIVLJENJE PO ZAHODNEM RAZKOLU[uredi | uredi kodo]

Ob vrnitvi v Francijo se je odpravil v Lyon k bratu, ki je bil predstavnik Celestinskega samostana. V desetletju življenja v Lyonu je Gerson spisal več del. Ta so Monotesseron, razpravo na Marijin hvalospev, komentar na Visoko pesem in prav tako je veliko sodeloval s kartuzijanskim redom na literarnem področju o misticizmu in duhovnem življenju. Umrl je v Lyonu, 12. julija 1429.

GERSONOVA DELA[uredi | uredi kodo]

V mistični teologiji je bil Gerson pod vplivom sv. Avguština in sv. Bonaventure. V času svojega življenja je bil največji krščanski učitelj (Doctor Christianissimus in Doctor Consolatorius). Leta 1402 je napisal razpravo De Vita Spirituali Animae, prvi poskus razvoja teorije naravnih pravic, kjer je razvil teorijo, da je svoboda tretirana enako kot lastnina. Pripisovali so mu delo De imitatione Christi (Posnemanje Kristusa). V latinskem jeziku je pisal filozofske, duhovne in mistične spise. Glavna dela so: De modis significandi (O načinih označevanja), De concordia metaphysicae cum logica (O ujemanju metafizike in logike), Mons contemplationis (Gora kontemplacije), Theologia mystica speculativa et practica (Spekulativna in praktična mistična teologija). Poznana dela so še Opera Omnia, Vivax Rex Veniat Rex, in druga.

VIRI IN LITERATURA[uredi | uredi kodo]

Copleston, F., S.J. 1993. A History of Philosophy: Late Medieval and Renaissance Philosophy. New York, London, Toronto, Sydney, Auckland: Image books, Doublleday.

Jean de Gerson. [internet]. [25. 1. 2018]. Dostopno na naslovu: https://fr.wikipedia.org/wiki/Jean_de_Gerson.

Jean Gerson. [internet]. [25. 11. 2017]. Dostopno na naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/Jean_Gerson.

Splošni religijski leksikon. 2007. Ljubljana: Modrijan.

Vorländer, K. 1977. Zgodovina filozofije I. Ljubljana: Slovenska matica.

Zahodni razkol. [internet]. [30. 11. 2017]. Dostopno na naslovu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Zahodni_razkol.

Sklici[uredi | uredi kodo]