Cerkev sv. Janeza Krstnika, Žička kartuzija

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cerkev sv. Janeza Krstnika
samostanska cerkev Žičke kartuzije
Cerkev sv. Janeza Krstnika se nahaja v Slovenija
Cerkev sv. Janeza Krstnika
Cerkev sv. Janeza Krstnika
46°18′36″N 15°24′7″E / 46.31000°N 15.40194°E / 46.31000; 15.40194Koordinati: 46°18′36″N 15°24′7″E / 46.31000°N 15.40194°E / 46.31000; 15.40194
KrajŽička kartuzija
Država Slovenija
Verska skupnostRimskokatoliška
PatrocinijJanez Krstnik
Zgodovina
Statusnekdanja samostanska cerkev
ZgradilKartuzijani
Arhitektura
Funkcionalno stanjeneaktivna
Kulturna dediščinakulturni spomenik lokalnega pomena
Razglasitev dediščine18. junij 1998
Vrsta arhitektureGotika
SlogRomanika, Gotika, Barok
Lastnosti
Dolžina28 m
Širina8 m
Višina16 m
Materialikamen
Cerkev sv. Janeza Krstnika
LegaObčina Slovenske Konjice
RKD št. 692 (opis enote)[1]
Razglasitev NSDP27. junij 2005

Cerkev sv. Janeza Krstnika je nekdanja samostanska cerkev Žičke kartuzije.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Veliko redovno cerkev sv. Janeza Krstnika, (»ecclesia maior«), po kateri se je poimenovala celotna dolina, je leta 1190 posvetil oglejski partriarh Gotfrid[2] von Hohenstaufen [3][4], zgodovinar Jože Mlinarič pa navaja tudi listino iz leta 1202,[5] iz katere izhaja, da naj bi bila cerkev posvečena še pred letom 1200, in sicer med letoma 1182 in 1194, ko je bil Gotfrid oglejski patriarh.

Ustanovitelja kartuzije Otokarja III., njegovo ženo Kunigundo in kasneje še sina Otokarja IV. so kartuzijani pokopali v grobnici k cerkvi sv. Janeza Krstnika prizidane kapele, kasneje nadzidane za eno nadstropje, ki so jo različno imenovali »zakristija«, »prelatova kapela« ali »Otokarjeva kapela« in ki naj bi po Stegenšku v 18. stoletju res služila obojnemu namenu. Po razpustitvi kartuzije so dali štajerski deželni stanovi leta 1827 njihove posmrtne ostanke preseliti v samostan Rein pri Gradcu.

Prvotna marmorna nagrobna plošča Otokarja IV., prvega štajerskega vojvode in zadnjega Traungauca, ki jo umetnostni zgodovinarji datirajo v sredino 13. stoletja, je bila iz Žičke kartuzije med leti 1756 in 1848 preseljena v podružnično cerkev sv. Areha na Pohorju, kjer je še danes. Zaradi pokojnikovega nekoliko kroni podobnega vojvodskega klobuka na njej so dolgo domnevali, da gre za relief sv. Henrika.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski opis[uredi | uredi kodo]

Cerkev je bila po redovnih pravilih dolga enoladijska stavba z ravnim vzhodnim zaključkom, od leta 1321 z letnerjem na dva dela razdeljenim prezbiterijem (na tistega za patre in drugega za brate konverze). Ali je bila cerkev že v romaniki obokana se ne ve, ker so jo pred letom 1400, ko je bila Žička kartuzija sedež generalnega priorja, prezidali v gotskem slogu.[6]

Gotsko obokano cerkev, s stropom iz štirih križnih polj, so na strmi strehi na vzhodnem delu opremili tudi z osmerostraničnim strešnim stolpičem s kupolasto baročno streho. Leta 1640 je dobila nov glavni vhod z marmornimi stopnicami in portalom, nato še pevsko emporo.[7] Krogovičje na šestih visokih oknih se je delno ohranilo, tudi nekaj sklepnikov, ki kažejo na to, da so stavbeniki prišli iz avstrijskih delavnic, medtem ko je bil slikar, ki je naslikal upodobitev križanja (med 1391 in 1397), šolan v čeških deželah.[6] V času baročne prenove, okoli 1720-1730, je Mihael Pogačnik, kipar iz Slovenskih Konjic, za cerkev izdelal več kipov in Križev oltar, ki je danes v župnijski cerkvi na Frankolovem.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 692«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  2. ↑ Höfler, Janez (2018). Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300-1535). ICCHS Mednarodno središče za primerjalne zgodovinske raziskave. str. 10. COBISS 293899264. ISBN 978-961-06-0043-5.
  3. ↑ Curk Jože (2008). Samostani na Slovenskem: do leta 1780. Ostroga. str. 428. COBISS 242283264.
  4. ↑ Zadnikar Marijan (1972). Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. DZS. str. 148. COBISS 18427905.
  5. ↑ 1202, april 11. žička kartuzija: Cod. 617, št. 617 v Avstrijski nacionalni biblioteki na Dunaju
  6. ↑ 6,0 6,1 Golob Nataša (2007). Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodovinskega arhiva Celje. Zgodovinski arhiv Celje. str. 30. COBISS 233387262. ISBN 978-961-6448-16-1.
  7. ↑ Curk Jože (2008). Samostani na Slovenskem: do leta 1780. Ostroga. str. 432. COBISS 242283264.

Galerija[uredi | uredi kodo]

  • ostanki gotske cerkvene ladje
    ostanki gotske cerkvene ladje
  • Gotsko okno cerkve sv. Janeza Krstnika
    Gotsko okno cerkve sv. Janeza Krstnika
  • Apsida nekdanje dvonadstropne grobne kapele
    Apsida nekdanje dvonadstropne grobne kapele

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Stegenšek, Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
  • Golob, Nataša, Kulturna dediščina Žičke kartuzije, Slovenske Konjice, 2007. (COBISS)
  • Zadnikar, Marijan, Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. DZS, Ljubljana, 1972. (COBISS)
  • Zdravič Polič, Nina, Gotika v Sloveniji. Narodna galerija, Ljubljana 1995.(COBISS)
  • Zdovc, Vinko, Žička kartuzija, Kratka zgodovina bogate preteklosti Kartuzije 1165-1782. Slovenske Konjice 1997. (COBISS)
  • Zelko, Ivan, Žička kartuzija, Ljubljana, 1984. (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Cerkev sv- Janeza Krstnika.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cerkev_sv._Janeza_Krstnika,_Žička_kartuzija&oldid=6059231«