Zgodovina Nadžupnije Slovenske Konjice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Že pred letom 587 so pod pritiskom Slovanov propadle škofije v Ptuju (Poetovio), v Virinumu na Gosposvetskem polju, v Celju (Celeia) in Emoni, pod novim slovanskim valom pa pred letom 591 še zadnji antični škofiji v Teurniji (St. Peter in Holz pri Spittalu a.d. Drau) in Aguntum (Lienz) ob zgornji Dravi. Cerkvena organizacija je tako v stoletjih preseljevanja narodov pri nas propadla, poskusi pošiljanja misijonarjev pa niso obrodili sadov. Šele zlom obrske države, složen in vzajemen pristop Ogleja in Salzburga ter enotna frankovska država so ustvarili pogoje za uspešno misijonsko delovanje iz teh dveh cerkvenih središč. Vendar je bilo potrebno cerkveno upravo na današnjem slovenskem prostoru organizirati na novo. Iz teh časov je pomembna letnica 811, ko je v sporu med oglejskim patriarhom Ursom in salzburškim nadškofom Arnom frankovski vladar Karel Veliki (768-814) razsodil, da se Karantanija cerkvenoupravno razdeli tako, da je Salzburgu pripadlo ozemlje severno, Ogleju pa južno od reke Drave. Tako so od 9. stoletja pri nas nastajale posamezne misijonarske postaje, skromne majhne cerkvice, ki so pač zadoščale za število vernikov. Misijonar je tedaj bil gost občestva, kjer se je mudil in deloval, dokler je bil pri njem. Prav te prve misijonarske postaje, ki so v madžarskih pohodih v prvi polovici 10. stoletja večinoma propadle, so bile neke vrste temeljni kamen prihodnjih stalnih misijonarskih središč, ki so ponekod že v 11., še bolj pa v 12. stoletju postale prve župnije. Ker so te postale matice farne organizacije v srednjem in še v novem veku, jih imenujemo pražupnije.

Pražupnija Konjice[uredi | uredi kodo]

Ker je bilo iz zelo oddaljenih središč Ogleja in Salzburga težko versko obvladovati razsežno ozemlje nekdanje Karantanije, je bilo ozemlje oglejskega patriathata in sazburške nadškofije v 11. stoletju razdeljeno na manjše enote in okrožja, ki so se imenovala arhidiakonati. Ozemlje Konjic in okolice je spadalo k Savinjskemu arhidiakonatu.

Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija. Vse tri so leta 1146 kot pražupnije prvič pisno omenjene v isti, do danes ohranjeni listini patriarha Pelegrina (1130-1161) iz Ogleja,[1][2] ki omenja tudi desetino v tej župniji (partes decimarum olebium, Scilicet de Covnuwiz et Schliuniz...) [3] Cerkev sv. Jurija v Konjicah bi bila lahko grajena že v času Heme Krške (Breško-Selške), kot lastniška, pobudo za njeno izgradnjo in za ustanovitev župnije pa gre pripisati konjiškim plemičem.[4] Bila je patriarhatska, vendar preko odvetništva (ius advocatiae) povezana s konjiškim gradom in gospostvom, o čemer priča tudi neposredna bližina cerkve in gradu.[3][4]

Naslednja omemba župnije (plebs de Gonviz) je iz leta 1173, ko je oglejski patriarh Ulrik II. potrdil zamenjavo župnijskih posesti pri Žičah za posest žičke kartuzije v Soteski pri Vitanju, ob tem se v listini omenja konjiški župnik in dekan Sighard.[5]

Prvotno ozemlje konjiške prafare je bilo obsežno, morda celo nekoliko večje, kakor je sedanja konjiška dekanija. Prafara Konjice je poleg ozemlja sedanje dekanije obsegala tudi ozemlja sedanjih župnij Poljčane, Laporje, Studenice, Črešnjice, Stranice in Skomarje.

Do leta 1251 je konjiška župnija z Laporjem in Poljčanami segala vse do Ložnice, tega leta pa ju je župnik Peter (Plebanus sancti Georgii de Gonwiz) predal dominikanskemu samostanu v Studenicah v zameno za Tinje na Pohorju in Venčesl.[3]

V papeškem desetinskem seznamu se leta 1296 Konjice navajajo z župnikom (Plebanus do Conuic), ter s popisom iz leta 1323.[4]

V 13. stoletju je bila konjiška pražupnija še enotna, v srednjem veku in po letu 1500, pa so na njenem ozemlju pričele nastajati prve samostojne dušnopastirske postojanke.[3]

Oglejski patriarhat[uredi | uredi kodo]

Leta 1173 se omenja konjiški župnik in dekan Sighard (Sigardo plebano de Gonuiz et tunc decano) [3], ki je imel pomembno funkcijo in naslov savinjskega arhidiakona. Za njim je še šest konjiških župnikov imelo naslov savinjskega arhidiakona oglejskega patriarhata.[6] Da je bila župnija pod direktno upravo patriarhata, je bilo izpričano že leta 1274, ko jo je dekan oglejskega kapitlja podelil Candidu de Varmo, ministrialu oglejske cerkve. Ker je to storil v času, ki je bil patriarhov sedež nezaseden (sede vacante), je novoizvoljeni patriarh Rajmund 15. nov. 1274 podelitev preklical in nameščenega župnika odstavil.[5] Konjiška župnija je morala biti dovolj ugledna in bogata, da so oglejski patriarhi nanjo v drugi polovici 13. in v dobršnem delu 14. stoletja naslavljali duhovnike iz svojega kroga, predvsem Italijane in Furlane, ter jih marsikdaj imenovali tudi za savinjske arhidiakone. Kot samostojna je konjiška župnija spadala pod patronat oglejskih patriarhov, kasneje pa pod avstrijskega cesarja, kar ji je leta 1751 prineslo naziv nadžupnija.[7]

Konjiška pražupnija s sedežem v župnijski cerkvi sv. Jurija, je imela že pred letom 1251 več podružničnih cerkva: sv. Filipa in Jakoba v Laporju, sv. Križa v Poljčanah, sv. Janeza Krstnika v Čadramu in sv. Egidija v Zrečah. Do konca srednjega veka je bilo postavljenih še veliko drugih cerkva, od katerih sedaj nista ohranjeni samo cerkvi sv. Križa pri Stranicah in sv. Pankracija v Jamniku.

Ker je bila župnija zelo velika, je konjiški župnik imel tudi pomočnike, katerim je zaupal delno duhovno oskrbo v starejših in pomembnejših podružnicah. Ti niso imeli določenega ozemlja in so župnijske pravice izvrševali le v omejenem obsegu, po navodilih župnika (npr. opravljali so nedeljske maše, podeljevali nekatere zakramente ipd.)[3] Že v srednjem veku so bile na ozemlju pražupnije ustanovljene nekatere bolj samostojne dušnopastirske postojanke, t. i. vikariati, ki so jih sprva upravljali duhovniki iz Konjic, pozneje pa so tam bivali in delovali stalni vikarji. Koncem srednjega veka sta tako nastala vikariata v Tinju (1332) in Črešnjicah (1402), ter kaplanije v Zrečah, Čadramu in Ločah.[3]


Slovenske Konjice na Kaiserjevi litografiji iz 1830

Naslov poglavja[uredi | uredi kodo]

Nastanek novih župnij[uredi | uredi kodo]

Iz konjiške pražupnije je izšlo enajst župnij [7] :

  • v 12. stoletju je bila zidana župnijska cerkev Čadram - Oplotnica, sedanja cerkev je iz let 1895–1899; župnija ustanovljena leta 1756;
  • 1251 - Poljčane, župnijska cerkev zidana v drugi polovici 12. stoletja, sedanja župnijska cerkev sv. Križa je iz leta 1895, izločena iz konjiške pražupnije in dodeljena slivniški pražupniji , leta 1760 ustanovljena župnija Poljčane;
  • 1251 - Laporje, župnijska cerkev se omenja leta 1251, zidana leta 1374; leta 1911 posvečena apostoloma sv. Filipu in sv. Jakobu, izločena iz konjiške pražupnije in dodeljena slivniški pražupniji , okoli 1300 je bila ustanovljena župnija Laporje;
  • 1732 - ustanovljena župnija Črešnjice, župnijska cerkev Naše ljube gospe rožnovenske;
  • 1751 - ustanovljena župnija Loče, leta 1431 že omenjena župnijska cerkev, sedanja cerkev je bila zgrajena v 17. stoletju;
  • 1766 - ustanovljena župnija Prihova, župnijska cerkev prvič omenjena 1464, posvečena leta 1766;
  • 1770 - ustanovljena župnija Zreče, župnijska cerkev omenjena leta 1390; zidana 1640; leta 1988 dozidana in posvečena nova cerkev;
  • 1785 - ustanovljena župnija Kebelj, župnija omenjena že 1251. župnijska cerkev grajena 1391, samostojna župnija od 1891;
  • 1787 - ustanovljena župnija v Gorenju pri Zrečah, župnijska cerkev sv. Kunigunde je bila zgrajena okoli leta 1391;
  • 1787 - ustanovljena župnija Sv. Jernej pri Ločah, župnijska cerkev sv. Jerneja omenjena leta 1405, zidana v 14. stoletju;
  • 1782 - ustanovljena župnija Špitalič, župnijska cerkev zidana 1160–1190;
  • 1789 - ustanovljena župnija Žiče, župnijska cerkev zidana leta 1308; sedanja leta 1661.

Pravico odvetništva (ius advocatiae) nad konjiško pražupnijo so sprva imeli konjiški vitezi, za njimi pa vsakokratni lastniki konjiške gospoščine.[3] Odvetniki so imeli tudi pravico do nadzorstva nad župnijskim premoženjem in so bil patroni konjiške župnije. Ko je leta 1466 konjiško gospostvo od zadnjega Walseejca kupil cesar Friderik III. Habsburški, je nanj prešla tudi pravica odvetništva nad konjiško nadžupnijo[5], ki je s tem postala deželnoknežja. Tako je leta 1482, po resignaciji Henrika Regisa, s cesarjevo odobritvijo postal konjiški župnik Valentin Fabri, dvorni kaplan.[8]

Za časa vladanja cesarice Marije Terezije (1740–1780) in njenega sina, cesarja Jožefa II. (1780–1790) je prišlo na cerkvenem področju do mnogih sprememb. Leta 1751 je bil dokončno ukinjen oglejski patriarhat in naši kraji južno od Drave (tudi konjiška nadžupnija) so prišli sprva pod cerkveno oblast novoustanovljene goriške nadškofije, leta 1788 pa pod ljubljansko nadškofijo.[9]

Preoblikovanje lavantinske škofije in preselitev sedeža[uredi | uredi kodo]

blaženi škof Anton Martin Slomšek

Cesar Jožef II. je želel škofijske meje izenačiti z deželnimi, vendar mu pri lavantinski škofiji to ni uspelo. Lavantinska škofija je v procesu preoblikovanja, v letih 1787–1789, svojim tedanjim osmim župnijam priključila župnije celjskega okrožja na Štajerskem in velikovškega okrožja na Koroškem, med njimi tudi konjiško nadžupnijo.[3] Do te razmejitve je bila lavantinska škofija na robu slovenskega ozemlja in je šele z njo vstopila v slovensko zgodovino. Poleg domačih duhovnikov in duhovnikov iz Kranjske, Goriške in Furlanije, so od tedaj dalje v konjiški nadžupniji delovali povečini tisti duhovniki, ki so se izobraževali na skupnem bogoslovju za krško in lavantinsko škofijo v Celovcu. Ker je sedež škofije še naprej ostal v oddaljenem Šentandražu, so se kmalu pričela prizadevanja za selitev škofijskega sedeža in preoblikovanje škofijskih meja, do česar je prišlo v času škofa Antona Martina Slomška, ki je uspel, se je lahko 4. septembra 1859 sedež škofije preselil v Maribor in da so se na novo določile meje mariborske, zgolj naslovno še lavantinske škofije. S preselitvijo škofijskega sedeža v Maribor je mesto dobilo tudi popolno bogoslovje.


Mariborski škof Mihael Napotnik je bil doma v okolici Slovenskih Konjic

Do nadaljnjih cerkvenoupravnih sprememb je prišlo po prvi svetovni vojni, ko je škofija poleg župnij Apače, Kapla na Kozjaku in Sv. Duh na Ostrem vrhu leta 1923 v apostolsko administracijo dobila tudi koroški dekaniji Dravograd in Črna ter prekmurski dekaniji Lendava in Murska Sobota.[10] Leta 1924 je papež izločil lavantinsko škofijo iz salzburške nadškofije in jo podredil neposredno Svetemu sedežu.[10] Po drugi svetovni vojni se je škofija leta 1962 preimenovala v mariborsko-lavantinsko, dve leti kasneje pa je papež škofiji priključil ozemlja, ki so jih škofje od leta 1932 upravljali kot administratorji.[10] Leta 1968 je bila škofija vključena v novoustanovljeno slovensko cerkveno pokrajino, s sedežem v Ljubljani.[10]

Do dokončnega oblikovanja škofijskih meja je prišlo na začetku tretjega tisočletja, 7. aprila 2006 je papež Benedikt XVI. z bulo Sacrorum Antistites, škofijo povzdignil v mariborsko nadškofijo in metropolijo [10] , s sufraganskima škofijama Celje in Murska Sobota.[10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Boldin, Aleksandra (2016). Konjiceː 870 let prve pisne omembe, Boldin Aleksandra: Začetki Konjic in prva omemba v pisnih virihː listina oglejskega patriarha Pelegrina. Občina Slovenske Konjice. str. 16,17. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0. 
  2. Baraga, Jože; Motaln, Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146–2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic. Občina Slovenske Konjice. str. 7. COBISS 227330048. 
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 3,8 "Cerkvenopravna ureditev na Konjiškem". Pridobljeno dne 23.2.2016. 
  4. 4,0 4,1 4,2 Höfler 2013
  5. 5,0 5,1 5,2 Höfler 2013, str. 322
  6. Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnijski urad Slovenske Konjice. str. 35. COBISS 38788353. 
  7. 7,0 7,1 Boldin, Aleksandra (2016). Konjiceː 870 let prve pisne omembe, Levart Jure: Zgodovinski oris nadžupnije Slovenske Konjice (1996-2016). Občina Slovenske Konjice. str. 85. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0. 
  8. Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnijski urad Slovenske Konjice. str. 43. COBISS 38788353. 
  9. Rybar Miloš. 750 let lavantinske škofije. 
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 Petrič Franci (2015). Msgr. Alojzij Cvikl dj, mariborski nadškof metropolit: Od Šentandraža do Maribora. Družina d.o.o. str. 8. COBISS 10198019. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Höfler Janez O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana, Viharnik, 2013. (COBISS)
  • Stegenšek Avguštin , Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
  • Slekovec Matej, Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške, Maribor, 1898.(COBISS)
  • Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije (1146–1996), Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. (COBISS)
  • Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146–2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic (COBISS)
  • Boldin Aleksandra, 120-letnica imenovanja Mihaela Napotnika za lavantinskega škofa, Slovenske Konjice:Občina:Nadžupnija 2009. (COBISS)
  • Ivanič Martin, Slovenika, Ljubljana 2011: Mladinska knjiga (COBISS)
  • Petrič Franci, Msgr. Alojzij Cvikl dj, mariborski nadškof metropolit, Ljubljana 2015: Družina d.o.o.
  • Zadnikar Marijan, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2, Celje, 1975, Mohorjeva družba Celje (COBISS)
  • Boldin Aleksandra, Konjice: 870 let prve pisne omembe, Slovenske Konjice, 2016, Občina Slovenske Konjice (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]