Borut (karantanski knez)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Borut, knez Karantanije)
Jump to navigation Jump to search
Borut
knez
Vladanje do 749
Naslednik Gorazd
Rojstvo 8. stoletje
Smrt 750
Vladarska hiša Borutova dinastija

Borut ali Borouth (iz staroslovanskega borъ , v pomenu besede boj oziroma glagola boriti se), karantanski knez.

Je prvi zgodovinsko izpričani knez slovanske kneževine Karantanije. Vladal je v obdobju med 740 in 750.[1]

Življenje in pomen[uredi | uredi kodo]

Borut naj bi postal knez Karantanije nekje na začetku 8. stoletja. Ker je bila Karantanija, ki je za časa njegove vladavine obsegala velike dele današnjih avstrijskih zveznih dežel Koroške in Štajerske, kakor tudi dele današnje Slovenije, vedno znova ogrožana s strani nomadskih Avarov iz Panonske nižine, se je okoli leta 740 s prošnjo za pomoč obrnil na karantanskega severozahodnega soseda, bavarskega vojvodo Odila. Bavarski vojvoda, ki je takrat že priznaval nadoblast frankovskega kralja, je obljubil Karantaniji pomoč v boju proti Avarom, pod pogojem, da dežela sprejme krščansko vero, kot uradno religijo Frankovskega kraljestva, in prizna delno bavarsko nadoblast. S sprejetjem pogojev je Borut slovansko kneževino Karantanijo rešil pred vpadi Avarov in jo obenem prvič v zgodovini povezal z zahodno kulturo in najmočnejšo evropsko politično silo tistega časa, Frankovskim kraljestvom. Posledice Borutovega zavezništva z Bavarci so definirale potek razvoja Karantanije. Kljub dejstvu, da je na ta način izgubila popolno samostojnost in priznala prvenstvo frankovskega kralja, jo je zavezništvo z Bavarci nepreklicno usmerilo v zahodni politično-kulturni krog, kamor celotni slovenski kulturni prostor spada še danes. [2]

Borut je po pogodbi o zavezništvu poslal na Bavarsko tudi svojega sina Gorazda in nečaka Hotimirja, da bi bila tam v samostanu na jezeru Chiemsee vzgojena v krščanski veri. Po njegovi smrti leta 749, je bil na prestol izbran njegov sin Gorazd, prvi krščanski knez Karantanije.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Herwig Wolfram: Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Verlag Oldenbourg, Wien/München 1995, s. 46 in 278.
  2. Herwig Wolfram. Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Verlag Oldenbourg, Wien/München 1995, s. 50 in 277.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Christian Rohr, »Zwischen Bayern und Byzanz : Zur Missionsgeschichte Osteuropas im Früh- und Hochmittelalter«, v Ringvorlesung der Salzburger Mittelalter-Studien, WS 2003/04.
  • Peter Štih, »Glossen zu einer neuen Monographie über Karantanien«, Carinthia I 196 (2006), s. 99–126.
  • Herwig Wolfram. Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Verlag Oldenbourg, Wien/München 1995, s. 50 in 277. ISBN 3-486-64833-0

Glej tudi[uredi | uredi kodo]