Žička kartuzija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Kartuzijanski samostan Žiče)
Skoči na: navigacija, iskanje
Žička kartuzija
Lega Stare Slemene
Občina Slovenske Konjice
Koordinati 46°18′30.79″N 15°23′41.36″E / 46.3085528°N 15.3948222°E / 46.3085528; 15.3948222Koordinati: 46°18′30.79″N 15°23′41.36″E / 46.3085528°N 15.3948222°E / 46.3085528; 15.3948222
Zgrajeno 12. st.
Uradno ime: Stare Slemene - Območje Žičke kartuzije
Razglasitev 18. junij 1998
evid. št. 7929[1]
Uradno ime: Stare Slemene - Zgornji samostan Žičke kartuzije
Razglasitev 27. junij 2015
evid. št. 692[2]
Žička kartuzija is located in Slovenija
Žička kartuzija
Geografska lega: Žička kartuzija, Slovenija
razvaline objektov
kartuzijsko pokopališče s poznogotsko kapelo Vseh svetnikov
gotsko okno cerkve sv. Janeza Krstnika

Žička kartuzija (latinsko Domus in Valle Sancti Johannis), je ime nekdanjega kartuzijanskega samostana v skriti dolini svetega Janeza Krstnika, v kraju Stare Slemene, v bližini naselja Žiče v občini Slovenske Konjice.

Kartuzijo je okoli leta 1160 ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Štajerski (*1129 †1164) z ustanovno listino pa leta 1165 potrdil njegov sin Otokar IV. Štajerski iz rodbine Traungavcev, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I. (†1192).[3] [4] Gre za devetnajsti samostan tega reda, najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvi samostan tega reda zunaj Francije in Italije. [5]

Omembe samostana v zgodovini[uredi | uredi kodo]

Seitz (1185), Sitze (1186, 1243), Seiz (1202, 1234), Sishe (1229), Seitis (1233), Sits (1235, 1257), Siz (1237), Syces (1240), Sic (1243), Syces (1245), Siths (1247), Seits (1257)

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ustanovitev samostana[uredi | uredi kodo]

Štajerska zgodovinarja Pusch in Froelich sta mnenja, da je skupina dvanajstih menihov in dvakrat toliko konvezov iz francoske Velike kartuzije (ecclesia maior) pri Grenoblu prišla v Konjice leta 1160 [6], kjer so se naselili v župnišču vse do leta 1164, ko so bila za prebivanje primerna poslopja v dolini sv. Janeza končana. [7] Za čas prihoda prvih kartuzijanov v letu 1160 se izreka tudi Jakob Ignaz Maximilian Stepischnegg, avtor monografije o Žički kartuziji. V skupini kartuzijanov je bil tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof cornwallski [8] , sorodnik angleške kraljeve rodbine [9], ki je dotlej vodil kartuzijo Durban v Provansi, [10] kmalu pa se jim je pridružil tudi konverz brat Aynard (Aynardus), [11] stavbeni mojster, ki so ga iz Velike kartuzije poslali, da bi vodil gradbena dela.

Gradnja Žičke kartuzije[uredi | uredi kodo]

Aynardova prisotnost je vplivala tudi na arhitekturo in organizacijo naselbine. [12] V naslednjih desetletjih sta bila po vzoru francoskih kartuzij in v skladu z redovnimi pravili pozidana enoladijska cerkev brez zvonika, zgolj z nadstrešnim stolpičem za zvon [13] (sprva zgolj za patre, redovnike z mašniškim posvečenjem). Gornji samostan je obsegal celice za 12 menihov [14], pa tudi veliki in mali križni hodnik. Okoli malega so se razprostirali skupni prostori: kuhinja, kapiteljska dvorana z oltarjem, zakristija in knjižnica, ki je bila običajno povezana s priorjevo hišo in njegovo kapelo, pa tudi refektorij (jedilnica) ter dormitorij (spalnica) za brate konverze, ki so ob nedeljah in praznikih prihajali v zgornji samostan. [15]. Menihe je vodil prior, ki je med drugimi nalogami skrbel tudi za to, da so kartuzijanski patri živeli po strogih redovnih predpisih, v molitvi in delu.

Spodnji bratovski samostan (ecclesia minor) so sestavljale celice za 16 bratov laikov - konverzov [16], ki jih je prav tako povezoval križni hodnik. O tem samostanu za konverze danes ni vidnih sledov, domneva se, da je prav tako imel skupno kuhinjo in jedilnico, pa tudi infirmarium (bolnišnico) za bolne brate in hišo za goste (hospic), ki naj bi stal na mestu sedanjega župnišča [17] , po katerem je dobil ime Špitalič. Dokler so konverzi živeli ločeno od menihov, je imel tudi spodnji samostan svojo samostansko / današnjo župnijsko cerkev, posvečeno Devici Mariji, saj so za vse veljala ista redovna pravila. Bratje laiki so pod vodstvom prokuratorja s svojim delom pripomogli k obstoju in delovanju glavne kartuzije. Prva zasilna kartuzija je bila postavljena vsaj do leta 1165 [18].

Samostansko cerkev sv. Janeza Krstnika je leta 1190 posvetil oglejski patriarh Gotfrid (von Hohenstaufen)[19] [20], zgodovinar Jože Mlinarič pa navaja tudi listino iz leta 1202 [21] , iz katere izhaja, da naj bi bila cerkev posvečena še pred letom 1200, in sicer med letoma 1182 in 1194, ko je bil Gotfrid oglejski patriarh. Vsak samostan je obdajalo obzidje, ki je fizično ločevalo samostan od okolice. Različni viri, zgodovinske upodobitve Žičke kartuzije in ohranjene ruševine ter arheološke najdbe dokazujejo, da je Žička kartuzija klasičen primer kartuzijanske arhitekture, skoraj iz samih začetkov tega reda. Ker redovna pravila niso skoraj ničesar predpisovala glede gradnje, so v žički kartuziji stavbe razporejene glede na obliko pokrajine, terenu pa je se prilagodilo tudi dokaj dobro ohranjeno obzidje zgornjega samostana Žičke kartuzije, ki je skorajda trikotne oblike.

Razvoj samostana[uredi | uredi kodo]

V prvih začetkih se je kartuzija težko prebijala, samostanski prihodki so bili majhni, in šele v 13. stoletju se je razvila in dosegla prvi razcvet, tudi po zaslugi privilegijev, ugodnosti in svoboščin, ki jih podeljevali in darovali plemiči ter razni cerkveni dostojanstveniki, med njimi Otokar IV. Štajerski, knez Leopold, koroški vojvoda Ulrik III., oglejski patriarhi in papeži, kasneje pa tudi Celjski grofje. Ko se je kartuzijanski red močno razširil in se razdelil na province, je Žička kartuzija pripadla Lombardski provinci. Med nadaljnjo delitvijo reda so Žiče leta 1335 postale sprva sedež Nemške province (Provinicia Alemaniae), leta 1355 sedež Zgornjenemške province (Provinicia Alemaniae Superioris). Že pred koncem 13. stoletja so žički menihi s priorjem Gotfridom pomagali pri ustanovitvi hčerinske kartuzije Červany klaštor v Lehnici na današnjem Slovaškem [22]

Največji razcvet pa je za Žičko kartuzijo prinesla ena od velikih katastrof v zgodovini katoliške Cerkve - Velika zahodna shizma, ko sta kristjane vodila dva papeža, eden iz Rima in drugi iz Avignona. V tem času se je kartuzija Žiče vzpela do položaja enega od najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da bi vodili ustanovitev novih kartuzij (naj omenimo samo kartuzije Mauersbach, Schnals na Tirolskem, Mainz, Trier, Koblenz in Koeln). [23]

Rimski papež Urban VI. je dal v Žičko kartuzijo prenesti sedež generalnega kapitlja kartuzijanskega reda [24], tako da so Žiče za skoraj dve desetletji (1391-1410) prevzele vlogo osrednjega samostana za vse kartuzijanske hiše, ki so v razkolu ostale zveste rimskemu papežu, (namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije v Franciji). [25]. To pomeni, da je bila Žička kartuzija nekaj časa metropola tega reda, trije žički priorji (Janez iz Barija (1391), Krištof (1391-1398) in Štefan Macone iz Siene (1398-1410) so bili hkrati generalni priorji, [26] kar pomeni, da so tedaj v Žičah oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve. Prav tako so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni odličniki in plemiči. Ko je red leta 1410 ponovno vzpostavil enotnost, je bil to tudi rezultat velikih prizadevanj in zaslug žičkih priorjev. Takšno delovanje v času razkola je Žičam zagotovilo dolgotrajno velik vpliv in ugled. Povezave med kartuzijami niso bile zgolj pokrajinske in zgodovinske, žička kartuzija je vzdrževala tesne stike s samostani tega reda v Pragi, Mauersbachu, Gamingu in Aggersbachu. [27] Posebej so se med seboj povezale slovenske kartuzije, o čemer priča prepis listine iz 26. junija 1415, sklenjene v samostanu Bistra (Ms 20, fol. 105v), ki ga danes hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. [27] Posebej v časih stiske (zaradi lakote, bolezni in vojn) je kartuzije duhovno povezovala skupna molitev, kartuzije so si med seboj tudi izposojale knjige in si pomagale z nasveti.

Štefan Macone[uredi | uredi kodo]

Blaženega Štefana Maconi (v slovenskih virih tudi Štefan Macone) (1350–1424), iz Siene, učenca svete Katarine Sienske, med drugim žičkega in pozneje generalnega priorja papežu v Rimu zvestega dela kartuzijanskega reda med velikim zahodnim razkolom, uvrščajo med glavne protagoniste procesa, ki je kasneje pripeljal do Katarinine beatifikacije. Razširjal je njene spise, se trudil za cerkveno ter politično podporo, hkrati pa si z uspehom prizadeval za združitev svojega razklanega reda, kar je dosegel tako, da sta na koncilu v Pisi odstopila oba generalna priorja obeh obidienc in je red izvolil novega, ki je bil večini samostanov po volji. [28]

15. in 16. stoletje[uredi | uredi kodo]

15. stoletje je bilo na splošno obdobje razcveta, toda kmalu so sledile težave, turški vpadi in kmečki upori, veliko menihov se je navdušilo za ideje reformacije. Turška vojska je po padcu Bosne leta 1463 pogosto vdirala na slovensko ozemlje. Leta 1471 so Turki razdejali kartuziji Jurklošter in Pleterje. Obzidje žičkega samostana s stolpi je tako iz časa fortifikacije v 15. in 16. stoletju. Takrat so spodnji samostan pričeli postopno opuščati, kljub temu pa je Žička kartuzija ena od redkih, ki je ohranila dobršen del arhitekture spodnjega samostana, in edina, kjer je pokrajina med zgornjim in spodnjim samostanom ostala pretežno nenaseljena, kot je bila v poznem 12. stoletju. [29] Ko je 30. maja 1487 žičko kartuzijo obiskal škof Peter iz Caorleja, kot vizitator oglejskega patriarha Marka Barbara, s pooblastili, da pregleda razmere v cerkvah in samostanih in na novo posveti od Turkov oskrunjene cerkve, oltarje in pokopališča, je o tem pisal Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku (COBISS). [30] Turki so večkrat napadli okolico, 3. marca 1531 so napadli tudi Žičko kartuzijo, pri tem ubili priorja Andreja in nekaj menihov. [31] Zaradi protestantizma se je za vstop med kartuzijane odločalo vse manj oseb, sredi 16. stoletja je bila žička kartuzija skorajda prazna. V 16. stoletju je redovno življenje v Žičah za tri desetletja (1565-1595) celo zamrlo. Šele sposobnemu priorju Vianniju Gravelliju (1595-1623), poslanemu iz Velike kartuzije, je uspelo oživiti meniško življenje, vrniti del nekdanjega samostanskega premoženja in pravic. Iz tega obdobja sta izpričani tudi dve glažuti, katerih ustanoviteljica in lastnica je bila Žička kartuzija. Prva je delovala že pred letom 1672 ob potoku Žičnica pod Špitaličem, druga pa okoli 1700 do 1764 pri Leskovcu, na severnem pobočju Konjiške gore. [32]

Samostanska knjižnica[uredi | uredi kodo]

O svojem obisku v Žičkem samostanu, ko se je 30. maja 1487 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha, je Paolo Santonino v svoj popotni dnevnik (COBISS) zapisal, da je v samostanski knjižnici več kot 2000 knjig, ki so zvečine pisane na roko (rokopisi) in ne tiskane. S tako izjemno bogato knjižnico so Žiče prekašale tedanje samostane daleč naokoli. [33] Danes poznamo samo desetino teh rokopisov, toda Santoninovi zapiski so resnični. V srednjem veku so knjige urejali po vsebinskih sklopih, ki so jih označevali s črko, poleg tega pa je vsaka knjiga dobila tudi številko, ki je označevala njeno mesto na polici. [34]. Na podlagi oznak (signatur) na do danes ohranjenih kodeksih (rokopisih) je bilo možno izračunati, da je Santonino v resnici stopil v knjižnico, ki je hranila okoli dvatisoč knjig. [35]

Sredi 16. stoletja je žički samostan zaradi vsakovrstnih nesreč opustel in nadvojvoda Karel II. Avstrijski je ukazal knjige iz tedaj skoraj praznih kartuzij Žiče, Jurklošter in Millstatt preseliti v novoustanovljeni jezuitski kolegij v Gradec.  [36]

Žički rokopisi[uredi | uredi kodo]

Kartuzijani niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, pač pa s pisano, in so medse sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin. Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved do književnih stvaritev. Med ohranjenimi besedili je veliko znamenitih del, ki so neprecenljivi spomeniki naše intelektualne dediščine in širšega srednjeevropskega prostora, med drugim tudi dela Filipa iz Žič, Nikolaja Kempfa in Sifrida Švabskega.[37]

Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških zapisov (rokopisov, inkunabul in pergamentov) ter skoraj 100 fragmentov. To pa je le majhen del nekdanjega bogastva samostanske knjižnice in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti.

Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, njihove pisave pa so bogata paleta različnih paleografskih oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov na Slovenskem, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicialk in govorimo o t. i. »žičkem slogu«. Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasjem, ki so ga prispevali - v skladu s tedanjim načinom delovanja - poklicni, pogosto potujoči slikarji.

Ponovna ustanovitev in ukinitev[uredi | uredi kodo]

Po ponovni vzpostaviti delovanja je imela kartuzija še nekaj vzponov in padcev (slednjih predvsem zaradi negospodarnega ravnanja nekaterih priorjev s samostanskim imetjem), dokler ni leta 1782 cesar Jožef II. v duhu razsvetljenskih reform z dekretom ukinil samostan. Samostani kontemplativnih redov, kamor so spadali tudi kartuzijani, se niso skladali z miselnostjo razsvetljenstva in cesarjevimi nazori o napredku kmetijstva in industrije ter o gospodarskem razvoju. Takrat je v samostanu živelo 15 menihov, ki so se po razpustitvi razkropili, vrnili v domače kraje, stopili med posvetno duhovščino, niso pa se odločili za preselitev v drugo kartuzijo, verjetno v strahu, da jih ne bi še enkrat doletela ista usoda.

Žička kartuzija po ukinitvi[uredi | uredi kodo]

Po razpustitvi je bil v Žičah leta 1782 ustanovljen sedež župnije, ki je leta 1797 prenehala delovati. Šele leta 1808 je bila ustanovljena nova župnija v Špitaliču, ki deluje še danes. Stavbe Žičke kartuzije so po razpustitvi prešle v last verskega sklada, vendar država ni vedela, kaj z njimi početi. Leta 1786 so dali meniške celice in del samostanskih poslopij podreti, ob velikem požaru v Konjicah so ljudje za obnovo uporabili gradbeni material že opustele kartuzije. [38]

Leta 1828 je propadajočo kartuzijo od verskega sklada kupil knez Weriand von Windischgrätz, njegovi nasledniki so še skoraj vse 19. stoletje vzdrževali tri ribnike in bližnjo steklarno v Škednju.[39] V lasti te rodbine je bila vse do konca II. svetovne vojne.

Današnja ohranjena arhitektura[uredi | uredi kodo]

Obrambni stolp z obzidjem

Poleg ohranjenih stavb je najmogočnejša izmed razvalin velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika , po njej pa se je poimenovala celotna dolina. Cerkev je bila po redovnih pravilih dolga enoladijska stavba z ravnim vzhodnim zaključkom, od leta 1321 z letnerjem na dva dela razdeljenem prezbiterijem (na tistega za menihe in drugega za brate konverze). Ali je bila cerkev že v romaniki obokana se ne ve, ker so jo v prvi petini 15. stoletja gotizirali (povišali, na novo ostrešili in jo opremili s strešnim stolpičem). Leta 1640 je dobila nov glavni vhod in pevsko emporo, ob južni steni pa dve kapeli. [40] Delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še Otokarjeva kapela, refektorij, kleti, kuhinja, nadstropni trakt, del križnega hodnika in poznogotska pokopališka kapela Vseh svetnikov [41], v katero so pokopavali priorje, obnovljen je zeliščni vrt z repliko originalne kamnite mize s klopjo.

Špitalič, nekdanja »ecclesia minor« žičke kartuzije[uredi | uredi kodo]

V bližnjem Špitaliču, je bil okrog leta 1190 za potrebe laičnih bratov zgrajen spodnji samostan Device Marije, tudi »spodnja hiša« kartuzije oz. ecclesia minor, ki je bil od zgornjega samostana sv. Janeza Krstnika oddaljen cca. 2 km.

Danes je od njega ohranjena samo cerkev Marijinega obiskanja. Cerkvica je izredno zanimiva zaradi vhodnega portala z luneto.

Žička kartuzija danes[uredi | uredi kodo]

Gastuž, najstarejša gostilna na Slovenskem

Danes kartuzija velja za turistično zanimivost in edinstven kulturno-zgodovinski spomenik, ki ga letno obišče okrog 20.000 obiskovalcev. Ob vhodu stoji Gastuž, najstarejša gostilna na Slovenskem (od leta 1467), ki v svoji zbirki hrani tudi srednjeveške kuharske recepte.

Cerkev Marijinega obiskanja - nekdanja »ecclesia minor« žičke kartuzije
Romanski portal sedaj župnijske cerkve v Špitaliču

Ob 850-letnici ustanovitve žičke kartuzije je bila le-ta na seji vlade Republike Slovenije dne 24. junija 2015 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. [42]

Prireditve in razstave[uredi | uredi kodo]

V poletnem času na samostanskih tleh potekajo razne glasbene prireditve, med katerimi so najodmevnejši koncerti v okviru Poletnih glasbenih večerov v Žički kartuziji, ki jih organizira Center za kulturne prireditve Slovenske Konjice.

Od 30. junija 2007 je v kartuziji na ogled stalna razstava Nataše Golob: »Kulturna dediščina Žičke kartuzije«, urejena je muzejska zbirka in samostojen avdioogled na 16 točkah v več jezikih.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7929". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 692". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  3. ^ Curk Jože (2008). Samostani na Slovenskem: do leta 1780. Ostroga. str. 427. COBISS 242283264. 
  4. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 5. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  5. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 13. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  6. ^ Zeljko Ivan (1984). Žička kartuzija. str. 8. COBISS 020102924. 
  7. ^ Zadnikar Marijan (1972). Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. DZS. str. 140. COBISS 18427905. 
  8. ^ Zadnikar Marijan (1972). Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. DZS. str. 140. COBISS 18427905. 
  9. ^ Zelko Ivan, Žička kartuzija, stran 7
  10. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 13. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  11. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 13. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  12. ^ Zadnikar Marijan (1972). Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. DZS. str. 140. COBISS 18427905. 
  13. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 11. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  14. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 9. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  15. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 11. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  16. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 9. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  17. ^ Milena Novak (2013). Skrivnosti Žičke kartuzije. str. 12. COBISS 265529088. 
  18. ^ Zadnikar Marijan (1972). Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. DZS. str. 146. COBISS 18427905. 
  19. ^ Curk Jože (2008). Samostani na Slovenskem: do leta 1780. Ostroga. str. 428. COBISS 242283264. 
  20. ^ Zadnikar Marijan (1972). Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. DZS. str. 148. COBISS 18427905. 
  21. ^ 1202, april 11. žička kartuzija: Cod. 617, št. 617 v Avstrijski nacionalni biblioteki na Dunaju
  22. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 14. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  23. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 15. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  24. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 17. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  25. ^ Curk Jože (2008). Samostani na Slovenskem: do leta 1780. Ostroga. str. 428. COBISS 242283264. 
  26. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 17. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  27. ^ 27,0 27,1 Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 15. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  28. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 17. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  29. ^ Boldin Aleksandra prof., članek Žička kartuzija
  30. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 17. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  31. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 17. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  32. ^ "Bečan, Rok: Steklarstvo na Pohorju str. 14" (PDF). Pridobljeno dne 17.3.2017. 
  33. ^ Santonino Paolo (1991). Popotni dnevniki. COBISS 28470. 
  34. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 26. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  35. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 27. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  36. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 17. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  37. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  38. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 26. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  39. ^ Curk Jože (2008). Samostani na Slovenskem: do leta 1780. Ostroga. str. 428. COBISS 242283264. 
  40. ^ Curk Jože (2008). Samostani na Slovenskem: do leta 1780. Ostroga. str. 432. COBISS 242283264. 
  41. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 5. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  42. ^ [1] Žička kartuzija kulturni spomenik državnega pomena

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
  • Stegenšek, Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
  • Golob, Nataša, Kulturna dediščina Žičke kartuzije, Slovenske Konjice, 2007. (COBISS) ISBN: 978-931-92153-0-2
  • Golob, Nataša, Srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije (1160-1560), Ljubljana, 2006. (COBISS)
  • Zadnikar, Marijan, Žička kartuzija. Maribor, 1973. (COBISS)
  • Zadnikar, Marijan, Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. DZS, Ljubljana, 1972. (COBISS)
  • Zdravič Polič, Nina, Gotika v Sloveniji. Narodna galerija, Ljubljana 1995.(COBISS)
  • Zdovc, Vinko, Žička kartuzija, Kratka zgodovina bogate preteklosti Kartuzije 1165-1782. Slovenske Konjice 1997. (COBISS)
  • Santonino, Paolo, Popotni dnevniki. Prev. Primož Simoniti. Celovec, Dunaj, Ljubljana, 1991. (COBISS)
  • Curk, Jože, Samostani na Slovenskem: do leta 1780, Maribor, Ostroga, 2008. (COBISS)
  • Zelko, Ivan, Žička kartuzija, Ljubljana, 1984. (COBISS)
  • Novak Milena, Skrivnosti Žičke kartuzije, Ljubljana, 2013 (COBISS)
  • Snoj, Jurij, Zgodovina glasbe na Slovenskem, 1, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, Zgodovina slovenskih kartuzij, (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]