Paleografija
.jpg)
Paleografija (iz starogrško παλαιός, latinizirano: palaiós, dob. 'star' in γράφειν, gráphein, 'pisati') je pomožna zgodovinska veda, ki preučuje zgodovinske pisne sisteme. Zajema zgodovinskost rokopisov in besedil ter vključuje dešifriranje in datiranje rokopisov, pa tudi analizo pisave, pomena in tiskanih medijev. Veda se ukvarja predvsem z oblikami, procesi in razmerji v pisnih in tiskarskih sistemih, ki so razvidni iz besedila, dokumenta ali rokopisa; analiza vsebine dokumentov pa je sekundarna funkcija. Disciplina zajema tudi dešifriranje, branje in datiranje rokopisov[1] ter obravnavanje kulturnega konteksta zapisanega, vključno z metodami, s katerimi so nastajala besedila, kot so kodeksi, traktati in monografije, ter zgodovino skriptorijev.[2] Paleografija je pomembna za razumevanje, potrjevanje pristnosti ter okvirno datacijo danega besedila, a je brez dodatnih dokazov ni moč uporabiti za natančno datacijo besedila.
Za utemeljitelja discipline velja Jean Mabillon s svojim delom De re diplomatica iz leta 1681, prvim delom na to temo.[3] Izraz 'paleografija' je uvedel Bernard de Montfaucon[4] z izdajo svojega dela o grški paleografiji Palaeographia Graeca leta 1708.[5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »palaeography«. Oxford English Dictionary (spletna izd.). Oxford University Press. (Potrebna naročnina ali članstvo v sodelujoči ustanovi .)
- ↑ »Latin Palaeography Network«. Civiceducationproject.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2011. Pridobljeno 5. maja 2013.
- ↑ Herbermann, Charles, ed. (1913). "Jean Mabillon" . Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton.
- ↑ Bernard de Montfaucon et al., Palaeographia Graeca, sive, De ortu et progressu literarum graecarum, Paris, Ludovicum Guerin (1708); André Vauchez, Richard Barrie Dobson, Adrian Walford, Michael Lapidge, Encyclopedia of the Middle Ages (Routledge, 2000), Volume 2, p. 1070
- ↑ Urry, William G.. "paleography". Encyclopedia Britannica, 7 Aug. 2013. Accessed 15 November 2023.
