Paleografija

Paleografíja (grško palaios star, graphe pisava) je pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja s preučevanjem razvoja in širjenja vrst pisav. Z razbiranjem zapisov se ukvarja epigrafika.

Paleografija je pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja s proučevanjem starih pisav:

• proučuje nastanek pisave in njen razvoj;
• proučuje branje, razumevanje in datiranje pisave;
• razrešuje kratice in okrajšave ter druge posebnosti.

Poleg proučevanja pisave pa paleografija proučuje tudi zunanji izgled rokopisa (črnilo, ilustracije, vezavo,…).

Pisava je zgodovinski izraz kulturnega in duhovnega življenja družbe, zato pravimo, da paleografija proučuje tudi kulturni in duhovni razvoj družbe ob tem, ko proučuje pisavo. Pri tem raziskovanju in proučevanju sta pomembna dva pristopa:

• pomožno-zgodovinski pristop;
• kulturno-zgodovinski pristop.

Poznamo toliko različnih paleografij kot poznamo različnih pisav (latinska, arabska, grška, …).

Paleografija je interdisciplinarna veda, ki se povezuje s številnimi drugimi vedami (zgodovina, umetnost, literatura, arhitektura, pravo,…).

Zgodovina paleografije

Prva omemba – 1708 Montefalcon

• Druga polovica 15. stoletja – pojav tiska (izgublja se znanje izdelave listin)
• Druga polovica 17. stoletja – začetki paleografije so povezani s polemiko med jezuiti in benediktinci, iz katere je izšla znanstvena diskusija o začetkih paleografije.

Jezuiti:

• 1643 Bolland (izdajanje znanstveno kritičnih vitae – življenja svetnikov)
• 1675 Papenbroeck (nadaljuje izdajo vitae). Napiše metodološko kritično študijo o kritiki virov, s katero poda naslednje ugotovitve:
  • kritičnost med zanesljivostjo in nezanesljivostjo
  • starost listine (starejša ko je, manj je zanesljiva)
  • večina vladarskih listin je falsifikatov

Benediktinci:

1681 Mabillon – »oče paleografije«

Začetki paleografije so povezani z začetki diplomatike. Izda šest knjig o diplomatiki z metodologijo reševanja diplomatičnih vprašanj. Prvi sistematizira latinico, kar predstavlja začetek latinske paleografije.

• loči med poslovno - kurazivno in knjižno pisavo
• loči med pisavami antike in srednjega veka
• napačno meni, da so nekatere nacionalne pisave zgodnjega srednjega veka produkt germanskih ljudstev.

1713 Maffei – popravi napačno Mabillonovo idejo in korigira, da:

• nacionalne pisave niso produkt germanskih ljudstev, ampak da so nadaljevanje latinske pisave iz antike, ki jo je vsak narod razvijal na svoj način v treh zvrsteh (minuskula, majuskula in kuraziva).
• originalno obstaja le ena pisava, to je latinica

Druga polovica 18. stoletja – paleografija pride na univerze (Gissen, Gottingen, Strassbourg)

Galterer z univerze v Gottingu

• osnoval prvo zbirko faksimil
• ločil je paleografijo od diplomatike
• pisave pa razdelil na minuskulne in majuskulne (majuskulo delo na unicijalo in kapitalo, minuskulo pa na pokončno in kurazivno).

19. stoletje – klasična doba paleografije in diplomatike

• ustanavljajo se specialne šole (Pariz, Vatikan, Firence, Oxford,…)

Paleografija na Slovenskem

• ni bogate tradicije, saj se zgodovinopisje začne razvijati šele v drugi polovici 19. stoletja (Franc Kos).
• Milko Kos – srednjeveški rokopisi v slovenščini 1931, paleografska analiza Brižinskih spomenikov
• Nataša Golob – Stiški rokopisi iz 12. stoletja
• Gregor Čremošnik – predela bosansko in srbsko zgodovino