Epigrafika
Epigrafika (iz ἐπιγραφή 'epigraphḗ', dob. »napis«) je pomožna zgodovinska veda,[1] ki preučuje pisave, zapise ter njihove pomene, jih datira ter razvršča glede na kontekst ter sklepa o piscih. Epigrafika ne zajema zgodovinskega pomena epigrafa kot dokumenta in umetniške vrednosti literarnega sestavka. Oseba, ki uporablja metode epigrafike, se imenuje epigrafik. Epigrafiki so odgovorni za rekonstrukcijo, prevajanje in datiranje večjezičnih napisov ter iskanje vseh pomembnih okoliščin, razlaga in določitev zapisanih dogodkov pa je delo zgodovinarjev. Epigrafika in zgodovinarstvo sta pogosto vedi, ki ju izvaja ista oseba. Epigrafika je glavno orodje arheologije, kadar se ukvarja s pismenimi kulturami.[2] Veda pomaga tudi pri ugotavljanju ponaredkov:[3] epigrafski dokazi so bili del razprave o pristnosti Jakobove kostnice.[4][5] Epigrafske raziskave se prekrivajo s preučevanjem petroglifov, ki obravnava primerke piktografskega, ideografskega in logografskega zapisa. S preučevanjem starodavnih rokopisov, običajno napisanih s črnilom, se ukvarja paleografija.[6] Epigrafika se razlikuje tudi od ikonografije, saj se omejuje na smiselne simbole, ki vsebujejo sporočila, in se ne ukvarja s podobami. Epigrafika preučuje značaj pisave, ki je konceptno povsem ločen od narave besedila. Besedila, zapisana v kamen, so običajno namenjena javnosti, zato se bistveno razlikujejo od pisnih besedil posameznih kultur. Vendar niso vsa napisana besedila javna: v mikenski Grčiji se je izkazalo, da so bila dešifrirana besedila v linearni B pisavi v veliki meri uporabljena za gospodarsko in upravno evidenco. Neformalna zapisana besedila so bili grafiti.
Epigraf (pojma ne gre zamenjevati z epigramom) je kakršnokoli besedilo različnih dolžin: od posameznega grafema (kot so npr. oznake izdelovalca ali trgovca na loncu) do obsežnega dokumenta (kot so traktati, literarno delo ali hagiografski napisi). Epigrafika se prekriva z drugimi vedami, kot sta numizmatika ali paleografija. V primerjavi s knjigami je večina napisov kratkih. Mediji in oblike grafemov so različni: gravure v kamen ali kovino, praske na skalo, odtisi v vosek, reliefni odtisi na kovinski odlitek, kameja ali gema na dragih kamnih, slikanje na keramiko ali freske. Običajno je material trpežen, vendar je trajnost lahko posledica naključja, kot je npr. pečenje glinene tablice med požarom.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Drake, Miriam A. (2003). Encyclopedia of Library and Information Science. Dekker Encyclopedias Series. Zv. 3. CRC Press. ISBN 0-8247-2079-2.
- ↑ Bozia, Eleni; Barmpoutis, Angelos; Wagman, Robert S. (2014). »OPEN-ACCESS EPIGRAPHY. Electronic Dissemination of 3D-digitized. Archaeological Material« (PDF). Hypotheses.org: 12. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10. marca 2022. Pridobljeno 21. septembra 2018.
- ↑ Orlandi, Silvia; Caldelli, Maria Letizia; Gregori, Gian Luca (november 2014). Bruun, Christer; Edmondson, Jonathan (ur.). »Forgeries and Fakes«. The Oxford Handbook of Roman Epigraphy. Oxford Handbooks. doi:10.1093/oxfordhb/9780195336467.013.003. ISBN 9780195336467.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Silberman, Neil Asher; Goren, Yuval (september–oktober 2003). »Faking Biblical History: How wishful thinking and technology fooled some scholars – and made fools out of others«. Archaeology. Zv. 56, št. 5. Archaeological Institute of America. str. 20–29. JSTOR 41658744. Pridobljeno 27. aprila 2011.
{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Shanks, Hershel. »Related Coverage on the James Ossuary and Forgery Trial«. Biblical Archaeology Review. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. septembra 2011. Pridobljeno 27. februarja 2012.
- ↑ Brown, Julian. »What is Palaeography?« (PDF). UMassAmherst. Pridobljeno 21. septembra 2018.
{{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal=(pomoč)
| Narodne knjižnice | |
|---|---|
| Drugo | |
