Pojdi na vsebino

Župnija Lovrenc na Pohorju

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Župnija Lovrenc na Pohorju
Država Slovenija
SedežBenediktinska pot 4
2344 Lovrenc na Pohorju
Župnijska cerkevcerkev sv. Lovrenca, Lovrenc na Pohorju
PosvetitevSveti Lovrenc
Veroizpovedrimskokatoliška
Liturgični obredRimski obred
Zgodovina
Ustanovitev1214
Uprava
DekanijaMaribor
NadškofijaNadškofija Maribor
Vodstvo
NadškofAlojzij Cvikl
ŽupnikRobert Senčar
Splet
Uradna stranzupnija.lovrenc.net
Vizitkanadskofija-maribor.si

Župnija Lovrenc na Pohorju je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Maribor mariborskega naddekanata, ki je del nadškofije Maribor.

Sakralni objekti

[uredi | uredi kodo]
# Slika Cerkev Naselje
1.
Klikni za spremembo slike
Klikni za spremembo slike
cerkev sv. Lovrenca
župnijska cerkev
Lovrenc na Pohorju
2.
Klikni za spremembo slike
Klikni za spremembo slike
cerkev sv. Ignacija Lojolskega
podružnica
Rdeči Breg
3.
Klikni za spremembo slike
Klikni za spremembo slike
cerkev sv. Križa
podružnica
Lovrenc na Pohorju
4.
Klikni za spremembo slike
Klikni za spremembo slike
cerkev sv. Radegunde
podružnica
Lovrenc na Pohorju

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

V zvezi s sporom med oglejskim patriarhom Ursom in salzburškim nadškofom Arnom je leta 811 frankovski vladar Karel Veliki (768-814) razsodil, da se Karantanija cerkvenoupravno razdeli tako, da je Salzburgu pripadlo ozemlje severno, Ogleju pa južno od reke Drave. Oglejski patriarhat je tako imel južno od Drave popolno cerkveno-upravno oblast. Že leta 985 pa je bila v pisnih virih omenjena pražupnija Hoče,[1] pod katero je ozemeljsko spadal tudi Lovrenc na Pohorju. To se je spremenilo, ko je leta 1091 grof Engelbert I. Spanheim podaril območje sedanje župnije Wecelinu, prvemu opatu benediktinskega samostana v Šentpavlu.
Šele leta 1214 je šentpavelskemu opatu Ulriku uspelo ozemlje med pohorskima potokoma Lobnico in Velko, skupaj s cerkvijo sv. Lovrenca, dejansko izločiti izpod hoške pražupnije. 24. oktobra 1214 je namreč oglejski patriarh Volfgar (Wolfger) naznanil, da je med šentpavelskim opatom in župnikom v Hočah prišlo do prepira, zaradi cerkve sv. Lovrenca v Radomljah (Radimlach). Ker se sprti strani nista mogli sporazumeti, sta na pomoč poklicali razsodnike in končno odločitev prepustili njim. Odločeno je bilo, da mora šentpavelski samostan odstopiti hoškemu župniku del letnega dohodka v Bezeni pri Rušah, samostan pa obdrži vse pravice nad cerkvijo sv. Lovrenca, z vsemi pritiklinami na ozemlju med Lobnico in Velko. Ker je tudi patriarh Volfgar iz listin svojih prednikov ugotovil, da ima samostan v lasti cerkev sv. Lovrenca že 60 let, jo je ločil od župnije v Hočah in vse pravice nad njo podelil samostanu.
Prav temu samostanu gredo zasluge, da se prva lokalna cerkev omenja že leta 1184, samostojna župnija pa v letu 1214. Šentpavelski benediktinci so imeli pomemben vpliv vse do razpustitve samostana leta 1782.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  • Höfler, Janez (2013). O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik. COBISS 268869376. ISBN 978-961-6057-88-2.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]