Stolnica svetega Janeza Krstnika, Maribor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stolnica sv. Janeza Krstnika


Država Zastava Slovenije Slovenija
Verska skupnost Rimskokatoliška
Posvetitev sveti Janez Krstnik
Stranski oltarji Rožnovenska Mati Božja
sveti Križ
Srce Jezusovo
Srce Marijino
sveti Frančišek Ksaverij
Marija Pomočnica kristjanov
Relikvije blaženi Anton Martin Slomšek
Status stolnica (4. september 1859)
župnijska cerkev
Funkcionalno stanje aktivna
Kulturna dediščina Kulturni spomenik lokalnega pomena Slovenije
Razglasitev dediščine 8. april 1992
Splet Stolnicamaribor.si
Zgodovina
Prejšnja imena cerkev sv. Tomaža
cerkev sv. Tomaža in Janeza Krstnika
Zgrajena 1. polovica 12. stoletja
Posvečena 1254
Pomembnejši bivši škofi blaženi Anton Martin Slomšek
Maksimilijan Držečnik
Anton Stres
Pomembnejši povezani ljudje Cvetana Priol
Stanislav Lipovšek
Janez Pavel II.
Michel Sabbah
Arhitektura
Slog gotika, barok
Število zvonikov 1
Višina zvonika 57 metrov
Materiali kamen
Zvonovi 5
Uprava
Župnija Maribor - Sv. Janez Krstnik
Dekanija Maribor
Naddekanat Mariborski
Nadškofija Maribor
Metropolija Maribor
Maribor - Cerkev Janeza Krstnika
Lokacija Slomškov trg
Mestna občina Maribor
RKD št. 427 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP 8. april 1992

Stolnica sv. Janeza Krstnika je sedež Nadškofije Maribor pa tudi Župnije Maribor - Sv. Janez Krstnik. Stoji v strogem centru Maribora, na sredini Slomškovega trga.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Cerkvena ladja, slikana iz prezbiterija
Kapela svetega Križa s Slomškovim grobom v oltarju

Zgodovina mariborske stolnice sega v drugo polovico 12. stoletja, ko se v nastajajočem mestu pod gradom omenjata župnik Konrad in cerkev, ki jo je pozidal štajerski mejni grof Otokar III. Štajerski.

Sama gradnja je bila posledica preselitve kamniške prafare v Maribor leta 1164, tako da so potrebovali novo cerkev; posvetili so jo svetemu Tomažu. Zraven so zgradili še pokopališče. Leta 1254 so cerkev posvetili novemu svetniku in zavetniku - svetemu Janezu Krstniku. Je edina velika stavba v mestu, ki ponosno, a brez prevzetnosti razkazuje naravno gradivo, iz katerega je sezidana: grobo obdelane kamne in skrbno izklesane kvadre iz sivega in rumenkastega slovenjegoriškega peščenjaka, vendar kljub njihovi obilici in debelini zidov - in tega ni moč pripisovati zgolj puščičastim oknom, ki se poganjajo kvišku - kakor brez teže plava nad širokim ovalnim tlakovanim podnožjem, častitljivo ovita s hrastovim vencem, ki jo ločuje od bližine okolice. Zato se nam zdi, kadar se je približamo, še višja in mogočnejša, in ko jo natančneje pogledamo, se nam razkrije, da je njeno jedro romansko, ko pa je postala za mestno občinstvo pretesna, so ji prizidali gotski prezbiterij. Med 1623 in 1624 je cerkev dobila zvonik.

Naslednji večji gradbeni poseg je cerkev doživela leta 1792, ko so znižali zvonik za 19 m. Leta 1797 so odstranili še pokopališki zid. V baroku so jo še malo razširili, ko so ji prizidali stranski kapeli. Dejavni umetniki so ves čas skrbeli za poslikavo in opremo v duhu svojega časa, medtem ko se je starejša morala umakniti. Dandanes nas nič ne moti, če ni bila zgrajena v enem zamahu, če ni izpoved ene same stilne dobe, temveč se je v njej romanika stikala z gotiko in jima ob strani stoji še barok. Dozdeva se nam, kakor da se visoki oboki od vsega začetka bočijo nad visoko ladjo in ne šele odtlej, ko je ravna lesena streha prvič pogorela, in da jo je pozneje požar opustošil še dvakrat. Tudi stolp tik nje ni ohranjen v prvotni renesančni obliki: ko je namreč vanju udarila strela in je pogorel, so ga znatno skrajšali in obnovili v klasicističnem slogu. Ob tem lahko ugibamo, koliko dragocene prvotne opreme je postalo žrtev zubljev. In ko se oziramo po skoraj golih svetlih stenah, si lahko predstavljamo, da se je na vrhuncu posameznih stilnih obdobij gotovo postavlja s svojim bogastvom, zlasti v baroku; seveda še ne vemo, a lahko slutimo, da je marsikaj treba iskati drugod, denimo v muzeju, celo na tujem kakor veliki baročni zlati oltar. V minulih sto letih sta se zvrstili dve obnovitveni obdobji. Sedaj diha v umerjenem lesku vseh stoletji, v katerih je rasla iz skromne župnijnske cerkvice prek romanske bazilike od stolnice, ko je Maribor sredi preteklega stoletja postal sedež škofije. V njej se pretehtano, ubrano in dostojanstveno družijo slogi, ki so se nekoč pretakali po severni in zahodni Evropi.

4. septembra 1859 je škof Anton Martin Slomšek premestil sedež Škofije Lavant v Maribor in tako je cerkev postala stolnica. Slomškov grob se nahaja v oltarju stranske kapele svetega Križa. Njegovi posmrtni ostanki so bili na to mesto prenešeni 7. oktobra 1978, pred tem pa so 37 let ležali v baziliki.[2] S križevo kapelo je povezana tudi Božja služabnica Cvetana Priol, saj se je v njej spomladi 1939 darovala Jezusu, kot žrtev ljubezni. Leta 1999 je stolnico ob priložnosti Slomškove beatifikacije obiskal tudi papež Janez Pavel II.

Od starih zvonov se je ohranil le zvon Janeza Krstnika, ki poje v tonu es' in je iz leta 1651[3]. Po prvi svetovni vojni sta od štirih ostala le prej omenjeni in stari veliki zvon, ki je tehtal 3880kg[4][5], a se je ubil 20. avgusta 1921 ob zvonjenju pokojnemu kralju Petru I. Med svetovnima vojnama so Mariborčani kupili 4 nove zvonove, med njimi veliki zvon s težo 4000kg in tonom A°, a so bili tudi ti odvzeti med drugo svetovno vojno[6]. Leta 1989 je stolnica dobila 3 nove zvonove livarne Grassmayr v Innsbrucku, tako ima sedaj 4 zvonove v uglasitvi c' - es' - f' - a' težke 2300kg, 1600kg, 900kg in 530kg[7].

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]