Otokar III. Štajerski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Otokar III. Štajerski
Portret
Rojstvo 1129
Smrt 31. december 1164({{padleft:1164|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})
Pécs
Poklic mejni grof
Freska v kapeli sv. Janeza v Pürggu na Avstrijskem Štajerskem, 12. stoletje.
Kovanec Otokarja III. Štajerskega

Otokar III. (Štajerski) (tudi Otakar III.) (* 1125; † 31. december 1164 pri Pécsu na Ogrskem), iz rodbine Traungaucev/Otakarjev, je bil mejni grof Štajerske.

Življenje in njegovo delo[uredi | uredi kodo]

Bil je sin Leopolda I. in Welfinje Sofije Bavarske († 1145), hčerke Henrika Črnega, tete cesarja Friderika I. Barbarose. Ob smrti očeta je imel le 4 leta, zato je v njegovem imenu dolga leta Štajerski vladala njegova mati Sofija. Na višku svoje moči je vladal na velikem območju med Donavo in preko Save na Kranjskem.

Med njegovo vladavino je Gradec postal upravno središče Štajerske: Po smrti lastnika gospostva Gradec, visokosvobodnega Aribona Bernarda von Stübing, vnuka pfalškega grofa Ariba II., sta bila njegova sinova Konrad "Kokoš" Bistriški in Adalram leta 1151 zaradi domnevne izdaje obglavljena. Tretji sin Ulrik Graški je leta 1156 spadal pod samostan Seckau in deloma h Graškemu grajskemu hribu, medtem ko je Graška kotlina levo od Mure do salzburške posesti ad rapam ob Raabi (St. Ruprecht) pripadala Otokarju. Vazale Ariboncev, Hadmarja iz Ennske doline, ki je zgradil grad na Grajskem hribu, ter njegov sin, gradiščan Ulrik Graški, so se podredili novemu gospodarju in nadaljevali z izgradnjo naselja in trga.

Leta 1160 je Otokar na Prelazu Semmering ustanovil bolnišnico (zdaj Spital am Semmering), hospic za romarje, križarje in trgovce. Leta 1163 je ustanovil Samostan Vorau ter leta 1164 prvo kartuzijo na ozemlju Svetega rimskega cesarstva ali nemške države Kartuzijanski samostan Žiče pri Slovenskih Konjicah.

Otokar je umrl leta 1164 na križarskem pohodu na Madžarskem pri sedanjem mestu Pécs. Njegov sin Otokar IV. je bil prvi vojvoda Štajerske.

Posesti Otokarja III.[uredi | uredi kodo]

Otokar III. je z dedovanjem pridobil ogromna območja in urade:

Potomci[uredi | uredi kodo]

Iz zakona s Kunigundo Vohburško († 1184) izvira:

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kos Milko, Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja. 1955;
  • Heinz Dopsch (1999) (v nemščini). "Otakar III. ". V Neue Deutsche Biographie (NDB). 19. Berlin: Duncker & Humblot. str. 640. (polno besedilo na spletu)
  • Grafenauer Bogo, Zgodovina slovenskeg naroda. II. 1965; F. Posch, Die Entwicklung d. Steiermark bis zum Erbanfall an d. Babenberger, v: 1000 J. Babenberger in Österr. Wien 1976, 38–49. BGrf.
  • Heinz Dopsch: Die steirischen Otakare. In: Das Werden der Steiermark, Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum. Hrsg. Gerhard Pferschy, Verlag Styria, Graz 1980.
  • Franz Xaver Pritz: Geschichte der steirischen Ottokare in ihrer Vorfahren, bis zum Aussterben dieses Stammes im Jahre 1192. 1844 (Predloga:Google Buch).
  • Friedrich Hausmann: Die steirischen Otakare, Kärnten und Friaul. In: Gerhard Pferschy (Hrsg.): Das Werden der Steiermark, Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum. Verlag Styria, Graz 1980
  • Fritz Posch: Die Besiedlung des Grazer Bodens und die Gründung und früheste Entwicklung von Graz. In: 850 Jahre Graz. Styria, Graz 1978
  • Rudolf Reichel: Steirische Landesgeschichte. Leuschner & Lubensky, Graz 1884