Lateranski sporazumi

Lateranski sporazumi so dogovori, ki so jih podpisali 11. februarja 1929 predstavniki Kraljevine Italije in Svetega sedeža. Ime so dobili po Lateranu, večjem kompleksu vatikanskih zgradb na ozemlju Italijanske republike, katera mu priznava eksteritorialnost. Lateran obsega Lateransko katedralo, Papeževo palačo, Kanoniško palačo, Visoko rimsko semenišče, Lateransko univerzo in druge objekte. V Papeževi palači sta podpisala Lateranske sporazume vatikanski državni sekretar kardinal Pietro Gasparri in ministrski predsednik italijanske kraljevine Benito Mussolini.

Vsebina sporazumov

Ozemlje Vatikanske države (2013)

Lateranski sporazumi, znani širšemu občinstvu kot Conciliazione (pobotanje), sestojijo iz treh delov, imenovanih Trattato, Convenzione, Concordato. Prvi del, trattato (pogodba), vključuje medsebojno priznanje državnosti in meje, s čimer nastane nova država Vatikan, ki obsega 0,44 km² v središču Rima.

Drugi del, convenzione (priznanje), obravnava finančne probleme in predvsem odgovornost za spoliacijo cerkva in cerkvenih posestev vsled italijanskih zakonov. Italijanski predstavniki so se zavezali za plačilo odškodnine v vrednosti milijarde lir, od katerih 250 milijonov v državnih obveznicah. Razen tega je bil Vatikan oproščen carinskih in drugih davkov na uvoženo blago.

Tretji del, concordato (sporazum), je podrobna ureditev odnosov med Italijo in rimokatoliško cerkvijo, strnjena v geslu "svobodna Cerkev v svobodni državi". Država je odstopila od dotedanje pravice do potrjevanja škofovskih imenovanj in od nabora pripadnikov klera. Obljubljeno je bilo priznanje katoliške vere za državno vero, kar je pomenilo prilagoditev zakonodaje v zvezi s poroko in s poučevanjem religije v šolah. Pripomniti je treba, da je pozneje (1946) republika obšla problem državne vere z izjavo, da so pred zakonom vsi ljudje enaki, ne glede na njihovo vero (člen 3 republikanske ustave).

Veljava

Sporazumi so bili ratificirani dne 7. junija 1929 in so takoj stopili v veljajo. Karabinjeri so predali oblast švicarski gardi in zapustili ozemlje. Papež je še isti dan izdal šest temeljnih zakonov nove države.

Revizija pogodbe

Leta 1984 sta Italijanska država in Vatikan sklenila tako imenovani Novi konkordat, ki je prilagodil Lateranske sporazume novim republiškim razmeram. Bistvenega pomena je, da je bil izpopolnjen samo konkordat, to je tretji del Lateranskih sporazumov, tisti, ki je urejeval razmerje med državo in katoliško cerkvijo. V tem okviru je treba razumeti Vatikansko državo kot predstavnico cerkvene organizacije, v kolikor so bili prejšnji sporazumi sklenjeni na meddržavni ravni. Potrjene oziroma spremenjene so bile razne točke konkordata, najvažnejša od teh je izjava o laičnosti republike (Dodatni protokol, Prva točka). S strani države je bil ta dolgoletni problem rešen z izrekom Ustavnega sodišča 203/1989, ki je izrecno zagotovil, da je laičnost najvišje državno načelo.

Referenca

Fischer, H.J.: Rom. Zweieinhalb Jahrtausende Geschichte, Kunst und Kultur der Ewigen Stadt. Köln 2001, ISBN 3-7701-5607-2