Švicarska garda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Švicarska garda
BANDERA GUARDIA VATICA PANCHO.svg

Zastava Švicarske garde
Dejavna: 22. januar 1506 – danes (510 let)
Država: Zastava Vatikana Vatikan
Pripadnost: Papež
Veja: vojska
Tip: pehota
Velikost: 110 vojakov
Garnizija/Štab: Vatikan
Zavetnik: Martin iz Toursa
Sveti Boštjan
Nikolaj iz Flüelna
Moto: "Acriter et Fideliter"
Fiercely and Faithfully
Barve: rdeča, rumena in modra
Konflikti: plenitev Rima (1527)

Švicarska garda oz. papeška švicarska garda (Nemško: Päpstliche Schweizergarde, Francosko: Garde suisse pontificale, Italijansko: Guardia Svizzera Pontificia Pontificia Cohors Helvetica ali Cohors Pedestris Helvetiorum a Sacra Custodia Pontificis) je majhna oborožena sila Vatikana zadolžena za varovanje Papeža, apostolske palače in vhodov v Vatikan. Garda je bila ustanovljena 22. januarja 1506 s prihodom prvih 150 švicarskih najemnikov v Vatikan. Prvi večji spopad je garda doživela 6. maja 1527 med četrto plenitvijo Rima. V neenakem spopadu z najemniki Karla V. Habsburšekga so padli skoraj vsi gardisti s tem pa so opravili svojo naloga saj so Papežu Klemenu VII. omogočili beg iz Vatikana. V moderni dobi se je garda omejila bolj na ceremonialno vlogo. Po neuspelem atentatu na Papeža Janeza Pavla II. leta 1981 je bilo danega več poudarka na borilnih veščinah in uporabi ročnega strelnega orožja. Švicarska garda je danes najstarejša in hkrati najmanjša oborožena sila na svetu in hkrati edina skupina najemniških vojakov v skladu s švicarsko in vatikansko zakonodajo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Švicarski gardist iz sredine 19. stoletja

Zgodovina švicarske garde sega v čas renesanse in najemniških vojsk. V tistem času so imeli švicarski kantoni populacijo, ki je presega 50.000 prebivalcev. Ker je število prebivalcev presegalo ekonomske zmožnosti kantonov je prihajalo do revščine in lakot. Edini izhod iz slabega ekonomskega položaja je bila emigracija ter eden izmed najbolj dobičkonosnih služb v tistem času, služiti kot najemniški vojak. Za to nalogo je bilo v kantonih sposobnih okoli 15.000 moških, ki jih je novačila, plačevala in nadzirala Konfederacija kantonov. Šlo je za sezonsko delo s katerim so najemniki zasluži dovolj, da so preživeli zimske mesece. Vojska je bila ena najboljših tistih časov, temeljila je na pehoti z zelo malo konjenice in skoraj nič topništva. Skrivnost njihovega uspeha v boju je bila posebna pehotna taktika ter red in disciplina. Največji odjemalki uslug kantinskih najemniških vojakov sta bili Francija in Španija. Največji vtis so naredili na francoskega kralja Ludvika XI, ko se je 1.500 švicarskih vojakov pri Baslu uprlo dvajsetkrat večji vojski. Med kantoni in Francijo je bilo sklenjeno tudi posebno zavezništvo v katerem so kantoni Franciji zagotavljali med 6.000 do 16.000 vojakov medtem, ko je Francija kot močna evropska država kantonom zagotavljala varnost.

Kljub temu, da je bila švicarska garda v osnovi najemniška vojska ni bila podrejena najemniku temveč Konfederaciji kantonov. Konfederacija si je tako pridržala pravico, da je lahko vojsko umaknila kadar koli je želela. Vojska je bila popolnoma samostojna s svojimi pravili, zastavami, oznakami in sodiščem. Poveljevanje je potekalo v domačem jeziku za enote pa so veljali zakoni kantona iz katerega so izvirale.

Dober glas o švicarski gardi je prišel tudi na ušesa Papeža Siksta IV., ki je leta 1497 s Konfederacijo kantonov sklenil pogodbo o najemu švicarskih vojakov. V Vatikanu pa je za ta namen postavil vojašnico. Pogodbo je obnovil Papež Inocenc VIII.. Med t. i. italijanskimi vojnami so bili švicarski vojaki stalnica na bojišču, bojevali so se na strani vseh udeležencev v spopadu. O njihovi slavi se je na lastne oči prepričal tudi kardinal Giuliano della Rovere, bodoči Papež Julij II. In ko je ta leta 1503 postal papež je Konfederacijo kantonov prosil za stalno namestitev 200 švicarskih najemnikov v Vatikanu. Prošnja je bila ugodena in 22. januarja 1506 je v Vatikan prišlo prvih 150 najemnikov od skupaj 200.

Pred prvo veliko preizkušnjo so bili gardisti postavljeni leta 1527 med t. i. četrto plenitvijo Rima. Takrat je vojaka pod vodstvom Karla V. Habsburškega napadala Rim ter ga oplenila. Maloštevilna švicarska garda se je 6. maja v bližini bazilike Sv. Petra zoperstavila napadalcem ter tako Papežu Klemenu VII. omogočila, da je preko skrivnega prehoda pobegnil v Angelski grad. V spopadu z najemniki kralja Karla V. je umrlo 147 od 189 švicarskih gardistov. Preživeli so le tisti, ki so varovali papeža med begom v Angelski grad.

Švicarska garda leta 1939

Švicarska garda je varovala papeža tudi v naslednjih turbolentnih stoletjih in desetletjih. Leta 1874 Švicarska konfederacija z ustavo prepovedala najemniške vojske leta 1927 pa je prepovedala, da bi se švicarski državljani vključevali v druge vojske. Izjema je bila švicarska papeška garda. Po združitvi Italije ter koncu Papeške države leta 1870 in ukinitvi papeške vojske je švicarska garda ostala edina oborožena sila Vatikana. Njene glavne naloge so postale varovanje Papeža, Vatikana in papeške rezidence Castel Gandolfo z leti pa je garda začela vedno bolj prevzemati ceremonialne in protokolarne naloge. Med drugo svetovno vojno in nemško okupacijo Rima je Švicarska garda skupaj s palatinsko in plemiško gardo varovala Vatikan pred morebitnim nemškim vdorom ter kaotičnimi razmerami ki so vladale izven vatikanskih zidov. Po drugem vatikanskem koncilu je Papež Pavel VI. z reformami v cerkvi ukinil palatinsko in plemiško gardo ohranila se je le švicarska garda.

Po neuspelem atentatu na Papeža Janeza Pavla II. leta 1981 je bilo danega več poudarka na borilnih veščinah in uporabi ročnega strelnega orožja. Leta 1988 je gardo pretresel umor v katerem je gardist ubil poveljnika švicarske garde ter potem storil samomor.

Leta 2006 je papeška švicarska garda praznovala petstoto obletnico svojega obstoja. Ob tem dogodku se je 80 nekdanjih gardistov peš odpravilo iz švicarskega mesta Bellinzona do Vatikana. Šestega maja tega leta je priseglo 33 novih gardistov, prisega je potekala na stopnicah bazilike Sv. Petra kjer je potekal zadnji boj gardistov leta 1527 in ne na dvorišču San Damaso kot je v navadi.

Januarja 2014 je papež Frančišek z ukazom odslovil dotedanjega poveljnika garde ter ga nadomestil z namestnikom. Vzrok naj bi bila nesoglasja v gardi.

Danes[uredi | uredi kodo]

Švicarski gardisti med obiskom ameriškega predsednika Obame

Gardist lahko postane vsak švicarski državljan katoliške veroizpovedi, ki je služil vojaški rok v švicarski vojski ter ni zagrešil kaznivih dejan. Končano mora imeti visoko šolo visok mora biti minimalno 174 cm ter star med 19 in 30 let. Žensk ne sprejemajo med gardiste čeprav v prihodnosti dopuščajo tudi to možnost. Služba gardista traja od 2 do 25 let. Prisega novih gardistov poteka vsako leto 6. maja (dan plenitve Rime leta 1527) v Vatikanu na dvorišču San Damaso. Gardisti so v času služenja nameščeni v Vatikanu, zaradi pomanjkanja prostora je zaželjeno, da nimajo družin.

Danes je papeška švicarska garda najmanjša in ena izmed najstarejših oboroženih sil na svetu. Po letih jo prekašata le osebna garda britanskih monarhov (Yeomen of the Guard) ter prvi kraljevi regiment španske vojske (1st Kings Immemorial Infantry Regiment).

Naloga Švicarske garde je zagotavljanje varnosti (nadzor obiskovalcev, varnostne naloge, varovanje oseb, straža) ter ceremonialne naloge (protokol, obiski, svete maše,....). Glavna naloga gardistov je varovanje Papeža in prebivalcev Vatikana. Ostale naloga pa so: spremljanje Papeža na potovanjih, varovanje kardinalov med volitvami novega Papeža, varovanje vhodov v Vatikan ter izvajanje ostalih varnostnih in ceremonialnih nalog.

Trenutno ima garda 4 častnike, 23 podčastnikov, 70 helebardirjev, 2 bobnarja in 1 kaplana.

Uniforme[uredi | uredi kodo]

Uniforme švicarske garde so najbolj znane vojaške uniforme na svetu. Zamislil si jih je nekdanji poveljnik švicarske garde Jules Repond (1910-1921) v uporabo pa so prišle leta 1914. Garda ima več različnih tipov uniform najbolj znana je t. i. gala uniforma, ki s posebnim krojem ter modrimi, rumenimi in rdečimi črtami daje videz renesančnega obdobja. Barve uniforme so tradicionalne barve družine Medičejcev. Gala uniforme so namenjene ceremonialnim in protokolarnim dogodkom. Pri vsakdanjih dolžnosti gardisti uporabljajo bolj funkcionalne modre uniforme z belim ovratnikom, rjavim pasom ter črno baretko.

Vojaki in poddesetniki nimajo nobenih oznak, razlikujejo se le po obliki helebard. Desetniki imajo rdečo oznako na obleki od ostalih pa se razlikujejo tudi po drugačni helebardi. Vsi imajo na čeladah rdeča peresa. Vodniki imajo enak kroj obleke le da je ta drugačne barve. Zgornji del je črn z rdečimi črtami na rokavih ter rdečimi hlačami. Na čeladi imajo rdeča peresa od ostalih vojakov pa se razlikujejo tudi po zgornjem delu oklepa na katerem je drug vzorec. Častniki imajo popolnoma rdečo uniformo ter drugačen kroj hlač. Oboroženi so s sabljo na čeladah imajo peresa škrlatne barve izjema je poveljnik ki ima peresa bele barve. Njihov zgornji del oklepa je temnejše barve z zlatim vzorcem, oklep je za razliko od vojakov pokriva tudi roke do zapestja. Glavni pokrivali vojakov sta črna baretka ter čelada morion s peresi, ki pa se uporabljal le ob ceremonialnih dolžnostih.

Uniforme za gardiste izdeluje vatikanski krojač in so narejene individualno za vsakega gardista posebej.

Čini[uredi | uredi kodo]

Polkovnik (Oberst)
Podpolkovnik (Oberstleutnant)
Major (Major)
Stotnik (Hauptmann)
Narednikmajor (Feldwibel)
Narednik (Wachtmeister)
Desetnik (Korporal)
Naddesetnik (Vizekorporal)
Commander GSP Insignia.png
Vice Commander GSP Insignia.png
Major GSP Insignia.png
Captain GSP Insignia.png
Sergeant Major GSP Insignia.png
Sergeant GSP Insignia.png
Corporal GSP Insignia.png
Vice Corporal GSP Insignia.png

Oborožitev[uredi | uredi kodo]

Orožarna švicarske garde
Glavna oborožitev gardista na straži je helebarda

Čeprav švicarski gardisti s svojo obleko in oborožitvijo dajejo videz kakor, da so prišli iz nekega drugega obdobja v zgodovini, videz vara. Gre za dobro usposobljeno in oboroženo vojaško enoto. Najpogosteje jih je videti oborožene s helebardami in meči. Čeprav so vešči uporabe tudi tega za naše čase starega orožja, gre za orožje ki se uporablja le v ceremonialne namene in je bolj ali manj turistična atrakcija. Sodobna oborožitev gardistov se nahaja v orožarni znotraj vojašnice švicarske garde. Orožarna je izredno dobro založena, v njej pa je možno najti orožje iz časa časa renesanse pa vse do sodobnega najnovejšega avtomatskega orožja.

Tradicionalno orožje

Orožje vzeto iz uporabe

  • puška Vetterli
  • Karabiner 98k
  • Dreyse M1907
  • Suomi KP/-31
  • SIG MKMO
  • Karabiner K31

Moderno orožje

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]