Pojdi na vsebino

Dikasterij za komunikacijo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dikasterij za komunikacijo
Dicasterium pro communicatione

sedež dikasterija
Pregled
Ustanovitev27. februar 2018
Predhodne agencije
  • Tajništvo za komunikacijo
  • Papeški svet za družbeno obveščanje
Tipdikasterij Rimske kurije
Statusaktiven
SedežVia della Conciliazione 5
00193 Rim, Italija
41°54′04″N 12°27′36″E / 41.9011°N 12.4599°E / 41.9011; 12.4599
Pristojni prefekt
  • Paolo Ruffini
Pristojen sekretar
Spletno mestowww.comunicazione.va/en.html

Dikasterij za komunikacijo (latinsko Dicasterium pro communicatione) je dikasterij Rimske kurije, potrjen z apostolsko konstitucijo papeža Frančiška Praedicate Evangelium[2], objavljeno 19. marca 2022. Ta je stopila v veljavo 5. junija 2022 na binkoštno nedeljo.[3]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Nekdanje Tajništvo za komunikacijo je ustanovil papež Frančišek 27. junija 2015, z motuproprijem L'attuale contesto comunicativo in mu zaupal sistem kompleksnih in medsebojno odvisnih subjektov sporazumevanja pri Svetem sedežu.[4] Hkrati je bila ta sprememba izvedena zato, da bi se lahko upoštevalo nove modele, tehnične inovacije in oblike sporazumevanja ter jih vključilo v sistem, ki je v službi poslanstva Svetega sedeža.[4]

Papež Frančišek je, po predhodnem posvetovanju s svetom kardinalov, na avdienci dne 27. februarja 2018,[4] ko je sprejel namestnika Državnega tajnika (takratnega nadškofa Angela Becciu), odločil, da se poprejšnje Tajništvo za komunikacijo preimenuje v Dikasterij za komunikacijo[5] in da se reskript o tem razglasi z objavo v vatikanskem časopisu L'Osservatore Romano ter je začel veljati isti dan, ko je bil objavljen tudi v uradnem listu Acta Apostolicae Sedis.[6] Novi dikasterij je pričel delovati 29. junija 2018.[4]

Organiziranost

[uredi | uredi kodo]

1. januarja 2019 se je zaključil proces združevanja vseh vatikanskih medijev v Dikasterij za komunikacijo.[7]

Pod okrilje Dikasterija za komunikacijo so tako prešli naslednji uradi in ustanove:

  • Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja,
  • Tiskovni urad Svetega sedeža,
  • Vatikanska tiskarna,
  • založba Libreria Editrice Vaticana,
  • Radio Vatikan (Radio Vaticana), ki oddaja v 41 jezikih,
  • Vatican Media (nekoč Vatikanski televizijski center - Centro Televisivo Vaticano - CTV),
  • Vatikanski multimedijski in večjezični portal Vatican News

Enotni portal za komunikacijo in medije

[uredi | uredi kodo]
Uredništvo Radia Vatican
naslovnica časopisa L' Osservatore Romano

Na spletnem portalu dikasterija: https://www.comunicazione.va/en.html[8] so med drugim objavljene povezave do naslednjih portalov oz. spletnih strani:

  • Vatican News (tudi v slovenščini)[9]
  • Radio Vatikan (Radio Vaticana, oddaja tudi v slovenščini)[10]
  • L'Osservatore Romano[11]
  • Vatikanska založba (Libreria Editrice Vaticana)[12]
  • Vatikansko medijsko središče (Vatican Media)[13]
  • Vatikanski tiskovni urad (Vatican Press) [14]
  • Vatikanska filmoteka[15]

Opis in poslanstvo

[uredi | uredi kodo]

Dikasterij za komunikacijo danes vključuje Radio Vatikan, ki oddaja v 41 jezikih, center za kratkovalovno oddajanje Santa Maria di Galeria (Eksteritorialno območje Svetega sedeža); spletni portal Vatican News, ki poleg tega, da prinaša novice v 43 jezikih, prav tako spremlja vernike pri molitvi, plejado računov na družabnih omrežjih v različnih jezikih (vključenih 5 milijonov uporabnikov v 26 jezikih na Facebooku (s 23-odstotno stopnjo rasti); na YouTubu več kot 101 milijonov ogledov video posnetkov, na Twitterju pa preko tri milijarde ogledov. Uredništvo uradne spletne strani Svetega sedeža: https://www.vatican.va varuje cerkveno učiteljstvo in objavlja sporočila papeža na Instagramu in Twitterju (36 milijard ogledov v letu 2020, vsak tvit je dosegel do 19 milijonov uporabnikov).

Obsega tudi televizijski center (nekoč Centro Televisivo Vaticano (CTV) sedaj Vatican Media), ki poleg tega, da razširja podobe papeža, pomaga pri pripravi dokumentarnih filmov o zgodovini Cerkve in opravlja dokumentacijska snemanje vseh papeških in drugih pomembnih dogodkov v Vatikanu in tudi po svetu). Med ostalim upravlja tudi založniško hišo z dvema založbama[16] ter časopis L'Osservatore Romano, ki izhaja v sedmih jezikih. Deli dikasterija so tudi fotografska služba, tiskarna, multimedijski arhiv (Filmoteca Vaticana) in tiskovni urad (Vatican Press), ki komunicira v več jezikih, vsak dan objavi bilten ter kontaktira z mediji z vsega sveta.

Naloge

[uredi | uredi kodo]

Dikasterij, ki se je poprej imenoval Tajništvo z komunikacijo, obravnava vprašanja v zvezi s sporazumevanjem v Rimski kuriji in v Vatikanski mestni državi, hkrati pa javnost obvešča o aktivnostih papeža. Dikasterij si torej prizadeva odgovoriti na potrebe poslanstva Cerkve na področju sporazumevanja in obveščanja javnosti,[17] v skladu z apostolsko konstitucijo Praedicate Evangelium:

  • dikasterij za komunikacijo s svojo strukturno enotnostjo in ob upoštevanju podobnih operacijskih značilnosti združuje dejavnosti Svetega sedeža na področju sporazumevanja (Praedicate Evangelium, člen: 183)[4] To počne na način, da se celoten sistem celostno odziva na potrebe evangelizacijskega poslanstva Cerkve v razmerah, za katere so značilni navzočnost in razvoj digitalnih medijev ter dejavniki konvergence in interaktivnosti.[18]
  • dikasterij izpolnjuje potrebe evangelizacijskega poslanstva Cerkve, z uporabo produkcijskih modelov, tehnoloških inovacij in oblik komuniciranja, ki so trenutno na voljo in tudi tistih, ki se bodo morda še pojavile. (Praedicate Evangelium, člen: 184)[18]
  • dikasterij poleg operativnih nalog, ki so mu dodeljene, poglablja in razvija tudi resnično teološke in pastoralne vidike delovanja Cerkve na področju komuniciranja, V tem smislu deluje tudi na področju usposabljanja, da se komuniciranje ne bi skrčilo na samo tehnološke in uporabne pojme. (Praedicate Evangelium, člen: 185)[18]
  • dikasterij je zadolžen, da se verniki vedno bolj zavedajo svoje odgovornosti in prejemajo za svojo nalogo, da naredijo številna komunikacijska sredstva razporožljiva pastoralnemu poslanstvu Cerkve. To zavest se še posebej prizadeva z obhajanjem Svetovnega dneva sredstev družbenega obveščanja. (Praedicate Evangelium, člen: 186)[18][19]
  • dikasterij pri svojih dejavnostih uporablja povezljivost in omrežno infrastrukturo Vatikanske mestne države, v skladu s posebno zakonodajo in mednarodnimi obeznostmi, ki jih je sprejel Sveti sedež. Pri opravljanju svojih nalog sodeluje s pristojnimi ustanovami Rimske kurije in zlasti z Državnim tajništvom. (Praedicate Evangelium, člen: 187)[19]
  • Dikasterij podpira komunikacijske dejavnosti drugih ustanov in uradov Rimske kurije, ustanov, ki so povezane s Svetim sedežem in Governoratom Vatikanske mestne države ter drugih subjektov s sedežem v Vatikanu ali odvisnih od Apostolskega sedeža. (Praedicate Evangelium, člen: 188)[19]

Dikasterij za komunikacijo s svojim delom torej podpira dejavnost Cerkve na področju sredstev javnega obveščanja, spremlja katoliške publikacije in periodični tisk, vodi radijske in televizijske postaje, vse z namenom, da bi pravilno posredovale javnosti novice verske narave in širile nauk Cerkve. Dikasterij vzdržuje tudi stike s katoliškimi združenji in mediji, ki delujejo na področju družbenega obveščanja. Ozavešča katoličane, da bi si prizadevali za pastoralno učinkovito uporabo medijskih sredstev.

Prefekti

[uredi | uredi kodo]

Ruffini, poklicni novinar in poprejšnji direktor katoliške televizije TV2000 ter radijske mreže InBlu (v lasti italijanske škofovske konference), je bil imenovan za prefekta diksasterija za komunikacijo, kot prvi laik na čelu dikasterija. To je bilo zgodovinsko imenovanje, saj je bil dotedaj ta položaj običajno rezerviran samo za klerike. Njegovo imenovanje je pomenilo premik v smeri večje vključenosti laikov v vatikanske strukture. Kot izkušen medijski strokovnjak je nadomestil prefekta Tajništva za komunikacijo mons. Daria Edoarda Vigana, ki je odstopil marca 2018.

Člani in svetovalci dikasterija

[uredi | uredi kodo]
  • člani dikasterija [20]
  • svetovalci dikasterija[21]

Drugi sklenjeni dogovori

[uredi | uredi kodo]

Papeška univerza Urbaniana in Dikasterij za komunikacijo sta 18. julija 2024 podpisala dogovor o uredniškem upravljanju znanstvene dejavnosti založbe te papeške univerze.[22]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Superiors of the Dicastery for Communication« (v angleščini). Pridobljeno 6. oktobra 2025.
  2. ↑ »Konstitucija Praedicate Evangelium«. Kanonist. Pridobljeno 27. februarja 2023.
  3. ↑ »Reforma Rimske kurije gre v smer misijonarskosti«. Pridobljeno 6. avgusta 2022.
  4. 1 2 3 4 5 Ekpo 2025, str. 165.
  5. ↑ »Družina: V Vatikanu odslej Dikasterij za komunikacijo«. 26. junij 2018. Pridobljeno 26. junija 2018.
  6. ↑ »Rescriptum ex Audientia Ss.mi«.
  7. ↑ »Znotraj vatikana: Dikasterij za komunikacijo«. 23. marec 2021.
  8. ↑ »Portal dikasterija za komunikacijo«. Pridobljeno 22. julija 2024.
  9. ↑ »Novice iz Vatikana (Vatican News)«. Pridobljeno 22. julija 2024.
  10. ↑ »Radio Vatikan«. Pridobljeno 22. julija 2024.
  11. ↑ »L'Osservatore Romano (spletna stran)«. Pridobljeno 22. julija 2024.
  12. ↑ »Libreria Editrice Vaticana (spletna stran)«. Pridobljeno 22. julija 2024.
  13. ↑ »Vatican Media (spletna stran)«. Pridobljeno 22. julija 2024.
  14. ↑ »Vatican Press (spletna stran)«. Pridobljeno 25. julija 2024.
  15. ↑ »Filmoteca Vaticana (spletna stran)«. Pridobljeno 22. julija 2024.
  16. ↑ »Vatican News: Sklenitev dogovora s papeško univerzo Urbaniano«. Pridobljeno 22. julija 2024.
  17. ↑ Ekpo 2025, str. 164.
  18. 1 2 3 4 Ekpo 2025, str. 267.
  19. 1 2 3 Ekpo 2025, str. 268.
  20. ↑ »Members of the Dicastery for Communication« (v angleščini). Pridobljeno 6. oktobra 2025.
  21. ↑ »Consultors of the Dicastery for Communication« (v angleščini). Pridobljeno 6. oktobra 2025.
  22. ↑ »Vatican News: Sklenitev dogovora s papeško univerzo Urbaniano«. Pridobljeno 22. julija 2024.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Dikasterij_za_komunikacijo&oldid=6521487«