Sicilija (dežela)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Regione Siciliana
Italijanska dežela Sicilija
Zastava Grb
Glavno mesto Palermo
Pokrajine Agrigento, Caltanissetta, Catania, Enna, Messina, Palermo, Ragusa, Siracusa, Trapani
Občine Seznam 390 občin
Površina 25.710 km²
Prebivalstvo 5.016.862 (31.12.2006)
Gostota 195
ItalySicily.png

Sicilija (v italijanščini in sicilščini Sicilia [sičìlja]), je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo, in ena od petih s posebnim statutom. Zavzema ves istoimenski otok, po velikosti prvi v Sredozemlju. Skrajna severovzhodna točka je Mesinska ožina, ki povezuje Sicilijo z ostalo Italijo; severno obalo otoka moči Tirensko morje, vzhodno pa Jonsko morje; na jugozahodu jo Sicilski kanal loči od Afrike. Deli se na devet pokrajin: Agrigento (43 občin), Caltanissetta (22 občin), Catania (58 občin), Enna (20 občin), Messina (108 občin), Palermo (82 občin), Ragusa (12 občin), Siracusa (21 občin), Trapani (24 občin). Spadajo v deželo tudi številni manjši otoki okoli Sicilije.

Zemljepisna lega in podnebje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Sicilija.

Sicilija je po površini največja italijanska dežela. Več kot 61% ozemlja zavzemajo griči, 25% gorovje in samo 14% obmorske ravnine. Vzhodna gorovja (Peloritani, Nebrodi, Madonie) so končne veje Apeninov, centralna (Erei) in zahodna (Sicani) gorstva so samostojne vzpetine. Samostojen je seveda tudi najvišji sicilski vrh, vulkan Etna, ki trenutno doseže okoli 3340 m višine. Vsi ostali vrhovi so dokaj nižji, saj je drugi po višini Pizzo Carbonara v Madonijah s komaj 1977 metri. Edini večji ravnini sta naplavinska dolina reke Simeto pri mestu Catania in tako imenovana Conca d'oro, v kateri leži mesto Palermo. Glavni reki sta Južna Imera in Simeto. Edino naravno jezero je Pergusa.

Podnebje Sicilije je tipično sredozemsko, s toplimi poletji in milimi zimami. Na južne obale posebno poleti sega afriški vpliv, ki povzroča visoke temperature. Notranjost otoka in severne obale so občutno hladnejše. V Madonijah, Nebrodih in predvsen na Etni zelo pogosto sneži.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zaradi ugodne zemljepisne lege in podnebja je bila Sicilija obljudena že v spodnjem paleolitiku, o čemer pričajo bogate izkopanine. Arheološka najdišča govorijo tudi o naselbinah tujih plemen, ki so tod ustanovila nekakšna trgovska in vojaška oporišča. To so bili na primer neznanci, ki so na otoku Pantelleria zgradili velikanske grobnice imenovane sesi in največji predzgodovinski zid v Sredozemlju, ali prvi anonimni kmetovalci, ki so okoli leta 8000 pr. n. št. uvedli gojenje oljke v notranjosti Sicilije. V devetnajstem stoletju pr. n. št. so se priselili prvi indoevropejci, v štirinajstem Ausoni in v trinajstem Sikani. Okoli leta 1200 pr. n. št. so prišli Sikuli in Enotri, v desetem stoletju Feničani. Od leta 735 pr. n. št. so se začeli priseljevati Grki, ki so dolgo časa živeli v miru s Feničani, a so zatirali in potiskali vedno bolj v notranjnost otoka Sikule in Sikane, edine še obstoječe staroselce. Grki so kmalu zasedli skoraj vso sicilsko obalo in nato razširili oblast na ves otok. Glavno vlogo je igralo mesto Sirakuza. Toda grška kolonizacija Sicilije ni bila enostavna. Na otoku so si sledili nepretrgoma spopadi in bitke vse do prve punske vojne, ko so se za oblast nad Sicilijo spopadli Rimljani in Kartažani. Rimljani so zasedli otok leta 241 pr. n. št. in ostali na oblasti do leta 440. Po kratki vladi Vandalov in nato Ostrogotov, so leta 535 zavladali Bizantinci, nato leta 827 Arabci in leta 1060 Normani. Ti trije narodi so odločilno vplivali na razvoj Sicilije. Ne primitivna plemena staroselcev, ne grški kolonizatorji, ne rimski imperij niso zapustili tako globokih sledov v kulturi in značaju Sicilijancev kot prav Bizantinci, Arabci in Normani. Po priključitvi normanskega kraljestva Svetemu rimskemu cesarstvu je Sicilija prešla pod Aragonce in nato Špance. Aragonci so priznavali deželi določeno samostojnost, a Španci so bili bolj zahtevni. Poleg tega je leta 1693 prizadel Sicilijo hud potres, ki je opustošil vsa mesta in povečal revščino prebivalstva. Z mirovno pogodbo v Utrechtu, ki je zaključila špansko vojno za nasledstvo, je pripadla Sicilija za kratek čas Savojcem, nakar so jo leta 1820 prevzeli Borbonci. Njihovo Kraljestvo dveh Sicilij je bilo za otočane izredno ugodno obdobje, a se je že po 40 letih zaključilo s priključitvijo Sicilije Piemontu, torej bodoči Kraljevini Italiji. Posebni statut dežele Sicilije je bil dogovorjen leta 1946 s kraljem Humbertom II., torej pred republiško ustavo, ki je statut v celoti sprejela leta 1948; tedanji naziv Regione Siciliana (dobesedno Sicilska dežela) je še vedno uraden in ni bil popravljen v Regione Sicilia (dežela Sicilija) v skladu z ostalimi deželami.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Ob zedinjenju Italije leta 1861 je bila Sicilija, skupaj z Neapljem, najhuje prizadeta dežela, ker je bila tedaj najbogatejša in je zato morala v večji meri podpreti državo. Večina industrije je bila preseljena v Piemont ali pa so bili obrati enostavno ukinjeni zaradi konkurence s severom. Bančne rezerve so bile porabljene za kritje stroškov zedinjenja in država jih je nadomestila z bankovci. Sicilski politiki niso bili dovolj spretni, da bi izkoriščanje svoje dežele zajezili, a ljudstvo se je upiralo še celo desetletje. Do leta 1870 je bilo kar osemkrat oklicano izredno stanje in država je vedno trdila, da gre za osamljene pojave razbojništva. V resnici so bili to protesti prebivalstva, ki je doživljalo hudo gospodarsko krizo, a država je upornike kaznovala z uvedbo obvezne vojaške službe za vse moške do 40. leta starosti, z vojaškimi procesi in s težkimi zapornimi kaznimi ter deportacijami na sever. To je prepričalo veliko mladih ljudi, da so dejansko postali razbojniki in mafijci. Gospodarstvo se je skrčilo v kmetijstvo za lastno preživetje.

Šele v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja si je sicilsko gospodarstvo znatno opomoglo. Še leta 1971 je samo 28% prebivalstva bilo stalno zaposlenih, a v komaj preteklih desetletjih se je stanje bistveno spremenilo. Današnje gospodarstvo otoka se naglo približuje standardom ostale Italije.

Kmetijstvo, ki je prej slonelo na ekstenzivnem obdelovanju in gojenju žita, se je preusmerilo v specializirana pridelovanja trde pšenice, agrumov, vinske trte in oljk, pa tudi povrtnine in drugega sadja. Sicilija pridela skoraj 80% italijanskega bombaža. Razvita je tudi živinoreja (govedo, konji, drobnica): pašniki pokrivajo kar 235.000 ha. Pomemben je tudi ribolov (tuna, mečarica, plave ribe). S pomočjo državnih prispevkov je bila obnovljena industrija, predvsem kemična in petrokemična. Nekdaj značilni rudniki žvepla in mineralnih soli so bili zaprti zaradi nerentabilnosti. Izkoriščajo se pa nedavno odkrita ležišča nafte in metana. Problematično je energetsko stanje dežele, predvsem zaradi kroničnega pomanjkanje vode, ki ne dovoljuje hidroelektrarn. Čeprav obratuje več termoelektrarn in nekaj vetrnic (eolska energija) ter se izkoriščajo celo biomase, je glavni dotok energije elektrovod preko Mesinske ožine.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Sicilski jezik (ISO 639-2 in 639-3) je pogovorni jezik približno 10 milijonov ljudi na Siciliji, v Kalabriji in drugod po južni Italiji. Ker vsebuje številne besedne in slovnične zveze antičnega feničanskega jezika, kakor tudi antične grščine, se da sklepati, da je obstajal še pred prihodom Rimljanov na otok. Seveda je latinščina močno vplivala na njegov razvoj, a ohranili so se mnogi izrazi in lastna imena mediteranskega izvora, predvsem arabskega. Kljub temu jezik na državni ravni ni uradno priznan, kot na primer sardinščina, obravnava pa se skoraj vedno kot narečje. Dežela je pa sicilščino zaščitila z zakonom in uvedla njeno poučevanje v šolah. Od leta 2000 do 2003 je v ta namen dodelila štipendije 105 šolam vseh vrst in stopenj.

Viri[uredi | uredi kodo]