Sikuli

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Karta predhelenske Sicilije

Sikuli (latinsko Siculi, starogrško Σικελοί Sikeloi) so bili italsko pleme, v železni dobi naseljeno v vzhodni Siciliji. Njihovi zahodni sosedje so bili Sikani. Po Sikulih je v zgodnji antiki dobila ime Sicilija, ki se je kmalu zatem zlila s kulturo Magnae Graeciae.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Arheološka izkopavanja so dokazala, da je imela v bronasti dobi na Siciliji nekaj vpliva mikenska kultura. Najstarejša pisna omemba Sikulov je v Homerjevi Odiseji[1]

Sikuli in Sikani iz železne dobe so bili morda ilirsko ljudstvo, ki je, skupaj z Mesapi, tvorilo domorodno predindoevropsko sredozemsko prebivalstvo.[2] Tukidid[3] in drugi klasični pisci so poznali izročilo, da so Sikuli nekoč prebivali v centralni Italiji vzhodno in celo severno od Rima.[4] Od tam so jih na Sicilijo pregnala umbrijska in sabejska plemena. Njhova družbena ureditev je bila plemenska, gospodarstvo pa je temeljio predvsem na poljedelstvu. Po Diodorju Sicilskemu[5] so po nizu konfliktov s Sikani za mejo med njihovima ozemljema določili reko Salso.

Zdaj se domneva, da so se Sikuli priselili kasneje, da so v bronasti dobi na Siciliji uvedli rabo železa in s seboj pripeljali udomačene konje. Njihov prihod na Sicilijo je datiran v zgodnje 1. tisočletje pr. n. št. Nekaj dokazov, ki temeljijo na imenu Šekelešev, enem od Ljudstev z morja, omenjenem na Velikem karnaškem napisu (pozno 13. Stoletje pr. n. št.), kaže, da se njihov etnonim lahko datira v železno dobo.

Najbolj znana sikulska nekropola je v Pantalici pri Sirakuzah. Druga največja je nekropola Cassibile pri Notu. Grobnice elite imajo obliko pečice (a forno), povzete po čebeljih panjih.

Glavna sikulska mesta so bila Agirum (Agira), Centirupa ali Centiripe (Centorbi, ki se zdaj ponovno imenuje Centitupe), Henna (kasneje Castrogiovanni, kar je popačenka imena Castrum Hennae iz arabskega Qasr-janni, od leta 1920 ponovno Enna, in tri naselja: Hybla Major, imenovana Geleatis ali Gereatis, na reki Simetus, Hybla Minor na vzhodni obali Sicilije severno od Sirakuz, morda nekdanja dorska kolonija Hybla Megara, in Hybla Heraea na jugu Sicilije.

S prihodom grških kolonistov Halkidijcev, ki so bili v dobrih odnosih s Sikuli, in Dorcev, ki niso bili,[6] in naraščajočim vplivom grške civilizacije, so bili Sikuli prisiljeni umakniti se iz najbolj naprednih obalnih mest v notranjost otoka. Šestdeset kilometrov od obale Jonskega morja so Sikuli in Grki v Morgantini živeli v takšnem sožitju, da zgodovinarji niso vedeli, ali je bila Morgantina grški polis ali sikulsko mesto. Grške dobrine, predvsem lončenina, s katerimi se je trgovalo po naravnih poteh, so opazno vplivale na načrtovanje sikulskih mest.

Sredi 5. stoletja pr. n. št. je sikulskemu voditelju Ducetiju uspelo ustanoviti sikulsko državo, nasprotnico Sirakuz. V državo je bilo vključenih več mest v osrednji in južni Siciliji. Po nekaj letih neodvisnosti so Grki leta 450 pr. n. št. porazili njegovo vojsko. Deset let kasneje je Ducetij umrl. Brez njegove karizme se je gibanje za neodvisnost sesulo in Sikuli so pod vplivom helenistične kulture postopoma izgubili svojo prepoznavnost. Tukidid je pozimi leta 426/425 med obleganjem Sirakuz med atenskimi zavezniki opazil tudi Sikule, ki so bili sprva zaveznki Sirakuz, potem pa so je jim zaradi stroge oblasti uprli.[7] Sikuli in druga sicilska ljudstva so razen v Tukididovih spisih omenjeni tudi v raztresenih odlomkih drugih picev, na primer Helanika z Lesbosa in Antioha iz Sirakuze.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Sikulščina
Sicula
PodročjeSicilija
Obdobjedokazana v 6.-3. stoletju pr. n. št.[8]
indoevropski
  • (neklasificiran)
    • Sikulščina
Jezikovne kode
ISO 639-3scx
Seznam Linguist
scx
Glottologsicu1234[9]
{{{mapalt}}}
Ljudstva helenistične Sicilije

Raziskave sikulskega jezika so pokazale, da so Sikuli govorili morda indoevropski jezik[10][11] in naseljevali vzhodno Sicilijo in najjužnejši del Italije (Kalabrija), medtem ko so Sikani (grško Sikanoi) in Elimi (grško Elymoi) naseljevali osrednjo in zahodno Sicilijo. Zgleda, da sta ti dve ljudstvi še vedno govorili neindoevropska jezika, čeprav to sploh ni zanesljivo. To velja zlasti za elimski jezik, ki je bil po mnenju nekaterih jezikoslovcev soroden ligurskemu ali anatolskemu jeziku. Klasifikacija sikanskega jezika ostaja nezanesljiva, čeprav se domneva, da je bil italski.[12]

Vse zelo skromno znanje o sikulskem jeziku izhaja iz glos antičnih piscev in samo nekaj napisov, med katerimi je nekaj takih, ki niso dokazano sikulski.[13] Domneva se tudi, da Sikuli pred prihodom grških kolonistov niso imeli svoje pisave. Do zdaj so njihove napise odkrili v naslednjim mestih: Mendolito (Adrano), Centuripe, Poira, Paternò Civita, Paliké (Rocchicella di Mineo), Montagna di Ramacca, Licodia Eubea, Ragusa Ibla, Sciri Sottano, Monte Casasia, Castiglione di Ragusa, Terravecchia di Grammichele, Morgantina, Montagna di Marzo (Piazza Armerina) in Terravecchia di Cuti.[14][15] Prvi odkriti napis, sestavljen iz 99 grških črk, je bil najden na vrču z dulcem leta 1924 v Centuripeju. Vrč je zdaj v Badenskem pokrajinskem muzeju v Karlsruheju. Napis je iz 6. ali 5. stoletja pr. n. št. Pisan je z grškim alfabetom in se bere:

nunustentimimarustainamiemitomestiduromnanepos
duromiemtomestiveliomnedemponitantomeredesuino
brtome...

Vsi dosedanji poskusi, da bi napis razvozlali ( V. Pisani 1963, G. Radke 1996 in drugi), niso dali zanesljivega rezultata. Drug dolg sikulski napis so odkrili v Montagni di Marzo in se bere:[16]

tamuraabesakedqoiaveseurumakesagepipokedlutimbe
levopomanatesemaidarnakeibureitamomiaetiurela

Najboljši dokaz, da je bil sikulski jezik indoevropski, je glagolska oblika pibe (pij) za drugo osebo ednine, ki je analogna latinski obliki bibe, sanskrtskemu piba itd.[17] Pripadnosti italski veji jezikov, morda celo latino-faliskanski, se ne da povsem izključiti. Varro trdi, da je bila sikulščina tesno povezana z latinščino, saj nekatere besede zvenijo podobno in imajo celo enak pomen, na primer oncia, lytra, moeton (lat. mutuum).[18]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Fox. Travelling Heroes in the Epic Age of Homer, 2008. str. 115.
  2. Fine, John (1985). The ancient Greeks: a critical history. Harvard University Press. str. 72. ISBN 0674033140.
  3. Tukidid. Vi, 2.4-6.
  4. Servius. Komentarji Aeneide VII.795; Dionizij iz Halikarnasa, 9.22.
  5. Diodorus Siculus V.6.3-4.
  6. Sjöqvist, Erik (1973). Sicily and the Greeks: Studies in the Interrelationship between the Indigenous Populations and the Greek Colonists. Jerome Lectures. Ann Arbor: University of Michigan Press. ISBN 0-472-08795-9.
  7. Tukidid, 3.103.1.
  8. Sikulščina at MultiTree on the Linguist List
  9. Nordhoff, Sebastian; Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2013). "Sicula". Glottolog. Leipzig: Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. 
  10. Joshua Whatmough v R.S. Conway, J. Whatmough and S.E. Johnson. The Prae-Italic Dialects of Italy. London, 1933. vol. 2:431-500
  11. A. Zamponi. Il Siculo. V A.L. Prosdocimi, urednik. Popoli e civiltà dell'Italia antica, vol. 6 "Lingue e dialetti (1978949-1012.)
  12. [1]
  13. Price 1998.
  14. Luciano Agostiniani (2012). "Alfabetizzazione della Sicilia pregreca". Aristonothos 4. Pridobljeno 22. Januarja 2018.
  15. Federica Cordano (2012). "Iscrizioni monumentali dei Siculi". Aristonothos 4. Pridobljeno 22. Januarja 2018.
  16. Martzloff Vincent (2011). "Variation linguistique et exégèse paléo-italique. L'idiome sicule de Montagna di Marzo". La variation linguistique dans les langues de l’Italie préromaine (v francoščini). Lyon. Arhivirano iz izvirnika 2. aprila 2015.
  17. Fortson, Benjamin W. IV (2009). Indo-European Language and Culture. Malden/Oxford: Wiley-Blackwell. str. 469. ISBN 978-1-4051-8895-1.
  18. Varro. De Lingua Latina V. str. 105 in 179.