Giovanni Gentile

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Giovanni Gentile
Portret
Rojstvo 29. maj 1875({{padleft:1875|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})
Castelvetrano[d]
Smrt 15. april 1944({{padleft:1944|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2] (68 let)
Firence
Državljanstvo Flag of Italy (1861-1946).svg Kraljevina Italija
Poklic filozof, pedagog, politik, univerzitetni profesor

Giovanni Gentile, italijanski filozof, učitelj, politik, * 30. maj 1875, † 15. april 1944.

Gentile je bil italijanski filozof, učitelj ter desničarski politik, njegov sodobnik je bil Benedetto Croce. Sam sebe je označil za filozofa fašizma, saj je s svojimi idejami in razmišljanjem utemeljil fašistično mentaliteto, ravno zaradi tega je bil tudi najet za pomoč pri pisanju Fašistične Doktrine z Benitom Mussolinijem leta 1932. Vpleten je bil v ponovnem uvajanju Heglovega idealizma in italijanske filozofije. Razvil je tudi svoj način razmišljanja, katerega je poimenoval »dejanski idealizem«, ki je bil opisan kot »subjektiven ekstrem idealistične tradicije«.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Giovanni Gentile je bil rojen  v mestu Castelvetrano na Siciliji. Zgledoval se je po italijanskih intelektualcih kot so Mazzini, Rosmini, Gioberti, in Spaventa. Nanj pa so močno vplivali nemški filozofi kot so Karl Marx, Hegel, in Fichte. Po veroizpovedi je bil kristjan, čeprav se je sam večkrat opredelil za ateista.

Med njegovo akademsko kariero je opravljal več različnih vlog na različnih šolah:

·        Profesor zgodovine filozofije na univerzi v Palermu.

·        Profesor teoretične filozofije na univerzi v Pisi.

·        Profesor zgodovine filozofije na univerzi v Rimu, kasneje pa profesor teoretične filozofije.

·        Direktor šole Scuola Normale Superiore v Pisi.

·        Podpredsednik univerze v Milanu.

Povezava z fašizmom

 

Leta 1922 je bil imenovan za ministra za šolstvo, to je storila vlada Benita Mussolinija. V tem času je napisal »Riforma Gentile«, to je reforma srednjih šol, ki je močno vplivala na izobraževalni sistem v Italiji.  V letu 1925 je ustvaril še dve reformi, ki sta pripomogli k fašističnemu gibanju v gospodarskem smislu. Kasneje je postal predsednik fašističnega sveta za izobrazbo in pomemben član v fašistični stranki. Mussolini ga je opisal kot »filozofa fašizma«.

Zadnja leta in smrt

 

Giovanni Gentile je ostal zvest fašističnemu sistemu in Mussoliniju, tudi po padcu njegove vlade. Z njim je zbežal na sever Italije, kjer je Mussolini še vedno imel oblast s podporo nacistične Nemčije. Leta 1944 so ga ubili italijanski partizani.

Filozofija

 Benedetto Croce je o Gentilu zapisal : » Gentile ima čast, da je eden največjih neohelenistov v zgodovini zahodne filozofije, in sramoto, saj je bil glavni filozof fašizma v Italiji«( Croce 1866-1952 ).  Njegov filozofski temelj, na katerem je oblikoval svojo idejo za fašizem, je bil zgrajen na njegovem razumevanju ontologije in epistemologije, zaradi česar je tudi zavračal individualizem in je bil bolj naklonjen kolektivizmu. V tem sistemu bi imela država vlogo avtoritete in bi bila povezovalni člen svojih prebivalcev. Gentile je v svoji ureditvi predvideval, da bi bili vsi ljudje eno, del celote, ne bi bilo razlik med posameznikom in družbo. Posamezniki so deli države, skupaj tvorijo celoto, kar je država sama. To so temeljne ideje fašizma. Zaradi njegovega aktualističnega sistema je bil poznan po Evropi že za čas svojega  življenja. Glavni člen Gentilovega idealizma je bilo »čisto dejanje«. To dejanje naj bi bilo osnova vseh človeških izkušenj, ustvarilo naj bi »fenomenalen svet«.  Aktualni idealizem: Gentile je s tem razmišljanjem razbil razlike med objektivnim in subjektivnim, med posameznim in ostalim, med razmišljanjem ter dejanjem. Objekt ja samo zunanja entiteta napram subjektu, čeprav sta oba del iste duševne realnosti.

Aktualni idealizem se je ukvarjal tudi s teologijo. Na primer Gentile trdi, da čeprav je človek izumil »boga«, zaradi tega ne pomeni, da bog ni resničen.

Začetna točka Gentilove filozofije je idealistično načelo »ideal realnosti« oziroma ideja realnosti, ki trdi da je realnost vedno realna tako, kot jo doživlja živo bitje. Zavrača idejo, da imamo lahko dostop do objektivne realnosti, ki obstaja izven uma.

Ker je sledil Heglovi filozofiji sprejema idejo, da obstaja višja kolektivna subjektivnost.

Navedki[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1.  Gregor, 2001, p. 1.
  2. Gentile's so-called method of immanence "attempted to avoid: (1) the postulate of an independently existing world or a Kantian Ding-an-sich (thing-in-itself), and (2) the tendency of neo-Hegelian philosophy to lose the particular self in an Absolute that amounts to a kind of mystical reality without distinctions" (M. E. Moss, Mussolini's Fascist Philosopher: Giovanni Gentile Reconsidered, Peter Lang, p. 7).
  3. Gentile, Giovanni. "The Theory of Mind as Pure Act"archive.org. Translated by H. Wildon Carr. London: Macmillan and Co., Limited. p. xii. Retrieved2016-12-21.
  4. Harris, H.S. (1967). "Gentile, Giovanni (1875-1944)". In Gale, Thomas.Encyclopedia of Philosophy – via Encyclopedia.com
    1.  "Giovanni Gentile". Encyclopedia of World Biography. The Gale Group, Inc. 2004 – via Encyclopedia.com.
    2. James Wakefield, Giovanni Gentile and the State of Contemporary Constructivism: A Study of Actual Idealist Moral Theory, Andrews UK Limited, 2015, note 53.
    3. Giovanni Gentile, Le ragioni del mio ateismo e la storia del cristianesimo, Giornale critico della filosofia italiana, n. 3, 1922, pp. 325-28.
      1.  Richard J. Wolff, Catholicism, Fascism and Italian Education from the Riforma Gentile to the Carta Della Scuola 1922-1939, History of Education Quarterly, Vol. 20, No. 1, 1980, pp. 3-26.
        1.  Riforma Gentile on Italian Wikipedia.
        2. "The first half of the article was the work of Giovanni Gentile; only the second half was Mussolini's own work, though the whole article appeared under his name." Adrian Lyttelton, Italian Fascisms: from Pareto to Gentile, 13.
          1.  "Giovanni Gentile | Italian philosopher"Encyclopædia Britannica. Retrieved2016-12-21.
          2. Bruno Fanciullacci on Italian Wikipedia. The surname Fanciullacci translates as "bad kids" in English, a coincidental irony given Gentile's actualism proposed the identity of philosophy, political action, and paedagogy (see, Gentile's Sommario di pedagogia come scienza filosofica).
            1.  Benedetto CroceGuide to Aesthetics, Translated by Patrick Romanell, "Translator's Introduction," The Library of Liberal Arts, The Bobbs–Merrill Co., Inc., 1965
              1.  "Mussolini - THE DOCTRINE OF FASCISM"www.worldfuturefund.org. Retrieved 2016-12-21.
              2. Gentile, Giovanni (2008-01-01). The Theory of Mind as Pure Act. Living Time Press. ISBN 9781905820375.
                1.  Runes, Dagobert, editor, Treasure of Philosophy, "Gentile, Giovanni"
                  1.  "Croce and Gentile," The Living Age, September 19, 1925.
                  2. The philosophic Basis Of Fascism By Sir Giovanni Gentile .
                  3. The Philosophic Basis Of Fascism by Sir Gentile.
                  4. The Philosophic Basis Of Fascism by Sir Giovanni Gentile .

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ^ SNAC

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • A. James GregorGiovanni Gentile: Philosopher of Fascism. Piscataway, NJ: Transaction Publishers, 2001.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Giovanni Gentile so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki