Sardinija (dežela)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Regione Sardegna
Italijanska dežela Sardinija
Zastava Grb
Glavno mesto Cagliari
Pokrajine Cagliari, Carbonia - Iglesias, Medio Campidano, Nuoro, Ogliastra, Olbia - Tempio, Oristano, Sassari
Občine Seznam 377 občin
Površina 24.090 km²
Prebivalstvo 1.660.165 (28.02.2007)
Gostota 69
SAR-Mappa.png

Sardinija (v italijanskem izvirniku Sardegna [sardènja], v sardinščini Sardigna ali Sardinna [sardìnja]) je ena od dvajsetih dežel , ki sestavljajo Italijo, in ena od petih s posebnim statutom. Zavzema ves istoimenski otok, po velikosti drugi v Sredozemlju za Sicilijo. Meji na severu s Korziko (Francija), od katere jo loči 11 km široka ožina Bocche di Bonifacio, in na zahodu s Sardinskim morjem; na jugu jo 250 km Sredozemskega morja loči od Afrike in na vzhodu je oddaljena 180 km od zahodne obale Apeninskega polotoka. Deli se na osem pokrajin: Cagliari (71 občin), Carbonia - Iglesias (23 občin), Medio Campidano (28 občin), Nuoro (53 občin), Ogliastra (23 občin), Olbia - Tempio (26 občin), Oristano (88 občin), Sassari (66 občin). Spadajo v deželo tudi številni manjši otoki okoli Sardinije.

Zemljepisna lega in podnebje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Sardinija.

Sardinija je po velikosti tretja italijanska dežela, za Sicilijo in Piemontom. Ozemlje sestoji po večini iz visokih planot in gričev (68 %), ravnine zavzemajo 18 %, gore pa samo 14 % celotne površine. Gorovje je sorazmerno nizko, ker je geološko med najstarejšimi v Evropi. Glavni skupini sta Gennargentu (Punta La Marmora 1834 m) in Supramonte (Monte Corrasi 1463 m). Gennargentu je sljudasto ozemlje, ki na zahodu prehaja v granit, na vzhodu pa v karbonate. Supramonte je popolnoma kraško področje z obilico slikovitih kraških pojavov. Reke so večinoma hudourniki, najvažnejši sta Tirso in Flumendosa.

Podnebje je sredozemsko in zelo ugodno. Zime so mile in poletja hladna, tudi zaradi stalnih vetrov, ki pihajo iz morja.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mogočni ostanki nuragične kulture

Izkopanine na raznih delih otoka dokazujejo, da je bila dežela naseljena vse od spodnjega paleolitika (preko 100.000 let od tega), brez prekinitev, do zgodovinskih časov. Prva sardinska kultura se postavlja v obdobje med leti 3800 in 2900 pr. n. št., ko je prebivalstvo - po izkopaninah sodeč - trgovalo z antičnimi Grki. Iz te dobe so se ohranili ostanki več kot 200 naselij, ki niso bila ne utrjena ne oborožena. Nasprotno je druga sardinska kultura (od leta 1700 pr. n. št. do drugega stoletja) obdobje vojščakov in graditeljev trdnjav (nuraghe), saj se je moralo prebivalstvo braniti pred vdori napadalcev z Vzhoda. Nuragična kultura je zapustila mnogo sledi, celo v rimljanskih zapisih, a je še vedno precej skrivnostna, saj na primer še ni popolnoma jasno, kaj so ogromni nurage sploh bili. Razne teorije govorijo o opazovalnicah za merjenje časa, pa tudi o bivalnih zgradbah, o stražnih stolpih, o grobnicah in templjih, trdnjavah in kraljevih palačah - in najverjetneje so nurage bili v raznih dobah vse to, a zgodovinskih dokazov ni. Dejstvo je, da je ta kultura, sicer nepismena, a socialno, umetniško in versko zelo razvita, zapustila trajne sledove v navadah in značaju Sardincev. Feničani, ki so v devetem stoletju pr. n. št. začeli redno trgovati z otokom, so se s časom tudi stalno naselili ob obalah in se v kratkem udomačili. Zaradi prijateljskih zvez med Sardinci in Feničani, so Rimljani po punskih vojnah zasedli Sardinijo (214 pr. n. št.), toda notranji predeli otoka niso bili dejansko nikoli osvojeni. Imperij je štiri stoletja izkoriščal bogata sardinska žitna polja, a sardinskega ljudstva ni podjarmil. Po propadu rimskega cesarstva so vdrli na otok Vandali in v naslednjem stoletju Bizantinci. Edina večja zgodovinska posledica je bila pokristijanjenje Sardincev, ki so še do polpreteklih časov uporabljali bizantinsko bogoslužje. V osmem stoletju so začeli otok napadati Arabci in oddaljeni Bizanc ga ni mogel braniti. Sardinci so se branili z lastnimi močmi in uspelo jim je preprečiti arabski prodor na otok. To jih je vzpodbudilo, da so se proglasili za samostojne. Vsi štirje predstavniki Bizanca na otoku so se enostavno proglasili za poglavarje novonastalih državic. To so bili giudicati, ki so trajali kar pet stoletij. Po njihovem zatonu je v trinajstem stoletju Sardinija postala kraljevina in leta 1861 sestavni del Italije.

Glavni članek: Kraljevina Sardinija.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Izkoriščanje rudnikov, ki je bilo v preteklosti glavni vir dohodkov, je v dvajsetem stoletju postopoma izgubilo na pomenu. Tudi kmetijstvo, ki je še leta 1951 zaposlovalo 52 % prebivalstva, ni bilo donosno, saj ni pokrivalo niti notranjih potreb. Zaradi tega se je mlajša generacija izselila, kar je pomenilo, da so obširna poljedelska področja ostala v rokah maloštevilnih starejših obdelovalcev. Zaradi pomanjkanja iniciative in sredstev se ni razvila nobena industrijska panoga. Izjema so številne hidroelektrarne, ki so bile zgrajene na vseh večjih rekah in ki so med najmočnejšimi v državi. Energija je sicer pospešila nastanek določenega števila industrijskih obratov, ki pa delujejo skoraj izključno za notranje potrebe. Izhod iz krize je dežela našla v turizmu, ki je danes glavna gospodarska dejavnost otoka. Z dohodki od turizma je bilo mogoče izboljšati prometne povezave, predvsem letalske in cestne. Ker je edinstvena narava otoka dovolila razvoj predvsem elitnega turizma, si je povsem nepričakovano opomogla tudi živinoreja, v kateri so bogati obiskovalci videli "povratek v naravo". Danes se redijo predvsem konji in več kot 80 % italijanskih žrebet prihaja iz Sardinije. Spet je donosna tudi reja drobnice (35 % državnega bogastva) in z njo povezana proizvodnja sirov. Zaradi onesnaženja italijanskih morij je vedno več povpraševanja po sardinskih ribah in školjkah, kar je pospešilo nastanek zadevnih gospodarstev. Omembe vreden je podatek, da se večina ulovljenih tun izvozi po hitrem postopku na Japonsko, kjer so že tretji dan po ulovu na razpolago porabnikom.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Stalni prebivalci Sardinije so vsi dvojezični. Večina, okoli 1.300.000 oseb, govori sardinščino, okoli 300.000 jih pa uporablja narečja, ki so sardinska le glede na ozemlje, a izhajajo iz korziščine. Deželna zakona 26/1997 in 345/2001 sta priznala sardinščino za drugi uradni jezik dežele in popolnoma enakopravno z italijanščino, razen v sodnih listinah, kjer je pravno veljavna samo italijanska verzija. Od skupnih 377 občin, jih država uradno priznava jezikovni manjšini kar 205.

V mednarodnem pogledu je sardinščina registrirana pod ISO 639 s kodeksoma sc (ISO 639-1: Alpha-2 code) in srd (ISO 639-2: Alpha-3 code). Zanimivo pa je, da v praksi sploh še ni določeno, katero od sardinskih narečij je treba jemati za sardinski jezik. Zaradi zapletene politične zgodovine otoka, predvsem pa zaradi osamljenosti posameznih predelov vsled pomanjkanja prometnih zvez, so se razvila razna narečja sardinščine. Glavna dva sta logudorese v osrednji in severni Sardiniji (okoli 400.000 govorcev) in campidanese v južni polovici otoka (okoli 900.000 govorcev). Ker ni bilo mogoče določiti, katero od dveh naj se smatra za uradno sardinščino, je dežela leta 2001 ustanovila posebno komisijo za preučitev problema. Leta 2006 je bil sprejet koncept splošne sardinščine (srd.: limba sarda unificada), ki povezuje obe narečji. Eksperimentalno je bila splošna sardinščina sprejeta kot uradni sardinski jezik, a vprašanje je še odprto.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]