Kongregacija za zadeve svetnikov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kongregacija za zadeve svetnikov
Congregatio de Causis Sanctorum
Coat of arms Holy See.svg
Via della Conciliazione din Roma1.jpg
sedež nekdanje kongregacije
Pregled
Ustanovitev22. januarja 1588
Ukinitev19. marec 2022
Tipkongregacija Rimske kurije
Statusnadomeščena z Dikasterijem za zadeve svetnikov
SedežPiazza Pio XII 10
00193 Rim, Italija

Kongregacija za zadeve svetnikov[1] [2] (latinsko Congregatio de Causis Sanctorum) je kongregacija Rimske kurije, ki nadzira celoten proces razglašanja novih svetnikov; tako vodi tudi kanonizacijo in beatifikacijo. Vse zaključene procese nato predložijo papežu, ki se nato odloči ali bo oz. ne bo razglasil svetnika oz. blaženega.

Sama kongregacija izvira iz Svete kongregacije za zakramente, ki jo je ustanovil papež Sikst V. 22. januarja 1588 s papeško bulo Immensa Aeterni Dei. Papež Pavel VI. je 8. maja 1969 izdal apostolsko konstistucijo Sacra Rituum Congregatio, ki je razdelila to kongregacijo na dve novi – Kongregacijo za nauk vere in Kongregacijo za zadeve svetnikov.

Stopnje kanonizacije v Rimskokatoliški cerkvi
Božji služabnikčastitljivi Božji služabnikblaženisvetnik

Prefekti[uredi | uredi kodo]

Ukinitev[uredi | uredi kodo]

Kongregacija je bila ukinjena z apostolsko konstitucijo papeža Frančiška Praedicate Evangelium, objavljeno 19. marca 2022. Ta je stopila v veljavo 5. junija 2022, na binkošti, ter je nadomestila apostolsko konstitucijo Pastor Bonus iz leta 1988.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Reven, Zdravko (1971). Cerkev na Slovenskem: letopis 1971 (stanje 1. junija 1971). Nadškofijski ordinariat, Ljubljana. str. 12. COBISS 2831107.
  2. Rebić, Adalbert, Bajt, Drago (2007). Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan, Ljubljana. str. 594. COBISS 235261696.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  3. »Reforma Rimske kurije gre v smer misijonarskosti«. Pridobljeno 6. avgusta 2022.
  4. »Reforma Rimske kurije gre v smer misijonarskosti«. Pridobljeno 6. avgusta 2022.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Reven, Zdravko, Cerkev na Slovenskem: letopis 1971 (stanje 1. junija 1971), Nadškofijski ordinariat, Ljubljana, 1971 (COBISS)
  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]