Hannah Arendt

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Hannah Arendt[uredi | uredi kodo]

(*14. oktober 1906, Linden (danes Hannover), Nemško cesarstvo (danes Nemčija) - †4. december 1975, New York, ZDA)

državljanstvo: nemško, ameriško

šolanje: Univerza v Marburgu, Univerza v Heidelbergu

obdobje: filozofija 20. st.

regija: Zahodna filozofija

glavna zanimanja: politična teorija, sociologija, filozofija zgodovine, etika

pomembnejše ideje: zgodovina in primerjava totalitarizmov 20. stoletja, banalnost zla


Johanna "Hannah" Arendt je v Nemčiji rojena ameriška politična teoretičarka. Kljub temu, da je pogosto opisana kot filozofinja, je sama zavračala to oznako. Menila je, da se filozofija ukvarja s "človekom v ednini" ("man in the singular"). Opisovala se je za politično teoretičatko, saj se njeno delo osredotoča na dejstvo, da "človek, ne Človek, živi na Zemlji in poseljuje svet". Med 2. svetovno vojno, med holokavstom, ki jo je močno zaznamoval, je pobegnila v ZDA in postala ameriška državljanka. Ukvarjala se je z naravo moči, direktno demokracijo, avtoriteto in totalitarizmom.



ŽIVLJENJE IN KARIERA[uredi | uredi kodo]

Hannah Arendt je bila hčerka Marthe in Paula Arendt. Rodila se je v verni nemškojudovski družini v Lindnu (danes del Hanovra). Odrasla je v Kaliningradu in Berlinu. Na univerzi v Marburgu je študirala filozofijo, med drugim pri Martinu Heideggerju. Hannah se je počutila bolj Nemka kot Judinja in ob prihodu antisemitizma je svoje Judovstvo definirala predvsem v negativnem smislu.

Hannah se je zapletla v dolgo in zelo problematično romantično zvezo s profesorjem filozofije Heideggerjem. Zaradi te je bila kasneje tudi kritizirana, saj je Heidegger v času, ko je bil rektor na univerzi v Freiburgu, podpiral nacionalsocialistično nemško delavsko stranko. Po njunem razhodu se je Hannah preselila v Heidelberg, kjer je pisala diplomsko nalogo o konceptu ljubezni po Svetem Avguštinu, pod mentorstvom Karla Jaspersa. Leta 1929 se je v Berlinu poročila z Güntherjem Sternom, kasneje znanim kot Günther Anders (ločila sta se leta 1937). Njena diplomska naloga je bila objavljena leta 1929. Leta 1932 je Heidegger govoril na sestankih nacionalnih socialistov. V pismih ga je prosila, naj se odreče zanimanju za nacionalni socializem. Arendtovi je bilo preprečeno da bi se kvalificirala kot profesorica, saj je bila Judinja. Pred aretacijo leta 1933, je nekaj časa raziskovala antisemitizem.

PARIZ[uredi | uredi kodo]

Leta 1933 je Arendtova zapustila Nemčijo in odšla proti Češkoslovaški, nato pa proti Ženevi, kjer je nekaj časa delala za Društvo narodov, nato pa odšla v Pariz, kjer se je spoprijateljila z Marksističnim literarnim kritikom in filozofom Walterjem Benjaminom, bratrancem svojega prvega moža. V času, ko je bila v Franciji je podpirala in pomagala judovskim beguncem. Leta 1937 so ji odvzeli nemško državljanstvo. Leta 1940 se je poročila z nemškim pesnikom in marksističnim filozofom Heinrichom Blücherjem. Kasneje tega leta, ko so Nemci vojaško okupirali severno Francijo, so pričeli z izganjanjem tujih Judov v internacijska taborišča na jugu Francije, kjer je bila Hannah zaprta v kampu Gurs kot tuji sovražnik.

NEW YORK[uredi | uredi kodo]

Tako kot večina je tudi Arendtova lahko zapustila Gurs po nekaj tednih. S svojo materjo in možem je leta 1941 zapustila Francijo in prek Portugalske potovala v Združene države Amerike. Potovali so z ilegalno izdanimi vizami, ki jim jih je priskrbel Ameriški diplomat Hiram Bingham, ki je pomagal 2.500 judom na tej poti. Ko so prispeli v New York, je Hannah postala aktivna v nemškojudovski skupnosti. Od leta 1941 do leta 1945 je pisala kolumne za nemško jezični judovski časopis Aufbau.

PO VOJNI[uredi | uredi kodo]

Po drugi svetovni vojni se je Arendtova vrnila v Nemčijo in delala za Youth Aliyah, sionistično organizacijo, ki je pred holokavstom rešila na tisoče otrok in jih nastanila v Britanskem delu Palestine. Postala je zelo dobra prijateljica z Karlom Jaspersom in njegovo ženo, in z njim razvijala globoko intelektualno prijateljstvo. V tem času je začela z dopisovanjem z Ameriško avtorico Mary McCarthy.

Leta 1950 je postala državljanka Združenih držav Amerike. Istega leta se je Hannah ponovno začela videvati z Heideggarjem, in imela – kot je to poimenoval Ameriški pisatelj Adam Kirsh – 'kvazi-romanco', ki je trajala dve leti.. V temu času je Arendtova Heideggerja branila kritik, ki jih je prejemal zaradi njegovih dejanj v Tretjem rajhu, ko je bil ponosen član NSDAP. Prikazovala ga je kot naivnega moškega in trdila, da njegove filozofije niso v nikakršni povezavi z nacionalnim socializmom. Učila je kot potujoča predavateljica na Notredamski univerzi, Univerzi v Kaliforniji, Berkeleyu, univerzi Princeton in univerzi Northwestern. Leta 1959 je postala prva ženska predavateljica na Princetonu. Prav tako je poučevala na Čikaški univerzi (1963-1967), The New School na Manhattnu, univerzi Yale in v centru za napredne študije na univerzi Wesleyan (1961-1963). Leta 1961 je spremljala sojenje Adolfa Eichmanna v Jeruzalemu. Takrat je napisala pismo zakoncema Jasper, ki ga je Kirsch opisal kot odražanje 'čistega rasizma' proti judom iz Bližnjega vzhoda in judom iz vzhodne Evrope. Hannah je sprva podpirala sionizem, ampak je postajala vse bolj kritična, trdila je, da sionistična gibanja odsevajo judovsko nemoč – priznanje, da Judje kot manjšina niso zmožni uspeti in da za uspeh potrebujejo lastno državo – in zanjo je bila to zgolj druga oblika judovske šibkosti enakega tipa, kot slabost zaradi katere je prišlo do holokavsta.

SMRT[uredi | uredi kodo]

Hannah Arendt je umrla 4. decembra 1975 v 69. letu starosti, v New Yorku zaradi srčne kapi. Pokopana je s svojim možem, Heinrichom Blücherjem, pri Bard Collegu v Annandale-on-Hudsonu v New Yorku.




EICHMANN V JERUZALEMU[uredi | uredi kodo]

V svojem poročilu za The New Yorker, ki ga je pisala leta 1961 med sojenjem Adolfu Eichmannu, je Hannah Arendt izumila frazo "banalnost zla". Z njo je opisala Eichmannov fenomen. V članku, ki je bil kasneje razširjen v knjigo, ki je izšla leta 1963, se je vprašala, ali je zlo radikalno, ali preprosto pomanjkanje razmišljanja, tendenca navadnih ljudi, da upoštevajo ukaze in se podrejajo masovnemu mnenju in mišljenju, brez kritičnega mišljenja o posledicah svojih dejanj ali njihovi odsotnosti. Bila je zelo kritična o načinu sojenja v Izraelu in nekaterih judovskih voditeljev med holokavstom. Zaradi svojega ostrega pogleda so bili njeni nazori predmet kritik. Njena dela pa zaradi ostrega pogleda niso bila prevedena v hebrejščino do leta 1999.


IZVORI TOTALITARIZMA[uredi | uredi kodo]

V svojem zgodnjem delu Izvori totalitarizma (1951) je Hannah Arendt iskala vzroke za nastanek dveh totalitarizmov, ki sta uničila na desetine in desetine milijonov ljudi. V teh pojavih je videla nekaj bistveno novega, ne le ekstremnih oblik tiranije. To novo v politiki je našla v terorju in ideologiji. Če se je v preteklosti teror pojavljal kot skrajno politično sredstvo za prevzem ali utrjevanje oblasti, postane v totalitarnih sistemih cilj. Njegova nujnost sledi iz železnih zakonov zgodovine, ki narekujejo dokončno zmago brezrazredne družbe. Izvori totalitarizma še danes veljajo za nepreseženo delo o totalitarizmu.


THE HUMAN CONDITION[uredi | uredi kodo]

Knjiga je bila izdana leta 1958. Je filozofija Arendtove o dejavnosti ljudi v njenem času. V knjigi je predstavila kategorije kot so vita activa v modernem svetu. Definirala je tri človeške dejavnosti kot delovna sila, delo in ukrepanje, z dvema področjema, ki se med seboj izključujeta: politična in vse ostalo. Arendtova je nato zatrjevala, da so antični Grki politično področje združili z javnim in kritizirala moderni svet iz njihovega stališča.


O NASILJU[uredi | uredi kodo]

V svoji knjigi O nasilju je Hannah Arendt enačbo »oblast je nasilje« postavila pod vprašaj. V uvodu v knjigo izpostavlja, da se je v razpravo spustila predvsem zato, ker je v zvezi z analizo in pojmom nasilja obstajala »nepopisna zmešnjava«. Obenem je zaznala strašen razkorak med fascinacijo nove generacije z nasiljem in retoričnim poveličevanjem nasilja pri novi levici ter dejanskim potekom upora na univerzah, ki je zamajal temelje oblasti – vendar ne z nasilno dejavnostjo, pač pa, ravno nasprotno, s političnim, nenasilnim delovanjem.


HANNAH ARENDT (FILM)[uredi | uredi kodo]

Film je postavljen v zgodnja 60. leta 20. stoletja ter se osredotoči na dogodke, ki so Hanno Arendt privedli do njene najslavnejše teorije o banalnosti zna. Hannah Arendt izve, da je v Buenos Airesu v Argentini izraelska tajna služba ugrabila nacista Adolfa Eichmanna. Odloči se, da bo poročala s sojenja. A med sojenjem spozna, da je Eichmann navaden človek, kar privede do nastanka ene najbolj kontroverznih knjig o holokavstu. Film se zaključi s Hanninim predavanjem o banalnosti zla. Film iz leta 2012 je režirala Margarethe von Trotta, Barbara Sukowa pa je igrala Hanno Arendt . Film je dobil srebrno nagrado za najboljši film na Nemških filmskih nagradah leta 2013, bil pa je tudi na več festivalih, med drugim Toronto in LIFFE.

LITERATURA V SLOVENŠČINI[uredi | uredi kodo]

  • Arendt, H. 1996. Vita activa. Ljubljana: Krtina.
  • Arendt, H. 2003. Resnica in laž v politiki. Ljubljana: Društvo Apokalipsa.
  • Arendt, H. 2003. Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba.
  • Arendt, H. 2005. Kaj je filozofija eksistence?. Ljubljana: Društvo Apokalipsa.
  • Arendt, H. 2006. Med preteklostjo in prihodnostjo : šest vaj v političnem mišljenju. Ljubljana: Krtina.
  • Arendt, H. 2007. Eichmann v Jeruzalemu. Ljubljana: Študentska založba.
  • Arendt, H. 2013. O nasilju. Ljubljana: Krtina.


VIRI IN LITERATURA[uredi | uredi kodo]

  • Arendt, H. 2007. Eichmann v Jeruzalemu. Ljubljana: Študentska založba.