Spanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Spanje je ena izmed fizioloških funkcij živih bitij, katere funkcija še ni povsem znana. Med spanjem so nekateri deli možganov bolj aktivni kot med budnostjo, spremenjeno je dihanje, bitje srca, izločanje hormonov.

Fiziologija[uredi | uredi kodo]

Teorije spanja[uredi | uredi kodo]

Po starejši pasivni teoriji spanja so menili, da se centri za zavest v retikularni formaciji v možganskem deblu preko dneva utrudijo, sledil naj bi prehod iz budnosti v spanje. Modernejša teorija zagovarja aktivni nastanek spanja. [1] Študije so pokazale, da se spanje začne s preklopom v hipotalamusu, preko katerega se v različnih fazah spanja aktivirajo določena jedra v možganskem deblu, oziroma diencefalonu. Za posamezne faze spanja so odgovorni različni nevrološki prenašalci. Glavni prenašalec v spanju je GABA.

Faze spanja[uredi | uredi kodo]

Glede na fiziološke in nevrološke značilnosti v grobem delimo spanje na dve obdobji: spanje REM (ang. Rapid Eyes Movement, hitro premikanje očes) ter spanje NREM (ang. Non-Rapid Eye Movement, ne-hitro premikanje očes). NREM razdelimo v tri faze; N1, N2, N3. [2][3]

Izsek iz polisomnografskega zapisa nočnega spanja v plitkem spanju N1 (a), N2 (b), globokem spanju (c) in REM fazi spanja (N5 (d)).
  • N1: dremež, plitko spanje, ki je ponavadi prisotno ob uspavanju. Značilni so upočasnjeni očesni gibi. V EEG-ju opazimo spremembo možganskih valov iz alfa v theta valove. Značilni grafoelementi v tej fazi so valovi verteksa.
  • N2: v tej fazi normalno odrasel človek prespi 50% celotnega časa spanja. V EEG-ju se pojavijo značilni grafoelementi-vretena spanja in sklopi K.
  • N3: je faza globokega spanca, v kateri prevladuje spanje počasnih valov (slow-wave sleep). Speči v fazi N3 je manj odziven na okoljske dražljaje in ga je težje prebuditi kot v prejšnjih fazah.
  • REM: spanje je dobilo ime po glavni značilnosti, hitrih gibih zrkel. V tej fazi spanja so mišice najmanj aktivne. Bitje srca pa je hitrejše, spremeni se dihanje, lahko se pojavijo posamezne kratke pavze dihanja. V tej fazi telo ni sposobno uravnavanja telesne temperature. Vzorec možganske aktivnosti v EEG-ju je podoben vzorcu pri budni osebi, zato spanje REM imenujemo tudi “paradoksno spanje”. Kljub podobnosti možganske aktivnosti med budnim in človekom v spanju REM je osebo najtežje prebuditi v tej fazi spanja. V REM spanju največ sanjamo. Spanje REM predstavlja 20-25% časa celotnega spanca odrasle osebe. Pri novorojenčkih znaša ta odstotek več kot 80%.


Spanje poteka v ciklih, v katerih se izmenjujejo faze REM in NREM. V običajnem ciklu si sledijo faze v zaporedju N1 → N2 → N3 → REM. Prvi cikel traja v povprečju 90 minut, trajanje naslednjih je približno 100-120 minut. Proti jutru se faza REM z vsakim ciklom daljša, medtem ko se faza globokega spanca krajša. Od dolžine spanja je odvisno število ponavljajočih se ciklov spanja (približno 3-4 cikli).

Izsek iz polisomnografskega zapisa nočnega spanja v globokem spanju (N3).

Preučevanje spanja[uredi | uredi kodo]

Spanje in njegove motnje preučujemo v laboratoriju za motnje spanja, kjer s pomočjo polisomnografije (PSG) snemamo več bioloških funkcij, katerih spreminjajoči se vzorci določajo faze spanja. Pri spečem preiskovancu hkrati odjemamo možgansko aktivnost (EEG), spremljamo gibanje zrkel (EOG), mišično aktivnost (EMG), dihanje (pretok zraka skozi nos in usta, gibanje prsnega koša in trebuha), zasičenost krvi s kisikom. Polisomnografsko snemanje vedno poteka med nočnim spanjem; preiskovanec ponoči v laboratoriju spi sam, v sobi pa je poleg mikrofona nameščena tudi infrardeča video kamera, s katero spremljamo gibe telesa in morebitno abnormno motorično aktivnost ali napade med spanjem. Polisomnografijo se uporablja za diagnostiko motenj spanja in v raziskovalne namene. Izvajajo jo v specializiranih laboratorijih (Laboratorij za motnje spanja, Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo, Nevrološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana).



Motnje spanja[uredi | uredi kodo]

Veja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem in zdravljenjem motenj spanja, se imenuje somnologija. Motnje spanja klasificiramo po mednarodni klasifikaciji motenj spanja (International clasiffication of sleep disorders, 2005), ki ga je izdala Ameriška agencija za medicino spanja (AASM).[4] Po tej klasifikaciji je poznanih več kot 90 motenj spanja.

Najpogostejši sklop motenj spanja je nespečnost, ki jo delimo v številne podskupine. Nevarne motnje spanja so razne oblike prekomerne dnevne zaspanosti, posledica katere so lahko nesreče v prometu in na delovnem mestu. Pogoste motnje spanja so motnje dihanja, najpogosteje gre za obstruktivne pavze dihanja v zgornjih dihalih.

Obstruktivna apneja v spanju[uredi | uredi kodo]

Izsek iz polisomnografskega zapisa nočnega spanja pri bolniku z obstruktivno apnejo med spanjem.

Obstruktivna spalna apneja (OSA) je motnja spanja s pogostimi prekinitvami dihanja med spanjem. Prekinitve dihanja trajajo vsaj 10 sekund. Ponavadi je pridruženo glasno smrčanje. Obstrukcija dihanja nastane zaradi zapore zgornjih dihalnih poti, ki kratkotrajno prepreči dotok zraka v pljuča. Posledica je slabša preskrba možganov s kisikom. Pavze dihanja se ponavljajo vso noč. Stopnjo prizadetosti se opiše z AHI (apneja-hipopneja indeks), ki opredeli število pavz dihanja na uro spanja. OSA je pogostejša pri starejših in prekomerno hranjenih ljudeh. Apneje v spanju so neodvisni rizični dejavnik za možgansko-žilne bolezni.

OSA je ena izmed bolezni, ki povzroča prekomerno dnevno zaspanost (ang. excessive daytime sleepiness - EDS). Prekomerna dnevna zaspanost je stanje, v katerem oseba čuti nezadržno potrebo po spanju, kjub ustrezno dolgem nočnem spancu. Osebe z prekomerno zaspanostjo čutijo nezadržno potrebo po spancu večkrat čez dan. V nekaterih okoliščinah je to ne le neprijetno, temveč tudi ogrožajoče, na primer med vožnjo z avtomobilom. Boleznim, ki povzročajo prekomerno dnevno zaspanost pravimo tudi hipersomnije. Dnevno zaspanost subjektivno ocenimo z Epworthovo lestvico zaspanosti, objektivno pa z testi srednje latence uspavanja (MSLT), oziroma srednjega trajanja budnosti (MWT).

Izsek iz polisomnografskega zapisa nočnega spanja pri bolniku z narkolepsijo.

Narkolepsija[uredi | uredi kodo]

Je kronična nevrološka bolezen, ki traja vse življenje. Vzroki in mehanizmi nastanka niso znani. Najbolj se kaže kot prekomerna in neobvladljiva prekomerna dnevna zaspanost. Poleg hude zaspanosti je za narkolepsijo značilna tudi katapleksija. To je nenadna, kratkotrajna izguba mišične moči, ki se pojavi ob čustvenem dogodku (smeh, strah, jeza). Pridruženi so lahko še drugi simptomi in znaki. Ob prebujenju in v polsnu preden osebe z narkolepsijo zaspijo, se lahko pojavijo halucinacije in kratkotrajna ohromelost. Bolniki z narkolepsijo se pogosto prebujajo med spanjem. Narkolepsijo z zdravili uspešno zdravimo, kljub temu simptome ne moremo popolnoma preprečiti[5].

Izsek iz polisomnografskega zapisa nočnega spanja pri bolniku s sindromom nemirnih nog (levo) in periodičnih gibov udov med spanjem (desno).

Sindrom nemirnih nog[uredi | uredi kodo]

Pri sindromu nemirnih nog (RLS) bolniki opisujejo neprijetne občutke v nogah, ki povzročijo nevzdržno željo po premikanju nog. Z gibanjem neprijetni občutki v nogah vsaj začasno prenehajo. Simptomi trajajo od nekaj minut do nekaj ur. Tipično se pojavijo leže pred in med spanjem, največkrat v golenih. Redkeje se pojavijo tudi na rokah. Pogosto imajo ti bolniki tudi periodične gibe udov med spanjem (PLMD), posledica česar je pogosto prekinjeno nočno spanje in prekomerna dnevna zaspanost.[6]




Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ States of Brain Activity—Sleep, Brain Waves, Epilepsy, Psychoses. V:Arthur C. Guyton, John E. Hall. Textbook of medical physiology (11th ed.). Philadelphia, Elsevier Inc, 2006: 739-747
  2. ^ Silber, MH; Ancoli-Israel, S; Bonnet, MH; Chokroverty, S; Grigg-Damberger, MM; Hirshkowitz, M; Kapen, S; Keenan, SA et al. (Marec 2007). "The visual scoring of sleep in adults". Journal of Clinical Sleep Medicine 3 (2): 121–31
  3. ^ Iber, C; Ancoli-Israel, S; Chesson, A; Quan, SF for the American Academy of Sleep Medicine (2007). The AASM Manual for the Scoring of Sleep and Associated Events: Rules, Terminology and Technical Specifications. Westchester: American Academy of Sleep Medicine.
  4. ^ American Academy of Sleep Medicine. International classification of sleep disorders, revised: Diagnostic and coding manual. Chicago, Illinois: American Academy of Sleep Medicine, 2005.
  5. ^ Narkolepsija. Pridobljeno dne 11.2.2012 s spletne strani: http://www.zaspan.si/sl/narkolepsija/
  6. ^ A.D.A.M. Medical Encyclopedia. Restless legs syndrome. Pridobljeno dne 11.2.2013 s spletne strani: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmedhealth/PMH0001810/