Leh

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Leh
mesto
Kraljeva palača v Lehu
Kraljeva palača v Lehu
Leh se nahaja v Indija
Leh
Leh
Koordinati (Leh): 34°08′43.43″N 77°34′03.41″E / 34.1453972°N 77.5676139°E / 34.1453972; 77.5676139Koordinati: 34°08′43.43″N 77°34′03.41″E / 34.1453972°N 77.5676139°E / 34.1453972; 77.5676139
Država Indija
OkrajLeh
Površina
 • Skupno45.110 km2
Nadm. višina
3.500 m
Prebivalstvo
 (2011)
 • Skupno30.870
 • Gostota0,68 preb./km2
Časovni pasUTC+5:30 (IST)
Koda ISO 3166JK 10
Glavni jezikiladakščina, balti jezik, tibetanščina, urdujščina, hindijščina [1]
Etnične skupineLadakijci (najštevilčnejši)
Balti
Spletna stran[leh.gov.in leh.gov.in]

Leh (hindijsko लेह; Tibetanska pisava: གླེ་, Wylie: Gle) je glavno mesto Ladaka v severni Indiji. Bilo je tudi glavno mesto himalajske kraljevine Ladak, katere sedež je bil v Palači Leh, nekdanji dvorec kraljeve družine v Ladaku, ki je bil zgrajen v enakem slogu in v istem času kot palača Potala v Tibetu. Leh leži na nadmorski višini 3524 metrov. Mesto je po državni cesti št. 1 povezano s Šrinagarjem na jugozahodu in na jug z Manalijem.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mesto Leh s pogledom iz samostana Namgjal Cemo
Mesto Leh z okolico

Leh je bil stoletja pomemben postanek na trgovskih poteh vzdolž doline Inda med Tibetom na vzhodu, Kašmirjem na zahodu in tudi med Indijo in Kitajsko. Glavne vrste blaga na tej poti so bile sol, žito, pašma ali kašmirska volna, čaras ali smola kanabisa iz Tarimske kotline, indigo, svileno predivo in Banaras brokat.

Čeprav obstaja nekaj indicev, da so Kitajci poznali trgovsko pot skozi Ladak v Indijo že v obdobju Kušan (1. do 3. stoletje n. št.)[2] in zagotovo pri dinastiji Tang,[3] je pravzaprav malo znanega o zgodovini regije pred oblikovanjem kraljestva proti koncu 10. stoletja s strani tibetanskega princa Skyida lde nyima gon (ali Nyima gon), vnuka protibudističnega tibetanskega kralja Langdarme (vladal ok. 838 do 841). Osvojil je zahodni Tibet, čeprav je njegova vojska prvotno štela le 300 mož. Več mest in gradov naj bi ustanovil Nyima gon in očitno je naročil gradnjo glavnih skulptur v Šeju. »V napisu pravi, da jih je dal izdelati v versko korist Tsanpo (dinastično ime njegovega očeta in prednikov) in vseh ljudi Ngaris (Zahodni Tibet). To kaže, da je že v tej generaciji Langdarmina opozicija je budizem izginil.«[4] Shey, le 15 km vzhodno od sodobnega Leha, je bil starodavni sedež ladakijskih kraljev.

Med vladavino Delega Namgjala (1660–1685)[5] je Navab iz Kašmirja, ki je bil takrat provinca v Mogulskem cesarstvu, poskrbel, da je mongolska vojska začasno zapustila Ladak, čeprav se je pozneje vrnila. Kot plačilo za pomoč Delegsu Namgjalu v vojni Tibet-Ladak-Mogul 1679–1684 je Navab postavil številne zahteve. Ena najmanjših je bila izgradnja velike sunitske muslimanske mošeje v Lehu na zgornjem koncu bazarja, pod palačo Leh. Mošeja odraža mešanico islamske in tibetanske arhitekture in lahko sprejme več kot 500 ljudi. To očitno ni bila prva mošeja v Lehu; obstajata dve manjši, ki naj bi bili starejši.[6]

V Lehu se je tradicionalno zbližalo več trgovskih poti iz vseh štirih smeri. Najbolj neposredna pot je bila tista, po kateri poteka sodobna cesta od Pandžaba preko Mandija, doline Kulu, čez prelaz Rohtang, skozi Lahaul in naprej v dolino Inda, nato pa navzdol do Leha. Pot iz Šrinagarja je bila približno enaka cesti, ki danes prečka Zoji La (La je beseda za prelaz) do Kargila in nato navzgor po dolini Inda do Leha. Iz Baltistana sta bili dve težki poti: glavna je potekala navzgor po dolini Šjok od Inda, čez prelaz in nato navzdol po reki Hanu do Inda spet pod Kalsi (Khalatse). Druga je tekla od Skarduja naravnost navzgor po Indu do Kargila in naprej do Leha. Potem so bile tu tako poletne kot zimske poti od Leha do Jarkanda preko prelaza Karakoram in Šaidule. Končno je bilo nekaj možnih poti od Leha do Lase.[7]

Prva zabeležena kraljeva rezidenca v Ladaku, zgrajena na vrhu visokega vrha Namgjal ('Zmaga') s pogledom na sedanjo palačo in mesto, je zdaj porušena utrdba in gon-khang (tempelj varuhov božanstev), ki ju je zgradil kralj. Taši Namgjal. Znano je, da je Taši Namgjal vladal v zadnji četrtini 16. stoletja pred našim štetjem.[8] Namgjal tempelj (imenovan tudi "Tsemo Gompa"='Rdeča Gompa' ali dGon-pa-so-ma='Novi samostan'),[9], je glavno budistično središče v Lehu.[10] Za njim je nekaj starejših utrdb, za katere Francke poroča, da so bile včasih znane kot »grad Dard«. Če jo je res zgradil Dards, mora biti pred ustanovitvijo tibetanskih vladarjev v Ladaku pred več kot tisoč leti.[11]

Leta 2010 je bil Leh močno poškodovan zaradi nenadnih poplav, ki so jih povzročile razpoke oblakov.

Palača Leh[uredi | uredi kodo]

Kraljevo palačo, znano kot palača Leh, je zgradil kralj Sengge Namgjal (1612–1642),[12] verjetno med obdobjem, ko je portugalski jezuitski duhovnik Francisco de Azevedo leta 1631 obiskal Leh in je ni omenil in smrtjo Senggeja Namgjala leta 1642.[13]

Palača Leh je visoka devet nadstropij; v zgornjih nadstropjih je bivala kraljeva družina, hlev in shrambe pa so v spodnjih nadstropjih. Palača je bila zapuščena, ko so jo sredi 19. stoletja oblegale kašmirske sile. Kraljeva družina je svoje prostore preselila na jug v njihov trenutni dom v palači Stok na južnem bregu reke Ind.

Kot je bilo že omenjeno, prvotno ime mesta ni sLel, kot se danes piše, ampak sLes, kar pomeni taborišče nomadov. Ti [tibetanski] nomadi so verjetno imeli navado obiskati dolino Leh v času, ko so jo začeli namakati kolonizatorji Darda. Tako se najstarejši del ruševin na vrhu hriba rNam-rgyal-rtse-mo pri Lehu imenuje aBrog-pal-mkhar (grad Dard).[14]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Meščani Leha

Leh leži v dolini reke Ind med Ladaškim pogorjem in Zanskarskim pogorjem (obe pogorji imata najvišje vrhove visoke nad 6000 m) na nadmorski višini 3500 m. Povprečne letne padavine so le okoli 50 mm (gre za visokogorsko polpuščavo). Temperature se gibljejo med −30 ° C pozimi do 33 ° C poleti.

Leh povezuje 434 km dolga visokogorska cesta s Šrinagarjem na zahodu in 473 km dolga cesta z Manalijem na jugu. Cesti vodita preko nekaj visokogorskih prelazov visokih do 5300 m m n.v., ki so pozimi zasuti s snegom in neprevozni. V Lehu je veliko vojaško letališče, ki je ob lepem vremenu odprto čez celo leto in iz katerega je dnevno nekaj letov v New Delhi.

Uprava[uredi | uredi kodo]

Za razliko od drugih okrožij v Indiji je za upravljanje v Lehu zadolžen Svet za razvoj avtonomnega hriba Ladakh (LAHDC).

Ima 30 svetnikov, 4 predlagane in 26 izvoljenih. Glavni izvršni svetnik vodi in predseduje temu svetu. Namestnik komisarja Leha ima tudi pooblastilo glavnega izvršnega direktorja LAHDC. Trenutni namestnik komisarja okrožja Leh je Sačin Kumar Vaišja.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

.

Verska pripadnost v mestecu Leh (2011)[15]

  islam (15 %)
  hinduizem (35 %)
  sikizem (3 %)
  budizem (44 %)
  krščanstvo (0,8 %)
  Drugo (2,2 %)

Po popisu prebivalstva leta 2011 v Indiji,[16] je imelo mestece Leh 30.870 prebivalcev, pri čemer je v tem številu mnogo ne-lokalnih delavcev, trgovcev in vladnih uslužbencev. Leh ima 75 % stopnjo pismenosti, kar je okoli vseindijskega povprečja 74,04 %. V Lehu je bilo ob popisu 9 % prebivalcev starih do 6 let. Prebivalci Leha so etnični Tibetanci, ki govorijo ladakščino, ki sodi v družino tibetanskih jezikov.

Verska pripadnost[uredi | uredi kodo]

Verska pripadnost po popisu leta 2011 je bila: budizem 43,85 %, hinduizem 35,37 %, islam 15,14 %, sikizem 2,70 %.[17]

Staro mestno jedro Leha[uredi | uredi kodo]

Staro mestno jedro Leha je bilo zaradi povečanih padavin zaradi podnebnih sprememb in drugih razlogov dodano na seznam 100 najbolj ogroženih območij Svetovnega spomeniškega sklada.[18] Zanemarjanje in spreminjanje poselitvenih vzorcev v starem mestnem jedru sta ogrozila dolgoročno ohranitev tega edinstvenega mesta.[19]

Hitra in slabo načrtovana urbanizacija Leha je na nekaterih območjih povečala tveganje za hudourniške poplave, medtem ko druga območja po raziskavah Climate and Development Knowledge Network trpijo zaradi manj dramatičnih, postopnih učinkov nevidnih nesreč, ki pogosto ostanejo neprijavljeni.[20]

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

Leh leži na povprečni nadmorski višini približno 3500 metrov, kar pomeni, da je tam mogoče gojiti le en pridelek na leto, medtem ko je mogoče v Khalaceju gojiti dva. Ko konec maja sejejo pridelke v Lehu, so pri Khalaceju že napol zrasli. Glavni pridelek je grim (goli ječmen – Hordeum vulgare L. var. nudum Hook. f., ki je starodavna oblika udomačenega ječmena z lažjim odstranjevanjem lupine) – iz katerega se izdeluje tsampa, osnovna hrana v Ladaku.[21] Voda za kmetijstvo Ladaka prihaja iz Inda, ki ga marca in aprila zmanjka, ko ječmenova polja najbolj potrebujejo namakanje.[22]

Galerija[uredi | uredi kodo]

  • Pogled na Leh
    Pogled na Leh
  • Pogled na Leh iz ceste na prelaz Kardung
    Pogled na Leh iz ceste na prelaz Kardung
  • Leh kot glavno mesto Ladaka okoli leta 1857
    Leh kot glavno mesto Ladaka okoli leta 1857
  • Mestni trg leta 1909
    Mestni trg leta 1909
  • Stupa miru (Šanti stupa), ki so jo postavili Japonci leta 1983
    Stupa miru (Šanti stupa), ki so jo postavili Japonci leta 1983
  • Budistični samostan Namgjal Cemo v Lehu
    Budistični samostan Namgjal Cemo v Lehu
  • Mošeja v Lehu
    Mošeja v Lehu
  • Leh pozimi
    Leh pozimi
  • Pogled na Leh od Stupe miru
    Pogled na Leh od Stupe miru
  • Alternativen pogled
    Alternativen pogled
  • Leh poleti
    Leh poleti
  • Leh, kot je videti iz Stoka
    Leh, kot je videti iz Stoka
  • Pokrajina pri Lehu
    Pokrajina pri Lehu
  • Šanti stupa, Leh
    Šanti stupa, Leh
  • Sikhovski tempelj Patar Sahib Leh, Ladak
    Sikhovski tempelj Patar Sahib Leh, Ladak
  • Sikhovski tempelj Patar Sahib Leh, Ladak
    Sikhovski tempelj Patar Sahib Leh, Ladak
  • Sikhovski tempelj Patar Sahib Leh, Ladak
    Sikhovski tempelj Patar Sahib Leh, Ladak

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Zutshi, Chitralekha (2004). Languages of Belonging: Islam, Regional Identity, and the Making of Kashmir (v angleščini). Hurst & Company. ISBN 9781850656944.
  2. ↑ Hill (2009), pp. 200-204.
  3. ↑ Francke (1977 edition), pp. 76-78
  4. ↑ Francke (1914), pp. 89-90.
  5. ↑ Francke (1977 edition), p. 20.
  6. ↑ Francke (1977 edition), pp. 120-123.
  7. ↑ Rizvi (1996), pp. 109-111.
  8. ↑ Rizvi (1996), p. 64.
  9. ↑ Francke (1914), p. 70.
  10. ↑ Rizvi (1996), pp. 41, 64, 225-226.
  11. ↑ Rizvi (1996), pp. 226-227.
  12. ↑ »Incredible India | Leh Palace«. incredibleindia.org. Pridobljeno 16. oktobra 2021.
  13. ↑ Rizvi (1996), pp. 69, 290.
  14. ↑ Francke (1914), p. 68. See also, ibid, p. 45.
  15. ↑ »Prebivalstvo po verskih skupnostih – 2011«. Census of India, 2011. The Registrar General & Census Commissioner, India. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2015.
  16. ↑ »Popis v Indiji leta 2001: Podatki iz popisa leta 2001, vključujoč podatke za mesta, vasi in trge (začasni)«. Popisna komisije Indije. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. junija 2004. Pridobljeno 1. novembra 2008.
  17. ↑ Leh Ladak, Popis v Indiji leta 2011.
  18. ↑ »Tourist Boom Brings Threat to Leh's Tibetan Architecture«. AFP. 19. avgust 2007.
  19. ↑ Tripti Lahiri (23. avgust 2007). »Ethnic Leh Houses Falling Apart«. AFP. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2008.
  20. ↑ Local approaches to harmonising climate adaptation and disaster risk reduction: Lessons from India, Anshu Sharma, Sahba Chauhan and Sunny Kumar, the Climate and Development Knowledge Network, 2014 Arhivirano 2014-07-07 na Wayback Machine. cdkn.org
  21. ↑ Rizvi (1996), p. 38.
  22. ↑ »Jammu & Kashmir – Geography & Geology«. Peace kashmir. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. avgusta 2016. Pridobljeno 28. julija 2015.

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Alexander, André, and Van Shaik, Sam. (2011). The Stone Maitreya of Leh: The Rediscovery and Recovery of an Early Tibetan Monument.. JRAS, Series 3, 21, 4(2011), pp. 421–439.
  • Janet Rizvi. Ladakh: Crossroads of High Asia. Second Edition. (1996). Oxford University Press, Delhi. ISBN 0-19-564546-4.
  • Cunningham, Alexander. (1854). LADĀK: Physical, Statistical, and Historical with Notices of the Surrounding Countries. London. Reprint: Sagar Publications (1977).
  • Francke, A. H. (1977). A History of Ladakh. (Originally published as, A History of Western Tibet, (1907)). 1977 Edition with critical introduction and annotations by S. S. Gergan & F. M. Hassnain. Sterling Publishers, New Delhi.
  • Francke, A. H. (1914). Antiquities of Indian Tibet. Two Volumes. Calcutta. 1972 reprint: S. Chand, New Delhi.
  • Hilary Keating (July–August 1993). "The Road to Leh"[1]. Saudi Aramco World. Houston, Texas: Aramco Services Company. 44 (4): 8–17. ISSN 1530-5821. Archived from the original on 28 September 2012. Retrieved 29 June 2009.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Leh.
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Leh
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Leh&oldid=6203505«