Džamu in Kašmir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Indijska zvezna država
Džamu in Kašmir
जम्मू और कश्मीर - Hindi
جموں و کشمیر - Urdu
Jammu and Kashmir - Angleško

Zastava Zastava
Zastava
Lega
Lega Džamu in Kašmirja v Indiji
Glavno mestoŠrinagar (poleti)
Džamu (pozimi)
33°45′N, 76°24′E
Uradni jezik Urdu[1] Drugi neuradni: Kašmirščina, Dogri, Hindi, Pandžabščina, Ladaki[1]
Demonim Kašmirci
Upravljanje
 -  guverner: Narinder Nath Vohra
 -  predsednik vlade: Guvernerska uprava[2]
 -  parlament: dvodomni (87 + 36 sedežev)
Država Zastava Indije Indija 
 -  vključitev v Indijsko zvezno državo: 26. oktober 1947 
Površina
 -  skupaj: 222.236 km²  
Prebivalstvo
 -  štetje 2011: 12.541.302[3] 
 -  gostota: 56/km² (19)
HDI  HDI (10st (2015)) ([[Seznam držav po indeksu človekovega razvoja|Rast 0.542 (medium)]])
Valuta indijska rupija (₨) (INR)
Časovni pas IST (UTC+5:30)
 -  poletni (DST): ne upoštevajo (UTC+5:30)

Džamu in Kašmir (angleško Jammu and Kashmir; (/ˈæm, ˈʌm/ in Poslušaji/kæʃˈmɪər, ˈkæʃmɪər/[4]) hindijsko जम्मू और कश्मीर,Jọm tụ Kạšīr) Jammū aur Kašmīr; urdujsko مقبوضہ کشمیر, Jammūn va Kašmīr; kašmirsko جۄم تٕ کٔشېر, जॅम तु' क'शीर, je zvezna indijska država v severni Indiji, večkrat označevana s kraticami J&K. Leži v glavnem v Himalajskem pogorju, in meji z indijskima zveznima državama Himačal Pradeš in Pandžabom na jugu. Pakistansko-Indijska linija kontrole jo ločuje od teritorijev pod pakistanskim administrativnim nadzorom t.i. Azad Kašmirja in Gilgit-Baltistana na zahodu in severu, Indijsko-Kitajska linija dejanske kontrole pa jo ločuje od teritorija pod Kitajsko upravo t.i. Aksai Kitajska na vzhodu. Država Džamu in Kašmir ima na podlagi Ustave Indije in njenega 370. člena posebno avtonomijo.[5][6]


Indija uradno jemlje, da Džamu in Kašmir predstavlja celotno ozemlje nekdanje kneževske države Džamu in Kašmir, ki je na območju obstajala do oktobra leta 1947, dejansko pa Indija kontrolira nekaj manj kot polovico njene površine. Ostali del je razdeljen med Pakistanom in v manjši meri Kitajsko.

Indijska vlada smatra celotno ozemlje kot del Indije, kot del svoje najsevernejše zvezne države, vključujoč ozemlje, ki ga upravlja Pakistan, ki ga imenuje Kašmir pod pakistansko upravo (oziroma okupacijo). Na drugi strani Pakistan ne priznava indijske suverenosti niti nad ozemljem, ki je trenutno pod indijsko kontrolo in ga imenuje „Okupirani Kašmir“, medtem ko ozemlje pod svojo kontrolo imenuje Ázád Kašmir (Azad Kashmir, slovensko Svobodni Kašmir). Pakistan sicer ne smatra Kašmirja kot dela svojega ozemlja, ampak trdi, da bi se morali o usodi Kašmirja svobodno odločati njegovi prebivalci. Ázád Kašmir uživa v okviru Pakistana določeno avtonomijo. Nadalje Pakistan ne smatra (za razliko od Indije), da bi bilo območje Gilgit-Baltistana del Kašmirja; to območje je strateškega pomena zaradi Karakorumske avtoceste, ki povezuje Pakistan s Kitajsko. To ozemlje je bilo priključeno Pakistanu in nanj se ne nanašojo izjave o svobodi Kašmirja, vendar pa velikost ozemlja večkrat presega območje Ázád Kašmirja.


Kitajska upravlja manjše gorato ozemlje Aksai Kitajske, po kateri vodi strateška pot iz Ujgurije do Tibeta. Formalno je območje prevzela na podlagi dogovora s Pakistanom. Indija oporeka, da bi ozemlje pripadalo Pakistanu. Obe državi sta leta 1962 za to ozemlje vodile kratko vojno. Kitajska je to območje zgodovinskega Kašmirja priključila avtonomni pokrajini Ujgurija.

Glede na navedeno indijska vlada prepoveduje (in sankcionira v kolikor je v njeni moči) kakršnekoli publikacije, ki popisujejo ali prikazujejo Indiji pripadajoče ozemlje kot sporno ali celo kot del Pakistana ali Kitajske. Na primer leta 1998 je bila v Indiji prepovedana distribucija CD-ROM-a Enciklopedije Britanike [7]. V drugem primeru pa so indijske oblasti razglasile nekega tujega ministra za gospodarstvo za “persono non-grato”, ker je na video prezentaciji bila mapa Indije prikazana brez celotnega ozemlja Kašmirja, ampak le del pod indijsko kontrolo.


Ozemlje, ki je ostalo pod indijsko kontrolo, je sestavljeno iz treh delov: okoliš Džamu, dolina Kašmirja in Ladak na vzhodu. Prebivalci Kašmirja so v veliki večini muslimani, le v Ladaku prevladuje budizem. To območje je bilo včasih samostojno budistično kraljevstvo imenovano tudi Mali Tibet. Prebivalci govorijo svoj jezik ladakščino, ki je sorodna s tibetanščino.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Kashmir region 2004.jpg

Celotno ozemlje je pretežno gorato, razen na južnih mejah ležeči Džamu, ki je v nižini. Na vzhodu zaobsega vrhove Himalaje, Zanskarske gore v Ladaku se stika s pogorjem Karakorum, na severu tudi dotika pogorja Hindukuš. Najvišja gora v Kašmirju je druga najvišja gora na svetu, K2 (tudi Mount Godwin Austen, Čhokori, Qogir Feng visoka 8.611 m).

Najpomembnejša kašmirska reka je Ind, ki izvira v sosednjem Tibetu, in po Kašmirju teče iz vzhoda na zahod, kjer se obrne na jug in teče po Pakistanu ter izliva v Arabsko morje.


Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnje obdobje[uredi | uredi kodo]

Sončni tempelj Martand Centralni tempelj posvečen božanstvu Surya. Kompleks templja je zgradil tretji vladar Karkota dinastije, Lalitaditja Muktapida, v 8. stoletju AD. Gre za enega največjih tempeljskih kompleksov na Indijskem podkontinentu.

V poznem Vedskem obdobu, ko so se razmahnila kraljevstva Vedskih plemen, se je Utara–Kurus naselil v Kašmirju.[8][9]

Kaniška uvede Mahajana Budizem v Kašmir.

Leta 326 pr.n.š. je kralj Porus prosil Abisaresa, kralja Kašmirja za pomoč v boju proti Aleksandru Velikemu v bitki pri Hidaspu. (V bližini današnjega mesteca Jhelum ob istoimeni reki.) Ko je Porus zgubil bitko se je Abisares podredil Aleksandru in mu poslal zaklad in slone.[10][11] V času vladanja Ašoke (304–232 pr.n.š.) je Kašmir postal del Maurijskega imperija in takrat se je Budizem razširil v Kašmir. V tem času je bilo zgrajenih mnogo stup, nekateri templji posvečeni Šivi, zgrajeno pa je bilo tudi mesto Šrinagar.[12] Kaniška (127–151 AD), cesar iz dinastije Kušan, je zavzel Kašmir in ustanovil novo mesto Kaniškapur.[13] Budistično izročilo pravi, da je Kaniška sklical Četrti budistični svet v Kašmirju, katerega so se udeležili modreci Ašvagoša, Nagardžuna in Vasumitra.[14] Do četrtega stoletja je Kašmir postal center za budizem in hinduizem. Kašmirski budistični misijonarji so pomagali razširjati budizem v Tibet in Kitajsko in od petega stoletja n.š. so romarji iz teh dežel začeli obiskovati Kašmir.[15] Kumārajīva (343–413 AD) je bil med tistimi Kašmirskimi modreci, ki so potovali na Kitajsko. Vplival je na kitajskega cesarja Yao Xinga in razširjal prevajanje mnogih del v Sanskritu v kitajščino v samostanu Chang'an.[16]

Hepfalitski (Beli Huni) pod vodstvom Toramana so prečkali pogorje Hindukuša in osvojili večji del zahodne Indije vključno s Kašmirjem.[17] Njegov sin Mihirakula (c. 502–530 AD) je vodil vojaški pohod za osvojitev vse Severne Indije. Zoperstavil se mu je Baladitja pri kraju Magada in nato ga je porazil Yasodharman pri kraju Malwa. Po porazu se je Mihirakula vrnil v Kašmir, kjer je vodil upor proti kralju. Vpliv Hunov je upadel po Mihirakulini smrti.[18][19]


V osmem stoletju se je pojavil Karkota imperij kot vladar v Kašmirju.[20] Kašmir je zrasel v imperijalno silo pod Karkotami. Chandrapida iz te dinastije je bil priznan kot kralj Kašmirja s cesarskim ukazom kitajskega cesarja. Njegov naslednik Lalitaditja Muktapida je uspešno vodil vojaški pohod proti Tibetancem. Osvojil vzhodna kraljevstva Magada, Kamarupa, Gauḍa, in kraljevstvo Kalinga. Lalitaditja je razširil svoj vpliv na Malwa in Gudžarat ter porazil Arabce pri Sindhu.[21][22] Po njegovi smrti je vpliv Kašmirja na druga kraljevstva upadel in dinastija je izumrla c. 855–856 AD.[20] Kakrote je nasledila Utpala dinastija, ki jo je ustanovil Avanti Varman. Njegov naslednik Šankaravarman (885–902 AD) je uspešno vodil vojaški pohod proti Gurdžaram v Pandžabu.[23][20] V drugi polovici 10. stoletja je oblast v Kašmirju prevzela kraljica Didda, ki je bila potomka Hindu Šahijev iz Kabula po materini strani.[20]


Kovanci kralja Jagadeva iz dinastije Vuppadeva v Kašmirju 1199-1213

Po njeni smrti leta 1003 AD, je prestol prešel na dinastijo Lohara.[24] Samgrāmarāja se smatra za ustanovitelja Lohara dinastije. Izkazal se je s tem, da je odbil dva napada Mahmuda iz Ghazne v Afganistanu, ki je poskušal neuspešno osvojiti Kašmir, obakrat mu ni uspelo obleganje trdnjave v Lohkot-i.[25] Poslednji kralj iz dinastije Lohara Vantideva je vladal med 1165 -1172. Naslednik imenovan Vuppadeva, ki je bil izvoljen od plemstva, in ustanovitelj nove dinastije. Ta je izumrla leta 1273 s kraljem Rājadevo, ki ni imel potomcev. Nasledil ga je Brahmin Laksmandadeva, ki sta ga nasledila sinova, po smrti poslednjega Sūhadeva, si je oblast prisvojih muslimanski prišlek Šah Mir.


Muslimanski vladarji[uredi | uredi kodo]

Po letu 1320, po zadnjem kralju iz Lohara dinastije, si je minister, musliman, Šah Mir z državnim udarom zagotovil vladanje in ustanovitev nove muslimanske dinastije v Kašmirju. Vladarski naslov se je imenoval sultan.

V 14. stoletju je Islam postopoma postal dominantna religija v Kašmirju.[26] Sultani med leti 1354–1470 AD so bili tolerantni do drugih veroizpovedi z izjemo Sultana Sikandarja (1389–1413 AD). Sultan Sikandar je uvedel davek na ne–Muslimane, prisilno opravljal spreobračanje v Islam, in si pridobil naziv But–Shikan zaradi uničevanja idolov.[27] Sultan Zain-ul-Abidin (c. 1420–1470 AD) je povabil umetnike in rokodelce iz Centralne Azije in Perzije, da bi izšolali lokalne umetnike v Kašmirju. Do sredine 16. stoletja je vloga in položaj hindujskih svečenikov močno upadel, ker so je priselilo veliko muslimanskih misijonarjev v Kašmir iz Centralne Azije in Perzije, in Perzijščina je nadomestila Sanskrit kot uradniški jezik.

Srebrni kovanec Kašmirskega sultana Shams al-Din Shah II (vladal 1537–38). V času Sultanata so Kašmirski sultani izdajali srebrne in bakrene kovance. Srebrni so bili oglati in so imeli utežni standard, poseben za Kašmir, teže med 6 in 7gr.

Mogulski general Mirza Muhammad Haidar Dughlat, član vladarske družine iz Kašgarja, je okoli leta 1540 Kašmir okupiral v imenu imperatorja Humajuna.[27][28] Preganjanje Šiitov, Šafi'itov in Sufistov je pripeljalo do revolta in odstavitev Dughlatove vladavine v Kašmirju.[29][28]

Moguli (1580–1750)[uredi | uredi kodo]

Kašmir ni izkusil direktne vladavine Mogulov do vladanja mogulskega padshah (imperatorja) Akbarja Velikega, ki je dolino obiskal osebno leta 1589 AD. Moguli so zavzeli Kašmir in ga priključili leta 1586 svoji Afganski provinci Kabul Subah. Šah Džahan pa ga je izločil in ustanovil ločen subah (imperijalno provinco), s sedežem v Šrinagarju. V času naslednjih mogulskih imperatorjev je bilo zgrajenih veliko znamenitih vrtov, mošej in palač. Verska netolerantnost in diskriminatorna obdavčitev se je ponovila za časa vladanja mogulskega imperatorja Aurangzeba, ki je zavladal leta 1658 AD. Po njegovi smrti pa je pomen Mogulskega imperija zatonil.[27][28] Invazija Nadir Šaha v Indijo leta 1738 AD je še nadalje oslabila mogulsko kontrolo nad Kašmirjem.[30]

Afganski vladarji (1750–1819)[uredi | uredi kodo]

Leta 1753 je general vojske Šaha Ahmeda Abdalija zavzel Kašmir in nad njim vzpostavil vladavino Durrani imperija iz Afganistana. Afganska vladavina v Kašmirju je bila izjemno kruta in nasilna. Afganska nasilje se je končalo s smrtjo Šaha Ahmeda Abdalija leta 1772, vendar je Kašmir ostal pod Afgansko oblasto še naslednjih 47 let.[31][30]

Sikhovski imperij[uredi | uredi kodo]

Portret maharadže Randžit Singha iz leta 1829.

Po številnih bojih je Maharadža Randžit Singh najprej izgnal Afganistance iz Pandžaba in se leta 1801, komaj 21-leten, dal proglasiti za "Mahardžo Pandžaba" in ustanovil Sikhovski imperij, ki ga je vodil do smrti leta 1839.[32][33] Leta 1808 mu je svojo kneževino Džamu podredil radža Džamuja Gulab Singh . Leta 1818 je premagal Afganske Suni muslimanske vladarje v Srinagarju Džabar Kana, mlajšega brata afganskega guvernerja Kašmirja Azim Kana in leta 1819 Kašmir priključil Sikhovskemu imperiju. Za svojega guverneja v Kašmirju je imenoval Dewan Moti Ram-a. Kneževina Džamu v okviru Sikhovskega imperija, pod vodstvom radže Gulab Singha je osvojila v dveh pohodih ves budistični Ladakh, leta 1840 pa še Baltistan, ki so ga priključili Kašmirju.

Anglo-Sikhovska vojna[uredi | uredi kodo]

Portret maharadže Gulab Singha iz leta 1847, leto po podpisu Sporazuma iz Amritsarja, ko je postal maharadža z nakupom območij Kašmirja "vzhodno od reke Ind in zahodno od reke Ravi" za 7.5 milijona rupij od Britancev (Avtor portreta: James Duffield Harding).

Po smrti maharadže Randžit Singh leta 1839, je Sikhovski dvor zajela anarhija in notranji boji. Brata radže Gulab Singha Dhjan Singh in Sučet Singh ter tudi nečak Hira Singh so bili umorjeni. Umrl je tudi njegov sin, Udham Singh. Gulab Singh se je držal ob strani in deloval za ohranitev svojih ozemelj okoli Kašmirja.[34] Kljub temu je v začetku leta 1845 Sikhovska vlada nad Džamu poslala vojsko, da pobere zaklad Gulab Singha in zahteva globo 30 million Nanakshahee rupij, ker naj bi podpiral nečaka Hira Singha. Z diplomatsko in vojaško spretnostjo, jih je zadovoljil le s plačilom 7 milijonov rupij. Hkrati je to bil začetek Prve Anglo-Sikhovske vojne (1845–1846), ko so bili odnosi med Gulab Singhom in Sikhovsko vlado resno napeti. Vzdrževal je prijateljske odnose z Vzhodno indijskim podjetjem. Sikhovska vojska ga je celo prosila, da postane njen poveljnik v Lahoreju. To je zavrnil in predlagal zavezništvo z Britanci. Ko so se vojne akcije Sikhovske vojske z Angleži odvijale porazno, je Gulab Singh prispel v Lahore in postal predsednik vlade ter pričel pogajanja z Britanci. V pogajanjih so Britanci pokazali, da cenijo, da se ni vključil v vojno in mu ponudili, da ga naredijo neodvisnega vladarja Kašmirja in njegovih ozemelj. Britanci so nato naredili po svoje in od Sikhov zahtevali območja med rekama Sutledž in Beas ter vojno odškodnino 15 milijonov Nanakshahee rupij. Na to je pristala Sikhovska delegacija in Gulab Singh, kar je bila osnova za t.i. Sporazum iz Lahore.[35]

Ustanovitev kneževine Džamu in Kašmir[uredi | uredi kodo]

Reka Ind in njeni pritoki
Zastava Džamu in Kašmirja (1846–1936)

Po sporazumu z Britanci je Sikhovki dvor (vlada) obtožila Gulab Singha dvojne vloge in ga razrešila iz položaja predsednika vlade. Novi premier, Lal Singh, je ponudil Gulab Singhove teritorije Britancem za vojno odškodnino, kar je nakazako tudi popolen razkol z Gulab Singhom. Britanci pa so zahtevali celotno območje hribovitega teritorija med rekama Beas in Ind ter kot odškodnino, ki je vključevala Kašmirsko dolino in ozemlje Hazare poleg ozemelj v lasti Gulab Singha. To je bil tudi končni dogovor. Britanci so potem dobljeni teritorij prenesli na Gulab Singha s Sporazumom iz Amritsarja le teden kasnejer, v zameno za plačilo 7.5 milijona rupij. Britanci kot tudi Sikhovski imperij sta Gulab Singha priznala kot neodvisnega maharadžo.[36]

Vendar je Lahore naročil guvernerju Kašmirja, Šejku Imam Uddinu, da se upre izročitvi Kašmirja. Gulab Singhovega odposlanca Wazirja Lakhpata je v Kašmirju ubila sikhovska vojska. Gulab Singh se je tudi moral soočiti z uporom v svoji provinci Rajouri in Rampur. Pritisnjen iz vseh strani je Gulab Singh pozval Britance, da izvršijo obveze in določbe sporazuma. Tako so kombinirane sile iz Lahore, Britancev in Dogre prispele v Kašmir in dosegle predajo Kašmirja. Wazir Lal Singh iz sikhovske vlade je bil obtožen uporništva. Gulab Singh je vstopil v Srinagar 9. novembra 1846 kot maharadža Džamuja in Kašmirja.[37][38]


Pripojitev Indiji[uredi | uredi kodo]

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Predloga:IndijaPopis Predloga:Pie chart Predloga:Pie chart

Glavne narodnostne skupnosti živeče v Džamu in Kašmirju so Kašmirci, Gudžari/Bakarvali, Pahari, Dogri in Ladakijci.[39] Kašmirci v glavnem živijo v glavni Kašmirski dolini in v Dolini Čenab v predelu Džamu in kot manjšina še v predelu pogorja Pir Pandžal. Pahari (Potvari) jezik govoreči živijo v glavnem v in okoli predela Pir Pandžal in nekaj tudi na severu Kašmirske doline. Nomadski Gudžarji in Bakervali večinoma živijo v Pirpandžal regiji. Dogri so narodnostno, jezikovno in kulturno navezani na sosednje Pandžabce ter v glavnem živijo na območju Udampura in okraju Džamuja. Ladakijci bivajo v okrožju Ladak.

Džamu in Kašmir je eno od dveh indijskih upravnih enot (drugo je Zvezni teritorij Lakšadvip, ki je pretežno muslimanski) z muslimansko večinsko populacijo. Glede na popis leta 2011, Islam prakticira okoli 68.3% prebivalstva v zvezni državi,[40] med tem ko 28.4% prakticira Hinduizem ter majhna manjšina sledi Sikizmu (1.9%), Budizem (0.9%) in Krščanstvo (0.3%). Okoli 96.4% prebivalcev Kašmirske doline je Muslimanov, ki jim sledijo Hindujci (2.45%) in Sikhi (0.98%) ter preostali (0.17%)[41] Šiiti živijo v okrožju Badgam, kjer so večina.[42] Šiitska populacija po oceni predstavlja 14% prebivalcev v zvezni državi.[43]

Galerija fotografij iz Kašmirja[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 "Report of the Commissioner for linguistic minorities: 50th report (July 2012 to June 2013)" (PDF). Commissioner for Linguistic Minorities, Ministry of Minority Affairs, Government of India. str. 49. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8 July 2016. Pridobljeno dne 14 January 2015. 
  2. "BJP-PDP alliance ends in Jammu and Kashmir LIVE updates: Mehbooba Mufti resigns as chief minister; Governor's Rule in state". Firstpost. 19 June 2018. Pridobljeno dne 19 June 2018. 
  3. and Kashmir.html "Podatki iz popisa prebivalstva v Džamu in Kašmir leta 2011" Preveri |url= vrednost (pomoč). Popis 2011. Pridobljeno dne 12 November 2015. 
  4. Jones, Daniel (2003) [1917], Peter Roach, James Hartmann and Jane Setter, ur., English Pronouncing Dictionary, Cambridge: Cambridge University Press, ISBN 3-12-539683-2 
  5. "What is Article 370? Three key points". The Times of India. 
  6. "In Depth-the future of Kashmir". BBC News. Pridobljeno dne 16 April 2013. 
  7. www.indianexpress.com
  8. Rapson 1955, str. 118.
  9. Sharma 1985, str. 44.
  10. Heckel 2003, str. 48.
  11. Green 1970, str. 403.
  12. Sastri 1988, str. 219.
  13. Chatterjee 1998, str. 199.
  14. Bamzai 1994, str. 83–4.
  15. Pal 1989, str. 51.
  16. Singh 2008, str. 522–3.
  17. Singh 2008, str. 480.
  18. Grousset 1970, str. 71.
  19. Dani 1999, str. 142–3.
  20. 20,0 20,1 20,2 20,3 Singh 2008, str. 571.
  21. Majumdar 1977, str. 260–3.
  22. Wink 1991, str. 242–5.
  23. Majumdar 1977, str. 356.
  24. Khan 2008, str. 58.
  25. Frye 1975, str. 178.
  26. "Explore the Beauty of Kashmir". 
  27. 27,0 27,1 27,2 Chadha 2005, str. 38.
  28. 28,0 28,1 28,2 Houtsma 1993, str. 793.
  29. Hasan 1983, str. 48.
  30. 30,0 30,1 Schofield 2010, str. 4.
  31. Chadha 2005, str. 39.
  32. Encyclopædia Britannica Eleventh Edition, (Edition: Volume V22, Date: 1910-1911), Page 892.
  33. Grewal, J. S. (1990). "Chapter 6: The Sikh empire (1799–1849)". The Sikh empire (1799–1849). The New Cambridge History of India. Pandžabski Sikhi. Cambridge University Press. 
  34. Panikkar, Gulab Singh 1930, Chapters III, IV.
  35. Satinder Singh, Raja Gulab Singh's Role 1971, str. 51-52.
  36. Satinder Singh, Raja Gulab Singh's Role 1971, str. 52-53.
  37. Panikkar, Gulab Singh 1930, str. 118-119.
  38. Major, Return to Empire 1981, str. 135-137.
  39. "Ministrstvo za turizem, Džamu in Kašmir". jktourism.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31 July 2015. Pridobljeno dne 2 August 2015. 
  40. "Delež Muslimanov in Hindujcev v J&K prebivalstvo ostaja enak od leta 1961, po popisu 2011". 29 December 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 December 2016. Pridobljeno dne 30 December 2016. 
  41. Preračunano iz Popis Indije 2011: Prebivalstvo po verskih skupnostih Arhivirano 13 september 2015 na Wayback Machine.
  42. "Ali so Kašmirski Šiiti naslednji Panditi?". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 junij 2015. Pridobljeno dne 16 junij 2015. 
  43. "Znaki o podpori v Kašmirju v korist Islamske države je alarm za obveščevalne službe.". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 June 2015. Pridobljeno dne 16 June 2015.