Narodni park Etoša

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Narodni park Etoša
IUCN kategorija II (narodni park)
Dust Cloud in Etosha National Park.jpg
Živali pri vodni kotanji Nebrownii
Zemljevid prikazuje lokacijo Narodni park Etoša
Lokacija Namibija
Koordinati 18°56′43″S 15°53′52″E / 18.94528°S 15.89778°E / -18.94528; 15.89778Koordinati: 18°56′43″S 15°53′52″E / 18.94528°S 15.89778°E / -18.94528; 15.89778
Površina 22.270 km²
Ustanovitev 22. marec 1907
Obiskovalci 200.000   (leta 2010)
Uprava Ministrstvo za okolje in turizem Namibije
Satelitska slika parka

Narodni park Etoša je narodni park na severozahodu Namibije. 22. marca 1907 je bil z odlokom št. 88 guvernerja Nemške Jugozahodne Afrike dr. Friedricha von Lindequista razglašen za lovski rezervat št. 2 (Wild Schutzgebiet št. 2), kar pomeni, da je bil uvrščen za zahodnim Caprivijem (lovski rezervat št. 1) in pred lovskim rezervatom Namib št. 3. Leta 1958 je postal lovski park Etoša in bil leta 1967 z aktom parlamenta Republike Južne Afrike, ki je v tem času upravljala Jugozahodno Afriko, povzdignjen v narodni park. [1]

Narodni park se razteza na površini 22.270 km² in je dobil ime po veliki Etoški kotanji, ki je skoraj v celoti v parku (velika je 4760 km²) in pokriva 23 % površine celotnega območja parka. [2] V njem živi več sto vrst sesalcev, ptic in plazilcev, tudi več ogroženih, in ogrožena vrsta (IUCN) z Rdečega seznama, kot so črni nosorogi.

Park je v regiji Kunene in meji oziroma se delno prekriva z regijami Oshana, Oshikoto in Otjozondjupa.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Odkritje Evropejcev[uredi | uredi kodo]

Švedski raziskovalec Carl Johan Andersson in Anglež Francis Galton sta bila prva Evropejca, ki sta 29. maja 1851 poročala o Etoški kotanji. Ko sta prispela v Omutjamatundo (zdaj Namutoni), sta potovala z ovambijskimi trgovci bakrene rude. Etoško kotanjo sta odkrila po odhodu iz Namutonija, ko sta potovala na sever.

Izvirno ime[uredi | uredi kodo]

Ime Etoša (Etosha) (v začetku zapisano Etotha) je iz ošidongske besede in pomeni "velik bel prostor". Nanaša se na Etoško kotanjo. V Haiǁomu se imenuje kotanja Khubus, kar pomeni "popolnoma gol, bel prostor z veliko prahu". Kotanja je znana tudi kot Chums in se nanaša na hrup, ki ga povzroča hoja po glinasti kotanji.

Ljudje[uredi | uredi kodo]

Območja severno od Etoške kotanje naseljujejo Ovambi, medtem ko so različne skupine, ki so govorile otjihererski jezik, živele zunaj sedanjih meja parka. Območje v parku v bližini Etoške kotanje naseljujejo Kojsani.

Ko je bila Etoška kotanja prvič odkrita, je ljudstvo Haiǁom priznavalo ovambskega vodjo iz Ondonge, Hereri pa ne. [3] Haiǁomi so bili prisilno odstranjeni iz parka leta 1954, končali so svoj lovsko-nabiralniški način življenja in ostali brez zemlje na kmetijah kot dninarji. [4] Od leta 2004 zanje velja tradicionalna uprava, ki pomaga lajšati stike med skupnostjo in vlado. Namibijska vlada priznava, da je park dom ljudstva Haiǁom in ima načrte za ponovno naselitev razseljenih družin na kmetije, ki mejijo na narodni park. Od leta 2007 je vlada pridobila šest kmetij neposredno južno od depresije Gobain v etoškem narodnem parku. Številne družine so se naselile na teh kmetijah, njihov voditelj je bil David Khamuxab.

Evropski naseljenci[uredi | uredi kodo]

Leta 1885 je podjetnik William Worthington Jordan od ovambskega voditelja Kambondeja kupil velik del zemljišča. Meri skoraj 170 kilometrov in sega od Okaukueja na zahodu do Fischerjeve kotanje na vzhodu. Dorslandski pohodniki so prvič potovali skozi park med letoma 1876 in 1879 na poti v Angolo. Leta 1885 so se vrnili in se naselili na 2500 hektarjih kmetij, ki jih je dal brezplačno na voljo William Worthington Jordan. Pohodniki so imenovali območje Upingtonija po predsedniku vlade Kapske kolonije. Naselje je bilo opuščeno leta 1886 po spopadih s Haiǁomi, ko jih je premagal njihov voditelj Nehale Mpingana. [5]

Nemška Jugozahodna Afrika[uredi | uredi kodo]

Nemško cesarstvo je leta 1886 ukazalo vojakom, naj zasedejo Okaukuejo, Namutoni in Sesfontein in ubijajo divje živali, ki se selijo, da bi omejili širjenje kuge pri govedu. Spomladi leta 1889 je bila zgrajena utrdba za nemško konjenico v Namutoniju. 28. januarja 1904 je 500 moških pod vodstvom Nehala Mpingane napadlo cesarsko nemško trdnjavo v Namutoniju in jo popolnoma uničilo, pregnali so kolonialne sile in prevzeli konje in govedo. Utrdba je bila obnovljena in čete ponovno nameščene, ko je bilo območje razglašeno za lovski rezervat leta 1907; poročnik utrdbe Namutoni Adolf Fischer je nato postal prvi "lovski upravnik".

Meje[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Narodnega parka Etoša

Današnji narodni park je od ustanovitve leta 1907 doživel več večjih in manjših sprememb meja. Glavna sprememba od leta 1907 je bila zaradi odloka št. 18 iz leta 1958 in odloka št. 21 iz leta 1970.

Ko je bilo območje Etoše razglašeno za lovski rezervat št. 2 (odlok št. 88 iz leta 1907), se je park raztezal od ustja reke Kunene in reke Hoarusib na Obali okostij do Namutonija na vzhodu. Prvotna površina je bila okoli 99.526 km² kilometrov, nato popravljena na približno 80.000 km². Odlok št. 18 iz leta 1958 je spremenil zahodno mejo parka in izključil območje med rekama Kunene in Hoarusib ter namesto tega vključil območje med rekama Hoanib in Uchab, s čimer se je park zmanjšal na okoli 55.000 km². Odločitev Odendaalove komisije (1963) je prinesla razmejitev današnjih mej parka leta 1970.

Ekološki inštitut Etoša[uredi | uredi kodo]

Ekološki inštitut Etoša (EEI) je uradno odprl Adolf Brinkmann 1. aprila 1974 v imenu jugozahodnoafriške uprave. Odgovoren je za upravljanje raziskav v parku. Razvrstitev rastlinstva, prebivalstva in ekološke študije o gnujih, slonih in levih ter študije o antraksu so bile med prvimi pomembnimi temami, ki so jih raziskovali. Inštitut je sodeloval z raziskovalci z univerz v Namibiji, ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji, Južni Afriki, Avstraliji, Norveški in Izraelu.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Etoška kotanja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Etoška kotanja.
Etoška kotanja blizu Salvadorja
Slana kotanja je v suši razpokana, toda še vedno so vidne sledi živali

Soline so najopaznejša geološka značilnost v parku. Glavna depresija pokriva površino okoli 5000 km² in je približno 130 km dolga in okoli 50 km široka. Močna slanost v kotanji omejuje življenje vrst, ki lahko trajno naseljujejo samo kotanjo; ekstremofilni mikroorganizmi ogrožajo vrste, ki lahko prenašajo slanost. Kotanja je običajno suha, z vodo se napolni za kratek čas poleti, ko je posebej privlačna za pelikane in plamence.

V sušnem obdobju vetrovi, ki pihajo čez slano kotanjo, poberejo slan prah in ga raznašajo po vsej državi in čez južni Atlantik. Ta obogatitev s soljo zagotavlja minerale v tleh v smeri vetra, od katerih so odvisne nekatere divje živali, čeprav je slanost izziv za kmetovanje.

Etoška kotanja je bila ena od številnih območij v vsej Južni Afriki v regionalni pobudi (Southern African Regional Science Initiative – SAFARI 2000). Partnerji v tem programu zbirajo najrazličnejše podatke o aerosolih, zemeljskem površju in druge značilnosti zemljišč in ozračja z uporabo satelitov, letal in podatkov o tleh, kakršna so v Etoši, in proučujejo povezave med ljudmi in naravnim okoljem.

Dolomitni hribi[uredi | uredi kodo]

Dolomitni hribi na južni meji parka v bližini Anderssonovega vhoda se imenujejo Ondundozonananandana, kar pomeni kraj, "od koder se mlad pastir ni nikoli vrnil", kar namiguje na veliko plenilcev, kot so leopardi, v hribih, ki se imenujejo Leopardji hribi (Leopard Hills). Območje Halali je dom dolomitnih hribov v parku, eden je v kampu, blizu pa je Twee Koppies. Na zahodu tudi prevladujejo dolomitni hribi, ki je edini kraj v parku, v katerem živi gorska zebra (Equus zebra).

Podnebje[uredi | uredi kodo]

V parku je puščavsko podnebje savane. Povprečna letna temperatura je 25 °C. Pozimi je temperatura bližje 5 °C, poleti je lahko 45 °C. Značilna je velika dnevna toplotna amplituda.

Včasih in na nekaterih krajih dežja sploh ni. Ko je dež, pa suhe rečne struge hitro oživijo.

Vrste rastlinstva[uredi | uredi kodo]

Slana puščava[uredi | uredi kodo]

Soline v parku so večinoma brez rastlinja, razen halofitov (slanuša) Sporobolus salsus, beljakovinsko bogata trava, na kateri se paseta gnu (Connochaetes taurinus) in skokonoga gazela. Območja okoli Etoške kotanje imajo tudi drugo halofitno rastlinje, tudi travo, kot sta Sporobolus spicatus in Odyssea paucinervis, ter grmovnice, kot je Suaeda articulata. [6]

Gozdnata pokrajina[uredi | uredi kodo]

Večina parka pokriva savanski gozd, razen območja v bližini kotanje. Mopane (Colophospermum mopane) je najpogostejše drevo, približno 80 % vseh dreves v parku. V peščenem veldu v severovzhodnem vogalu Etoše prevladujejo akacije in drevesa družine Terminalia. Drevesa tamboti (Spirostachys africana) so značilna za gozdove južno od peščenega velda.

Druge vrste rastlinstva[uredi | uredi kodo]

Savana[uredi | uredi kodo]

Pritlikavo savansko grmičevje se pojavlja na območju blizu kotanje z več vrstami, tudi halofitna sukulenta Salsola etoshensis, tudi trnasto savansko rastlinje je na apnenčastih in alkalnih tleh, prevladujejo vrste akacije, kot so Acacia nebrownii, Acacia luederitzii, Acacia melliferra, Acacia hebeclada in Acacia tortilis.

Travišča[uredi | uredi kodo]

Travišča v parku so predvsem okoli Etoške kotanje, kjer je zemlja peščena. Glede na tla in učinke kotanje prevladuje ena vrsta trave Eragrostis, Sporobolus, Monelytrum, Odyssea ali Enneapogon.

Živalstvo[uredi | uredi kodo]

V parku je okoli 114 vrst sesalcev, 340 vrst ptic, 110 vrst plazilcev, 16 vrst dvoživk in 1 vrsta rib (do 49 vrst med poplavami). [7][8]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Od leta 1881 so velike divje sesalce, kot so sloni, nosorogi in levi, v regiji skoraj iztrebili. Določitev lovskega rezervata je pomagala k okrevanju nekaterih živali, vendar so nekateri, na primer bivoli in divji psi izumrli do sredine 20. stoletja.

Prof. P. Schoemann, pisec iz Otjiwaronga, je bil imenovan za paznika v lovišču leta 1951 in je menil, da so travišča močno popasena. V bližini Rietfonteina so zgradili predelovalnico kostne moke in odstrel zebre in gnujev se je začel leta 1952. Uradne evidence kažejo, da so 293 zeber in 122 gnujev obdelali v tovarni, vendar naravovarstveniki trdijo, da jih je bilo na tisoče in uspelo jim je prisilno zapreti tovarno v istem letu.

Suša, ki se je začela leta 1980, je povzročila največji zaseg in odlov v zgodovini parka. Ujetih, ulovljenih ali prodanih je bilo 2235 gorskih in 450 stepskih zeber. 525 slonov je bilo ubitih in obdelanih v začasni klavnici v bližini Olifantsrusa.

Sesalci[uredi | uredi kodo]

Stepska zebra
Slon
Črni nosorog z žirafo
Stepska zebra
Lev pri kotanji Gemsbokvlakte
Pikčasta hijena
Skokonoga gazela

Pogosto videni sesalci v parku v preteklosti in sedanjosti so navedeni v preglednici:

Sesalci Latinsko ime Status Dodatni podatki
afriški savanski slon Loxodonta africana pogost Etoški sloni spadajo v skupino slonov severozahodne Namibije in južne Angole. So najvišji sloni v Afriki, vendar pomanjkanje mineralov povzroča, da imajo zelo kratke okle.[9]
južni beli nosorog Ceratotherium simum simum redek Po dolgi odsotnosti se je pojavil pred kratkim. [10]
jugozahodni črni nosorog Diceros bicornis occidentalis redko viden Načrt Odendaalove komisije iz leta 1963 je močno zmanjšal življenjsko območje nosoroga, saj večina njihovega prednostnega habitata ni v parku.[11] Programi za ponovno naselitev so se uresničevali, dokler se ni povečalo njihovo število v zavarovanem delu parka.
afriški bivol Syncerus caffer izumrl Zadnji znan zapis bivola v parku je iz obdobja opazovanja mladega bika, ki so ga ubili levi na Andonski ravnini v 1950-ih.
angolska žirafa G. c. angolensis Giraffa camelopardalis angolensis pogosta Genetska študija iz leta 2009 za to podvrsto kaže, da sta v severni puščavi Namib in etoškem narodnem parku različni podvrsti.[12]
jugozahodni afriški lev Panthera leo bleyenberghi pogost
afriški leopard Panthera pardus pardus pogost
južnoafriški gepard Acinonyx jubatus jubatus nepogost
serval Leptailurus serval redek
karakal Caracal caracal pogost
afriška divja mačka Felis silvestris lybica pogosta
črnonoga mačka Felis nigripes zelo redka
črnohrbti šakal Canis mesomelas zelo pogost
dolgouha lisica Otocyon megalotis pogosta
kapska lisica, tudi kama Vulpes chama pogosta
kapski divji pes Lycaon pictus pictus izumrl
rjava hijena Hyaena brunnea,
prej Parahyaena brunnea
pogosta
pegasta hijena Crocuta crocuta pogosta
zemeljski volk Proteles cristata pogost
surikata Suricata suricatta pogosta
progasti mungo Mungos mungo pogost
rumeni mungo Cynictis penicillata pogost
vitki mungo Galerella sanguinea pogost
pritlikavi mungo Helogale parvula nepogost
drobna pegasta genetka Genetta genetta pogosta
bradavičasta svinja Phacochoerus africanus pogosta
grmičasti zajec Lepus saxatilis pogost
južnoafriški skakajoči zajec Pedetes capensis pogost
kapska talna veverica in
damarska talna veverica
Xerus inauris
Xerus princeps
zelo pogosta
medojedi jazbec Mellivora capensis pogost
podzemska svinjka Orycteropus afer pogosta
navadni ježevec Hystrix cristata pogost
savanski luskavec (Manis temminckii) Smutsia temminckii nepogost
stepska zebra Equus quagga, prej
Equus burchellii
zelo pogosta
gorska zebra Equus zebra lokalno pogosta Vidi se samo v zahodni Etoši.
skokonoga gazela Antidorcas marsupialis zelo pogost
črnoobrazna impala Aepyceros melampus petersi pogosta
oriks Oryx gazella pogost
navadni hulež Sylvicapra grimmia nepogost
damarski dik-dik Madoqua kirkii pogost
kozorog Raphicerus campestris pogost
rdeča kravja antilopa Alcelaphus buselaphus caama ali A. caama pogosta
navadni gnu Connochaetes taurinus pogost
eland antilopa Taurotragus oryx nepogosta
veliki kudu Tragelaphus strepsiceros pogost

Ptice[uredi | uredi kodo]

Mali flamingi
Beli pelikan
Noj
Modri žerjav

Ta pregled prikazuje raznovrstnost ptic v parku in ni popoln seznam:

noj – Struthio camelus

jastrebi

orli

sekretarji

skobci

škarnik

sokoli – Falconidae

sove – Strigiformes

čaplje – Ardeidae

štorklje – Ciconiidae

modri žerjav – Anthropoides paradiseus

rožnati pelikan – Pelecanus onocrotalus

plamenci – Phoenicopteriformes

vodne ptice – Anseriformes

kure – Galliformes

pobrežniki – Glareolidae

močvirniki – Ciconiiformes

zlatovranke – Coraciidae

smrdokavra – Upupa epops

kljunorožci – Bucerotidae

vrani – Corvidae

stepske kokoške – Pteroclidiformes

golobi – Columbidae

vrabci – Passeridae

droplje – Otididae

Turizem[uredi | uredi kodo]

Anderssonov vhod v park
Predpisi v parku

Vsa hrana in kampiranje v parku upravlja namibijsko zavetišče za divje živali (Namibija Wildlife Resorts– NWR). V parku je pet območij z nastanitvenimi objekti in tri za kampiranje. Vsa območja so ograjena. [13]

Dolomitski kamp[uredi | uredi kodo]

Turisti ne smejo v zahodni Ozonjuitji m'bari, edina izjema so registrirani namibijski organizatorji potovanj in gostje, nastanjeni v Dolomitskem kampu. Zgrajen je bil leta 2010 in je dostopen skozi Galtonov vhod ali skozi park s ceste 19S (19e Breëdtegaard).

Halalijski kamp[uredi | uredi kodo]

Kamp je bil odprt leta 1967 in je približno na sredini med Okaukuejem in Namutonijem.

Namutoni[uredi | uredi kodo]

Namutoni je nekdanja policijska in vojaška postaja v vzhodnem delu parka, 123 km iz Okaukueja. Trdnjava Namutoni je bila obnovljena leta 1957, ko so jo uporabljali za počitniški kamp za zimske obiskovalce parka.

Okaukuejo[uredi | uredi kodo]

Vodna kotanja pri Okaukueju, kot se vidi s severnega konca ploščadi

Okaukuejo je bil vojaška postojanka Nemške Jugozahodne Afrike leta 1897, od koder so nadzirali širjenje slinavke in parkljevke. Nato je bila policijska postaja in je bila uradno odprta kot kamp leta 1955. Stolp je bil zgrajen leta 1963 po zgledu stolpa stare policijske postaje. Ima restavracijo, pošto, trgovine s spominki, dva bazena in turističnoinformacijski center. Opazovalna ploščad je pri vodni kotanji Okaukuejo, ki je osvetljena ponoči, da lahko turisti opazujejo nočne divje živali.

Onkoshi[uredi | uredi kodo]

Onkoshi je izključno v lasti parka in je v bližini Stinkwaterja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Historical Review of the Etosha Region and its subsequent administration as a National Park, H.H. Berry; Madoqua 1997, 20(1): 3-12
  2. Lindeque, M. and Archibald, T.J. 1991. Seasonal wetlands in Owambo and the Etosha National Park. Madoqua 17(2): 129-133
  3. Trümpelmann, G.P.J. 1948. Die Boer in Suid-wes Afrika.
  4. Born in Etosha. Ute Dieckmann (2009)
  5. "Namibia Heroes and Heroines". Namibia 1-on-1. Pridobljeno dne 28 January 2012. 
  6. Trees and shrubs of the Etosha National Park and in northern and central Namibia; Cornelia Berry and Blythe Loutit
  7. Etosha Fact Sheet 2
  8. A Review of Fauna and Flora Associated with Coastal and Inland Saline Flats from Namibia with Special Reference to the Etosha Pan. Peter L. Cunningham and Willem Jankowitz
  9. Etosha Ecological Institute, Okaukuejo.
  10. Etosha Park Profile
  11. On the clover trail. Eugène Joubert. 1996
  12. Brenneman, R. A.; Louis, E. E. Jr; Fennessy, J. (2009). "Genetic structure of two populations of the Namibian giraffe, Giraffa camelopardalis angolensis". African Journal of Ecology 47 (4): 720–28. doi:10.1111/j.1365-2028.2009.01078.x. 
  13. Etosha National Park: Guidebook to the Waterholes and Animals. Timothy Osborne, Wilferd Versveld, Paul van Schalkwyk. 2003
  • "Etosha National Park, Namibia". NASA Earth Observatory. 
  • C.Michael Hogan. 2010. Extremophile. eds. E.Monosson and C.Cleveland. Encyclopedia of Earth. National Council for Science and the Environment, Washington DC.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]