Pojdi na vsebino

Roparski orel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Roparski orel
Iz Narodnega parka Etosha
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Accipitriformes (ujede)
Družina: Accipitridae (kragulji)
Rod: Aquila (orel)
Vrsta:
A. rapax
Dvočlensko ime
Aquila rapax
(Temminck, 1828)
Podvrste[2]
  • A. r. vindhiana – Franklin, 1831
  • A. r. belisarius – (Levaillant, J, 1850)
  • A. r. rapax – (Temminck, 1828)
Območje razširjenosti A. rapax
  Celo leto
Sinonimi

Aquila rapax rapax

Aquila rapax

Róparski ôrel (znanstveno ime Aquila rapax) je ujeda iz družine kraguljev (Accipitridae).

Roparski orel je okoren, miren ptič zelo različnih odtenkov perja rjave barve. Po velikosti sodi nekako med planinskega orla in velikega klinkača, le da od njiju dosti manj leta in redkeje jadra v vzgorniku. V letu spominja na kraljevega orla, le da je pri roparskem orlu pri prehodu v dlanska peresa vidna zajeda. V letu ima dolge, široke peruti ter dolg in zaokrožen rep. Zraste od 58 do 75 cm in ima razpon kril od 157 do 190 cm. Teža odrasle ptice je od 1,5 do 3,1 kg.[3][4][5] Po navadi leta nizko pri tleh s težkimi in okornimi zamahi peruti. Na plen preži navadno na tleh ali na nižjih drevesih.[3][4][6]

Hrani se s srednje velikimi sesalci in pticami, včasih pa tudi z mrhovino.

Roparski orel poleg lastnega ulova in hranjenja z mrhovino pogosto krade hrano tudi drugim ujedam.[7][6] V afrikanščini ga imenujejo »Roofarend«, kar pomeni »roparski orel«.[7]

Gnezdi enkrat na leto ob različnem času v gnezdih na drevesih.

Habitat

[uredi | uredi kodo]
Roparski orli pogosto živijo v sušnem, a bogatem bushveldu

Živi na precej odprtih območjih na različnih nadmorskih višinah, vendar najraje v sušnejših območjih. V zahodni Afriki pogosto gnezdi v razmeroma vlažnih gozdno-savanskih mozaikih, zunaj gnezditvene sezone pa se seli v suhe gozdove in polpuščave.[3] V Maroku ima raje gozdnata območja ob gorah, ki mejijo na ravnine. Drugod po Afriki se večinoma zadržuje v gozdnati savani, zlasti v suhih akacijevih savanah, pa tudi v polpuščavah in puščavah. Izogiba se skrajno suhih puščav brez dreves in prav tako vlažnih tropskih deževnih gozdov. Občasno se pojavlja tudi v poseljenih okoljih, kot so obdelovalna zemlja, ob cestah, ob jezovih, na kmetijskih površinah, živinorejskih pašnikih in na lovnih območjih, kadar je tam na voljo hrana.[3][8][9][10][11][12]

Razširjenost

[uredi | uredi kodo]

Roparski orel je razširjen po zelo velikem območju. Afriška populacija se pojavlja v treh precej ločenih skupinah.[3] Ena od teh skupin živi v Severni Afriki, in sicer v južnem osrednjem delu Maroka, verjetno tudi v severni Alžiriji, jugozahodni Mavretaniji, v območju Senegambije, južnem Maliju, osrednjem in južnem Nigru, vzhodno skozi južni Čad, severnem in osrednjem Sudanu ter na večjem delu Etiopije in Somalije (razen na severovzhodu in v osrednjem vzhodu države).[1][3][8][13][14][15][16] Severno afriška populacija je redka. V Maroku je močno zmanjšana, pri čemer nekaj preostalih skupin živi v regijah, kot so Tarfaya, Tan-Tan in Souss-Massa.[17] Verjetno so roparski orli lokalno izumrli v Tuniziji, kjer so bili nekoč pogosti.[18] V zahodni Afriki se pojavljajo v Gambiji, Togu, Nigeriji ter (verjetno brez gnezdenja) v Slonokoščeni obali in Gani.[19][20][21][22][23][24][25] V vzhodni in srednji Afriki roparski orel živi v srednjem in vzhodnem delu Demokratične republike Kongo, v sušnejših predelih Ugande ter po celotnem ozemlju Kenije, Tanzanije, Zambije (pogosto v dolini reke Luangwa in porečju Chambeshi), Malavija in Mozambika. V vzhodni Afriki velja za enega najpogosteje opaženih rjavih orlov.[26][27][28][9] V južni Afriki ga najdemo po celotnem Zimbabveju (kjer je sedaj precej redek, v Bocvani (še vedno pogost je v Okavango delti) in ponekod v Namibiji, na jugu in zahodu Angole, v Eswatiniju, Lesotu ter v severnih in osrednjih delih Južne Afrike (predvsem severno od reke Oranje.[1][6][29][30][31][10][11][32][33][34] Roparski orel je kot gnezdeča vrsta morda izumrl v Eswatiniju, kjer je bil zadnjič potrjeno opažen leta 2001.[35]

Izven Afrike se vrsta lahko pojavi v jugozahodnem delu Arabskega polotoka, tj. v Jemnu in skrajnem jugozahodu Saudove Arabije, v regijah Tihama in ‘Asiru. Vendar pa je bilo v zadnjih desetletjih zabeleženih zelo malo ali celo nič potrjenih primerov gnezdenja.[1][36][37]

V Aziji se roparski orel pojavlja posamično v jugovzhodnem Iranu (tako kot na Arabskem polotoku tudi tu ni nedavno potrjenega gnezdenja). Nekoliko bolj neprekinjeno je razširjen v vzhodnem Pakistanu (predvsem v dolini reke Ind), v večjem delu severne Indije in na indijskem polotoku, nekoliko manj pogosto sega v južni Nepal in Assam.[3][38][39][40]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 BirdLife International (2018). »Aquila rapax«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2018: e.T22696033A131671001. doi:10.2305/IUCN.UK.2018-2.RLTS.T22696033A131671001.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
  2. Gill F, D Donsker & P Rasmussen (Eds). 2020. IOC World Bird List (v10.2). doi : 10.14344/IOC.ML.10.2.
  3. 1 2 3 4 5 6 7 Ferguson-Lees, J.; Christie, D. (2001). Raptors of the World. Houghton Mifflin Harcourt. ISBN 0-618-12762-3.
  4. 1 2 Naoroji, R., & Schmitt, N. J. (2007). Birds of prey of the Indian subcontinent. Om Books International.
  5. Tawny eagle (Aquila rapax), ARKive, 2011, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2018
  6. 1 2 3 Steyn, P. (1983). Birds of prey of southern Africa: Their identification and life histories. Croom Helm, Beckenham (UK). 1983.
  7. 1 2 Wichmann, M.; Dean, W.; Jeltsch, F. (2004). »Global change challenges the Tawny Eagle (Aquila rapax): Modelling extinction risk with respect to predicted climate and land-use changes«. Ostrich. 75 (4): 204–210. Bibcode:2004Ostri..75..204W. doi:10.2989/00306520409485446. S2CID 85057659.
  8. 1 2 Ash, C. P., & Atkins, J. D. (2009). Birds of Ethiopia and Eritrea: an atlas of distribution. A&C Black.
  9. 1 2 Dowsett, R. J., Aspinwall, D. R., & Dowsett-Lemaire, F. (2008). The birds of Zambia: an atlas and handbook. Tauraco Press.
  10. 1 2 Irwin, M. P. S. (1981). The birds of Zimbabwe. Quest Pub.
  11. 1 2 Penry, H. (1994). Bird atlas of Botswana. University of Kwazulu Natal Press.
  12. Fry, C. H. (1966). The ecological distribution of birds in northern Guinea savanna, Nigeria. Ostrich, 37 (1): 335-356.
  13. Isenmann P. & Moali A. (2000). Birds of Algeria. Société d‟Etudes Ornithologiques de France, Paris.
  14. Nikolaus, G. (1987). Distribution atlas of Sudan's birds with notes on habitat and status. Zoologisches Forschungsinstitut und Museum Alexander Koenig.
  15. Smith, K. D. (1957). An annotated check list of the birds of Eritrea. Ibis, 99(2), 307-337.
  16. Ash, J. S., & Miskell, J. E. (1998). Birds of Somalia. Pica Press.
  17. Thévenot, M., Vernon, R., & Bergier, P. (2003). The birds of Morocco: an annotated checklist (No. 20). British Ornithologists' Union.
  18. Isenmann, P. (2005). Birds of Tunisia. Société d'études ornithologiques de France, Muséum national d'histoire naturelle.
  19. Borrow, N., & Demey, R. (2001). A guide to the birds of western Africa. Princeton, NJ.
  20. Gore, M. E. J. (1990). Birds of the Gambia . Checklist 3. British Ornithologists' Union, Tring.
  21. Thiollay, J. M. (1985). The birds of Ivory Coast: status and distribution. West African Ornithological Society.
  22. Greig-Smith, P. W. (1976). The composition and habitat preferences of the avifauna of Mole National Park, Ghana. Bull. Nigerian Orn. Soc, 12(42), 45-66.
  23. Dowsett, R. J., Dowsett-Lemaire, F., & Hester, A. (2008). The avifauna of Ghana: additions and corrections. Bull. Afr. Bird Club, 15, 191-200.
  24. Cheke, R. A., & Walsh, J. F. (1996). The birds of Togo: an annotated check-list (No. 14). British Ornithologists' Union.
  25. Elgood, J. H., Heigham, J. B., Moore, A. M., Nason, A. M., Sharland, R. E., & Skinner, N. J. (1994). The birds of Nigeria: an annotated check-list. British Ornithologists' Union.
  26. Carswell, M., Pomeroy, D., Reynolds, J., & Tushabe, H. (2005). The Bird Atlas of Uganda. British Ornithologists' Club and British Ornithologists' Union.
  27. Dowsett-Lemaire, F., & Dowsett, R. J. (2006). The birds of Malawi: an atlas and handbook. Tauraco & Aves.
  28. Stevenson, T., & Fanshawe, J. (2002). Field guide to the birds of East Africa. T & AD Poyser.
  29. Dean, W. R. J. (2000). The birds of Angola: an annotated checklist. British Ornithologists' Union.
  30. da Rosa Pinto, A. A. (1983). Ornitologia de Angola (Vol. 1). Instituto de Investigação Científica Tropical.
  31. Parker, V. (2005). The atlas of the birds of central Mozambique. Endangered Wildlife Trust and the Avian Demography Unit.
  32. Hancock, P., Muller, M., & Tyler, S. J. (2007). Inventory of Birds of the Okavango Delta Ramsar Site. Babbler, 49, 3-29.
  33. Barnes, K. N. (Ed.). (2000). The Eskom red data book of birds of South Africa, Lesotho and Swaziland. BirdLife South Africa.
  34. Boshoff, A. F., & Vernon, C. J. (1980). The distribution and status of some eagles in the Cape Province. Annals of the Cape Provincial Museums (Natural History), 13(9), 107-132.
  35. Monadjem, A., & Rasmussen, M. W. (2008). Nest distribution and conservation status of eagles, selected hawks and owls in Swaziland. Gabar, 19, 1-22.
  36. Jennings, M. C. (1991). The changing avifauna of Saudi Arabia. Journal of Saudi Arabian Natural History Society, 3, 16-28.
  37. Martins, R. P., & Porter, R. F. (Eds.). (1996). Southern Yemen and Socotra: The Report of the OSME Survey in the Spring 1993. Ornithological Society of the Middle East.
  38. Rasmussen, P. C., & Anderton, J. C. (2005). Birds of south Asia: the Ripley guide. Washington, DC.
  39. Scott, D. A., & Adhami, A. (2006). An updated checklist of the birds of Iran. Podoces, 1(1/2), 1-16.
  40. Roth, T., Ayé, R., Burri, R., & Schweizer, M. (2005). Bird observations from Iran in February–March 2001, including a new species for the Middle East. Sandgrouse, 27: 63-68.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]