Kraljevi orel
| Kraljevi orel | |
|---|---|
 | |
Znanstvena klasifikacija  | |
| Domena: | Eukaryota (evkarionti) |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Chordata (strunarji) |
| Razred: | Aves (ptiči) |
| Red: | Accipitriformes (ujede) |
| Družina: | Accipitridae (kragulji) |
| Rod: | Aquila (orel) |
| Vrsta: | A. heliaca |
| Dvočlensko ime | |
| Aquila heliaca Savigny, 1809 | |
 | |
| Območje razširjenosti Aquila heliaca:
Gnezdenje Celo leto Prelet Ne-gnezdenje | |
| Sinonimi | |
|
Aquila heliaca heliaca | |
Kraljévi ôrel (znanstveno ime Aquila heliaca) je ujeda iz družine kraguljev (Accipitridae).
Opis
[uredi | uredi kodo]Ta velika ujeda je le za spoznanje manjša od planinskega orla. V dolžino meri med 68 do 90 cm, premer peruti pa ima med 1,76 to 2,2 m.[3][4][5] Tudi navzven sta si ti dve roparici zelo podobni, le da je planinski orel mogočnejši in močnejši. Kraljevi orel je bolj čokatega ustroja, ima krajši rep in ima v nekaterih barvnih različicah (predvsem v Španiji) bela ramena in svetlejše teme. Zaradi širokih perutnic je v zraku malce podoben belorepcu, le da nima belega repa, ki je značilen za to ujedo. Oglaša se podobno kot krokar s hripavim, lajajočim »krok-krok-krok«.
Gnezdi enkrat letno v mesecih marcu in aprilu v gnezdih na drevesih, kamor samica odloži dva ali tri jajca.
Njegovo življenjsko okolje so odprti, ravni predeli z redkim drevjem ter stepe, kjer lovi manjše glodavce, največ suslike, pa tudi zajce, hrčke in miši. Redkeje se hrani s pticami, pogosto tudi z mrhovino.
Razširjenost
[uredi | uredi kodo]Kraljevega orla najdemo vse do vzhodne osrednje in jugovzhodne Evrope, a njegv življenjski prostor sega tudi precej daleč na zahod. Evropski del njegovega gnezditvenega območja zajema vzhodno Avstrijo, vzhodno Češko, Slovaško, Madžarsko, vzhodno Hrvaško, Srbijo, severovzhodno Bosno in Hercegovino, Makedonijo, Bolgarijo, Romunijo, Moldavijo ter severno, zahodno in velik del vzhodne Ukrajine.[1][6][7][8] Območje razširjenosti se nadaljuje preko osrednje Rusije, kjer go najdemo v večjem delu Osrednjega federalnega okrožja, v skoraj celotnem Severnokavkaškem federalnem okrožju, večini Privolškega in Uralskega federalnega okrožja (razen severnih delov) ter v južnem delu Sibirije, vse do Bajkalskega jezera in naprej v Transbajkalu v celinskem jugozahodu Ruskega daljnega vzhoda.[1][8][9][10] Zunaj Rusije njihovo gnezdenje sega na jug, predvsem v severne dele naslednjih držav: Gruzije, Armenije, Azerbajdžana, Turkmenistana, Uzbekistana, velikega dela Kazahstana, severozahodne Kitajske (Šindžjang) in severne Mongolije.[1][11] Izolirane populacije so prisotne tudi v severozahodni, osrednji in vzhodni Turčiji, na Cipru in v severnem Iranu. Kot gnezdeča vrsta je verjetno lolano izumrl iz Afganistana in Pakistana.[1][12]
Večina populacije je selitvenih in prezimuje v severovzhodni Afriki, na Bližnjem vzhodu ter v Južni in Vzhodni Aziji.
Status
[uredi | uredi kodo]Vzhodni orel belorepec je bil leta 1994 uvrščen med ranljive vrste, v tem času pa so se začele tudi mednarodne pobude za njegovo zaščito.[1] Do leta 1996 je bilo ocenjeno, da v celotni Evropi, vključno z Evropsko Rusijo, gnezdi 363–604 parov. Med letoma 2000 in 2010 je bilo število gnezdečih parov v Evropi ocenjeno na 1.800–2.200, kar pomeni znatno povečanje. Največje število v Evropi se verjetno pojavlja ob Evropskem zelenem pasu.[13][14]
Zanimivosti
[uredi | uredi kodo]Kraljevi orel je bil simbol avstro-ogrske monarhije in je bil v dvoglavi različici upodobljen v njenem grbu.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 5 6 BirdLife International (2019). »Aquila heliaca«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2019: e.T22696048A155464885. doi:10.2305/IUCN.UK.2019-3.RLTS.T22696048A155464885.en. Pridobljeno 19. novembra 2021.
- ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
- ↑ Ferguson-Lees, J.; Christie, D. (2001). Raptors of the World. Houghton Mifflin Harcourt. ISBN 0-618-12762-3.
- ↑ Ali, Salim (1993). The Book of Indian Birds. Bombay: Bombay Natural History Society. ISBN 0-19-563731-3.
- ↑ »Eastern Imperial Eagle«. European Raptors. Pridobljeno 20. novembra 2020.
- ↑ Cramp, S.; Simmons, K.E.L. (1980). Birds of the Western Palearctic. Zv. 2. Oxford: Oxford University Press.
- ↑ Davies, C. (2002). The European bird report: non-passerines. British Birds, 95: 174-188.
- 1 2 Michev, T., & Petrov, T. (1979). On the distribution of the Imperial Eagle. Aquila heliaca.
- ↑ Bakka, S., Kiseleva, N.Y. & Karyakin, I.V. (2010). The Imperial Eagle in the Nizhniy Novgorod District, Russia. Raptors Conservation, 20: 84-88.
- ↑ Karyakin, I. V., Nikolenko, E. N., Levin, A. S., & Kovalenko, A. V. (2011). Eastern Imperial Eagle in Russia and Kazakhstan: population status and trends. Acta zool. bulg., Suppl, 3, 95-104.
- ↑ Bukreev, A., Boldbataar, S. & Zvonov, B.M. (2010). The Imperial Eagle in Mongolia. Raptors Conservation, 20: 186-194.
- ↑ Turan, L. (2005). "The status of diurnal birds of prey in Turkey". J. Raptor Res, 39(1), 36-54.
- ↑ Heredia, B. (1996). "International action plan for the Imperial Eagle (Aquila heliaca)". Globally Threatened Birds of Europe: Action Plans. Council of Europe Publishing.
- ↑ Demerdzhiev, D., Horváth, M., Kovács, A., Stoychev, S., & Karyakin, I. (2011). "Status and population trend of the eastern imperial eagle (Aquila heliaca) in Europe in the period 2000–2010". Acta zoologica Bulgarica Supplementum, 3, 5-14.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Predstavnosti o temi Aquila heliaca v Wikimedijini zbirki
Podatki o temi Aquila heliaca v Wikivrstah- BirdLife informativni list o vrsti Aquila heliaca
- »Aquila heliaca«. Avibase.
- »Kraljevi orel media«. Internet Bird Collection.
- Imperial eagle fotogalerija na VIREO (Drexel University)
- Interaktivni zemljevid območja razširjenosti: Aquila heliaca na Rdečem seznamu IUCN
- Audio posnetki vrste: Eastern imperial eagle na Xeno-canto.
| Mednarodno | |
|---|---|
| Nacionalno | |
| Drugo | |
