Pojdi na vsebino

Mali plamenec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mali plamenec
Pri jezeru Nakuru, Kenija
CITES Priloga II (CITES)[1]
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Phoenicopteriformes (plamenci)
Družina: Phoenicopteridae (plamenci)
Rod: Phoeniconaias
Vrsta:
P. minor
Dvočlensko ime
Phoeniconaias minor
Območje razširjenosti
      naravna razširjenost
Sinonimi

Mali plamenec (znanstveno ime Phoeniconaias minor) je vrsta plamencev, ki se pojavljajo v podsaharski Afriki in zahodni Indiji.[4] Občasno so posamezne ptice opažene tudi bolj proti severu, vendar se te na splošno štejejo za potepuhe.

Mali plamenec je najmanjša vrsta plamencev, čeprav je v primerjavi z večino ptic še vedno visoka in precej velika ptica. Vrsta lahko tehta od 1,2 do 2,7 kg.[5] Njihova višina v stoječem položaju je približno 80 do 90 cm.[6][7] Skupna dolžina telesa (od kljuna do repa) in razpon kril sta podobne dolžine, od 90 do 105 cm.[6][8] Večina perja je rožnato bele barve. Najbolj očitna razlika med to vrsto in velikim plamencem, edino drugo vrsto plamencev iz Starega sveta, je veliko bolj izrazit črni del na kljunu. Velikost sama po sebi ni zanesljiv način prepoznavanja vrste, razen kadar se pojavljata skupaj, saj se tudi spola pri vsaki vrsti razlikujeta po višini.

Izumrla vrsta Phoeniconaias proeses iz istega rodu, ki je živela v pliocenu v Avstraliji, je bila verjetno še manjša.[9]

Mali plamenec je verjetno najštevilčnejša vrsta plamencev, saj je njegova populacija v obdobjih največje številčnosti obsegala do dva milijona osebkov.

Prehranjevanje

[uredi | uredi kodo]

Vrsta se prehranjuje predvsem s spirulino, algami, ki rastejo samo v zelo alkalnih jezerih. Čeprav so te alge modrozelene barve, vsebujejo fotosintetske pigmente, ki pticam dajejo značilno rožnato obarvanost.. Njihov globok kljun je posebej prilagojen za filtriranje drobnih delcev hrane.[10][11] Poleg Spiruline uživajo tudi druge vrste alg, kot so Synechocystis minuscula, Synechococcus pevalekii, Synechococcus elongatus, Monoraphidium minutum, Oscillatoria spp. in Lyngbya spp.[10][11]

V manjši meri se prehranjujejo tudi z majhnimi nevretenčarji, med drugim s kozicami iz rodu Paradiaptomus africanus, diatomejami (Navicula), kolovratniki (Brachionus) ter mikroskopskimi alkalofilnimi cianobakterijami (Arthrospira fusiformis in A. maxima).[10][11]

Plenilci

[uredi | uredi kodo]

Mali plamenci so plen številnih živalskih vrst, med katerimi so marabuji (Leptoptilos crumenifer), jastrebi, pavijani, afriškim jezercem (Haliaeetus vocifer), šakali, hijene, lisice, rožnati pelikan, afriški orel ter različne vrste velikih mačk.[12][13]

Razmnoževanje

[uredi | uredi kodo]
Jajca, Muséum de Toulouse

V Afriki, kjer jih je največ, mali plamenci gnezdijo predvsem na zelo jedkem jezeru Natron v severni Tanzaniji. Druga afriška gnezdišča se nahajajo v Etoški kotanji, Slani kotanji Makgadikgadi in pri jezeru Kamfers .Zadnja potrjena gnezditvena sezona na območju Aftout es Saheli ob obali Mavretanije je bila leta 1965. Gnezdili so tudi pri jezeru Magadi v Keniji leta 1962, ko je bilo jezero Natron zaradi poplav neprimerno za gnezdenje. V začetku 20. stoletja so gnezdenje opazili tudi pri jezeru Nakuru.[14]

Vrsta gnezdi tudi v jugozahodni in južni Aziji. Leta 1974 so gnezdili v Kaškem močvirju, vendar so pozneje gnezdili le še na slaniščih Zinzuwadia in Purabcheria v severozahodni Indiji.[14][4] Opažene so bile tudi selitve posameznih osebkov med Afriko in Indijo.[15]

Kot vsi plamenci odložijo eno samo kredasto belo jajce na kupček, ki ga zgradijo iz blata. Mladiči se kmalu po izvalitvi združijo v »vrtec«, ki lahko šteje tudi več kot 100.000 osebkov. Te skupine usmerjajo odrasli plamenci, ki jih peš vodijo do sladke vode, potovanje, ki lahko doseže več kot 32 km.

Ogroženost

[uredi | uredi kodo]

Čeprav je najpogostejša vrsta plamenca, je mali plamenec na Rdečem seznamu IUCN uvrščen med potencialno ogrožene vrste zaradi upada populacije in majhnega števila gnezdišč, od katerih so nekatera ogrožena zaradi človekove dejavnosti.[16]

Populaciji na dveh ključnih vzhodnoafriških jezerih, Nakuru in Bogoria, je v zadnjih letih prizadela domnevna zastrupitev s težkimi kovinami, medtem ko je glavno afriško gnezdišče na jezeru Natron trenutno ogroženo zaradi načrtovane gradnje tovarne natrijevega pepela podjetja Tata Chemicals.[17] Edino gnezdišče v Južni Afriki, ki je pri jezu Kamfers, je ogroženo zaradi onesnaženja in širjenja urbanizacije.[18]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 BirdLife International (2018). »Phoeniconaias minor«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2018 e.T22697369A129912906. doi:10.2305/IUCN.UK.2018-2.RLTS.T22697369A129912906.en. Pridobljeno 27. januarja 2022.
  2. ↑ Geoffroy, C. (1798). »Sur une nouvelle espèce de Phœnicoptère ou Flammant«. Bulletin des sciences par la Société philomathique. 1 (15).
  3. ↑ Gray, G.R. (1869). »Notes on the bills of the species of Flamingo (Phœnicopterus)«. Ibis. New Series. 5 (20): 438–443. doi:10.1111/j.1474-919X.1869.tb06897.x.
  4. 1 2 Manakadan, R. & Khan, A. N. (2020). »Birds of the Indian Subcontinent – In a Nutshell«. Buceros. 24 (Special Issue 2 & 3): 1–79.
  5. ↑ »Lesser flamingo - Phoeniconaias minor - ARKive«. www.arkive.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. maja 2009. Pridobljeno 15. januarja 2022.
  6. 1 2 »FLAMINGOS - Physical Characteristics«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. julija 2012. Pridobljeno 23. julija 2012.
  7. ↑ »Home | San Diego Zoo Animals & Plants«.
  8. ↑ Ali, S. (1993). The Book of Indian Birds. Bombay: Bombay Natural History Society. ISBN 0-19-563731-3.
  9. ↑ Miller, A.H. (1963). »The fossil flamingos of Australia« (PDF). The Condor. 65 (4): 289–299. doi:10.2307/1365355. JSTOR 1365355.
  10. 1 2 3 »Phoeniconaias minor (Lesser flamingo)«. Animal Diversity Web.
  11. 1 2 3 Del Hoyo, Josep; Boesman, Peter F. D.; Garcia, Ernest; Kirwan, Guy M. (2020). »Lesser Flamingo (Phoeniconaias minor), version 1.0«. Birds of the World.
  12. ↑ DiBuono, L. 2017. "Phoeniconaias minor" (On-line), Animal Diversity Web. Accessed March 05, 2021 at https://animaldiversity.org/accounts/Phoeniconaias_minor/
  13. ↑ »Lesser Flamingo«. Oakland Zoo. 2020. Pridobljeno 4. marca 2021.
  14. 1 2 Anderson, M. D. (2008). »A Vision in Pink, Lesser Flamingo Breeding Success«. Africa - Birds & Birding. 13 (2): 42–49.
  15. ↑ Parasharya, B.M.; Rank, D.N.; Harper, D.M.; Crosa, G.; Zaccara, S.; Patel, N.; Joshi, C.G. (2015). »Long-distance dispersal capability of Lesser Flamingo Phoeniconaias minor between India and Africa: Genetic inferences for future conservation plans«. Ostrich. 86 (3): 221. Bibcode:2015Ostri..86..221P. doi:10.2989/00306525.2015.1053827. S2CID 86056411.
  16. ↑ Anderson, M. D. »Save the Flamingo«. Pridobljeno 20. avgusta 2008.
  17. ↑ »TA-TA to Lake Natron's flamingos«. Africa - Birds & Birding. 12 (4): 16. 2007.
  18. ↑ Macleod, F. (2008). »Flamingo row: Officials 'under house arrest'«. Mail&Guardian. Pridobljeno 20. avgusta 2008.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mali_plamenec&oldid=6527984«