Politična stranka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Politična stranka je organizacija, ki si prizadeva priti na oblast ali vsaj dobiti čim večji vpliv na izvajanje državne oblasti. Večino kandidatov/kandidatk za opravljanje državnih funkcij predlagajo politične stranke. V parlamentarnih demokracijah so to kandidati za članstvo v parlamentu. Stranka, ki je na volitvah najuspešnejša, dobi največ poslanskih sedežev in s tem tudi največ oblasti v državi (največji vpliv na sprejemanje zakonov) in s tem tudi posledično vplivajo na življenje ljudi v državi, v kateri vladajo. Zmagovite stranke pa vplivajo predvsem pri sestavi vlade. Ostale stranke, ki niso bile sprejete v vladno koalicijo, sestavljajo (parlamentarno) opozicijo, ki lahko do določene mere sodelujejo z vladajočo stranko oz. strankami, lahko pa ji ostro nasprotujejo: nenaklonjena je vsemu, kar počne vlada.

Glede na vse to stranke delujejo kot posrednik med ljudstvom in državno oblastjo. Dobro poznane so predvolilne kampanje, kjer si želijo politične stranke na svojo stran pridobiti čim več ljudi. V predvolilnih kampanjah predstavljajo svoje programe v medijih. Mediji imajo zelo pomembno vlogo v predvolilni kampanji, saj se v njih soočajo kandidati iz različnih strank. Stranke pa imajo zelo različne volivce (kmetje, bogataši, izobraženi, verniki,…), kljub temu pa poskuša vsaka stranka pridobiti na svojo stran čim več ljudi iz različnih slojev. Stranke naj bi predstavljale različne interese državljanov in državljank, posameznikov, skupin. Svobodno delovanje različnih političnih strank je pomembna značilnost politike moderne demokracije.

Tipologija političnih strank[uredi | uredi kodo]

Glede na način nastanka, članstvo in organizacijo lahko zgodovinsko gledano stranke klasificiramo v naslednje skupine[1]:

  • Kadrovske stranke.
  • Množične stranke.
  • Ljudske stranke.
  • Kartelne stranke.
  • Medijske stranke.

Najpogostejše se delijo politične stranke v konzervativne in liberalne, katere običajno nastopajo med seboj iz nasprotnih političnih stališč. Tako so označene

za leve stranke;

  • Delavske stranke,
  • Demokratske stranke,
  • Liberalne stranke,

za desne stranke;

  • Ljudske stranke,
  • Meščanske stranke,
  • Diktatorske stranke in stranke imenovane po voditelju, osebi, ki jo vodi, daje politične cilje in kaže smer/pot.
  • Etatistične ali Republikanske stranke,

druge delitve pa so še:

  • Opozicijske stranke v parlamentu in zunaj parlamentarna opozicija,
  • Male politične stranke, ki zastopajo posamične politične interese in velike ideološke stranke

Porazdelitev na levico in desnico ni vedno popolnoma jasna na določenih področjih zakonodaje, tako so problematična področja, kjer se delavske pravice stikajo s podjetništvom oziroma politika stika s sodnim varstvom. Zgodovina problematizira tudi povezave med sindikati, podjetji in vlado znotraj države, še posebej pri proizvodnji in trženju orožja, saj politiko usmeri v bodoče vojne konflikte.

Ustanovitev in ureditev[uredi | uredi kodo]

Politične stranke imajo svoje statute, določajo svoje organe in procese odločanja in imenovanja kandidatov. Določajo tudi svoj program udejstvovanja in predvolilni program. Če programi ali sama stranka ne ustreza ustavni ureditvi, ali sama stranka ni politično dovolj aktivna, se stranka lahko izpiše iz registra političnih strank. Stranke se ustanovijo ob združenju večje skupine državljanov, ki želijo političnega udejstvovanja. Politični aktivizem skozi politične stranke je najboljši znak dejavne uspešne demokratične ureditve. Politične stranke z daljšo tradicijo krepijo svojo moč s tradicijo, pridobivanjem kadrov med novinarji, uradniki, gospodarstveniki in društvi.

Politične stranke na ravni Evropske unije nima povsem enake logike, saj gre za povezovanje predvsem ideologij. Politično udejstvovanje v Evropskem parlamentu je tako znatno drugačno in se usmeri predvsem na gospodarska vprašanja. Parlament države je znatno bolj zaznamovan s aferami, vladnimi krizami, nezaupnicami in koalicijskimi pogodbami.

Vrednote in politične stranke[uredi | uredi kodo]

Politika priznava tudi, da afere, vladne krize in nezaupnice omogočajo personaliziranje politike, saj mediji v takšnih dogodkih ne morejo poročati le o idejah, temveč o ljudeh in njihovi takšni ali drugačni integriteti. Ideološke predpostavke se opirajo tedaj predvsem na posameznikovo zgodbo in življenje, kar zakonodajne pobude docela trivializira, a jih tudi izpostavi demokratični oceni naslednjih volitev. Stranke so tedaj bolj ali manj definirane s predsedniki in njihovimi drugimi funkcionarji in ljudmi, ki jih volijo.

Večina obredja, s katerim je obremenjeno zakonodajno telo je produkt tradicij podobnih ali starejših podobnih pravnih inštitucij. Nekatere politične stranke stremijo k večji prepoznavni identiteti tako svojih simbolov kot tudi predstavnikov, nekatere pa stremijo k lažjemu razumevanju težav, ki obremenjujejo okolje, ki se skriva s simboli in sanjami.

Zgodovinski pogled na politične stranke[uredi | uredi kodo]

Skupščinski sistem in politične stranke[uredi | uredi kodo]

Literatura:[uredi | uredi kodo]

Scott Meinwaring, Arturo Valenzuela; Politics, Society, Latinamerica/ založba Westview Press 1998.

KAJ JE POLITIKA?– ur. Adolf Bibič (kompendij sodobnih teorij), Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1997, zbirka: Alfa

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Krašovec, Alenka (2000): Moč v političnih strankah. FDV, Ljubljana.