Mestna država

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Mestna država je majhna suverena država, ki običajno obsega eno samo mesto in njegovo neodvisno ozemlje.

Med zgodovinske mestne države spadajo na primer Rim, Atene, Kartagina[1] in italijanske mestne države v obdobju renesanse. V letu 2019 obstaja le peščica suverenih mestnih držav, katerih status je predmet številnih nesoglasij. Med države, ki se dokaj soglasno urščajo med mestne, spadajo Singapur, Monako in Vatikan.

Značilnosti mestnih držav imajo tudi druge majhne sodobne države, na primer Katar,[2][3] Brunei,[4] Kuvajt[2][4][5] Bahrajn,[2][4] in Malta.[6][7][8][9] V teh državah živi večina prebivalstva v enem samem mestu, ki je hkrati glavno mesto države. Kot mestna država se pogosto omenja tudi San Marino,[4][10][11] čeprav nima velikega urbanega središča, značilnega za tradicionalne mestne države.

Veliko stopnjo avtonomije ima tudi več nesuverenih mest, ki se včasih štejejo za mestne države. Takšna so na primer Hong Kong in Makao in neodvisne članice Združenih arabskih emiratov, med katerimi izstopata Dubaj in Abu Dabi.[4][10][12]

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Stari in srednji vek[uredi | uredi kodo]

Med zgodovinske mestne države spadata sumerski mesti Uruk in Ur, egipčanski mesti Tebe in Memfis, feničanski mesti Tir in Sidon, pet filistejskih mestnih držav (Gaza, Aškelon, Ašdod, Ekron in Gat), mestna država berberskih Garamantov, grške mestne države (polis) Atene, Šparta, Tebe in Korint, Rimska republika, ki je iz mestne države prerasla v svetovno velesilo, majevska in druge kulture predkolumbovske Srednje Amerike (Chichen Itza, Tikal, Copán in Monte Albán), srednjeazijska mesta ob svilni cesti, mestne države na obali vzhodne Afrike, Benetke, Dubrovnik, srednjeveški ruski mesti Novgorod in Pskov in številna druga. Danski zgodovinar Poul Holm med mestne države uvršča tudi vikiška kolonialna mesta v srednjeveški Irski, med katerimi je bil najpomembnejši Dublin.[13]

Dubrovnik, utrjeno središče Dubrovniške republike

Feničansko mesto Kition na Cipru, sodobna Larnaka, je kot mestna država delovalo od okoli 800 pr. n. št. do 4. stoletja pr. n. št.

Med najbolj znane primere kulture mestnih držav spadajo starogrške mestne države in trgovske mestne države renesančne Italije, organizirane v majhna neodvisna središča. Uspehi majhnih regionalnih enot, ki so delovale kot avtonomni akterji v sicer ohlapnem geografskem in kuturnem širšem okolju, na primer v Italiji in Grčiji, so pogosto preprečevali njihovo združevanje v večje nacionalne enote. Nekatere majhne politične entitete so zaradi premajhne vojaške moči živele zelo malo časa in postale lahek plen močnejših zavojevalcev. Njihovo propadanje je utrlo pot večjim državnim tvorbam kot so nacionalne države in imperiji.[14]

Jugovzhodna Azija[uredi | uredi kodo]

Na celinski jugovzhodni Aziji so skupine aristokratov, budističnih voditeljev in drugih organizirale naselja v avtonomne ali polavtonomne mestne države. Države so bile običajno v tributarnem odnosu z večjimi, te pa s še večjimi državami. Sistem je dosegel višek z mestnimi državami Ajuthaja, Bagan, Bangkok in drugimi, ki so postale centri moči v jugovzhodni Aziji. Sistem je deloval do 19. stoletja, ko se je začela kolonizacija iz evropskih držav. Siam, regionalna sila tistega časa, je moral zaradi pogajanj z evropskimi silami definirati svoje meje, zato je siamska vlada opustila tributarni sistem (mueang) in ustanovila nacionalno državo, v katero je vključila svoja tributarna mesta Lan Xang v Kambodži in nekaj malajskih mest.[15][16][17]

V zgodnji zgodovini Filipinov je obstajala zapletena socialno-politična skupnost barangaj,[18] v kateri zgodovinarji vidijo prevladujoč organizacijski vzorec v različnih ljudstvih Filipinskega otočja.[19] Te socialno-politične enote se včasih omenjajo tudi kot barangajske države,[19][20] čeprav to niso bile. Bolj primeren naziv zanje je barangaji. Več dokazov kaže, da so bile mestne države, katerim so vladali datuji, radže in sultani, dokaj neodvisne.[21] Zgodnji letopisci[22] pišejo, da se je ime razvilo iz besede balangaj, ki pomeni čoln iz desk, ki je bil pred prihodom evropskih kolonizatorjev v široki rabi v različnih kulturah na Filipinskem otočju.[19]

Srednja Evropa[uredi | uredi kodo]

V Svetem rimskem cesarstvu so imela svobodna cesarska mesta dokaj veliko avtonomijo, ki je imela mednarodno zakonsko osnovo v Westfalskem mirovnem sporazumu, sklenjenem leta 1648. Nekatera, na primer hanzeatska mesta Bremen, Hamburg in Lübeck, so se združila, vzpostavila trgovinske stike s tujino in dobila precejšnjo diplomatsko moč. Mesta so pogosto sklepala zavezništva s sosednjimi mesti in regijami, vključno s Hanseatsko zvezo, Švabsko zvezo mest, Dekapolom ali Staro švicarsko konfederacijo. Švicarski kantoni Zürich, Bern, Lucern, Fribourg, Solothurn, Basel, Schaffhausen in Ženeva so se razvili iz mestnih držav.

Po razpustitvi Svetega rimskega cesarstva leta 1806 so mesta, takrat člani različnih konfederacij, postala suverene mestne države. Takšna je bila na primer Svobodno hanseatsko mesto Bremen (1806–1811 in ponovno 1813–1871), Svobodno mesto Frankfurt na Majni (1815–1866), Svobodno in hanseatsko mesto Lübeck (1806–1811 in ponovno 1813–1871) in Svobodno mesto Krakov (1815–1846). Pod Habsburžani je imela Reka status corpus separatum in veliko značilnosti mestne države.

Kasnejša mestna država, čeprav z omejeno suverenostjo, je bil Zahodni Berin (1948–1990), ki uradno ni pripadal nobeni državi, ampak so mu vladali zahodni zavezniki. Zavezniki, uradno okupatorji, so dovoljevali, da je Berlin deloval kot samostojno mesto in imel hkrati tesne stike z Zvezno republiko Nemčijo, čeprav po zakonu nikoli ni spadal vanjo.

Apeninski polotok[uredi | uredi kodo]

Najpomembnejše mestne države na Apeninskem polotoku so bile Beneška republika, Genovska republika, Republika Amalfi, Republika Firence, Milansko vojvodstvo in Papeška država.

Mesta 20. stoletja pod mednarodnim nadzorom[uredi | uredi kodo]

Svobodno mesto Danzig[uredi | uredi kodo]

Svobodno mesto Danzig je bila polavtonomna mestna država, ki je obstajala od leta 1920 do 1939. Obsegala je baltsko pristanišče Danzig (zdaj Gdansk, Poljska) in skoraj 200 naselij v njegovi okolici. Ustanovljena je bila 15. novembra 1920[23][24] v skladu z določili 100. člena Versajske mirovne pogodbe, podpisane po prvi svetovni vojni leta 1919.

Svobodna reška država[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Reška država.

Po prvi svetovni vojni je imelo mesto Reka kot corpus separatum precejšnjo avtonomijo pod habsburško oblastjo. 12. septembra 1919 je mesto zasedel Gabriele D'Annunzio z reškimi legionarji, prevzel oblast kot vojaški poveljnik, mesto pa je še naprej upravljal Narodni svet. Začasna italijanska vlada je 8. septembra 1920 razglasila italijansko regenco Kvarnerja in se skladno s 4. členom Rapalske pogodbe obvezala, da bo spoštovala popolno svobodo in neodvisnost Reške države, ki je obsegala mesto Reka in njeno zaledje v velikosti 28 km2. Oblast so že naslednje leto prevzeli avtonomisti in leto kasneje fašisti, kar je pomenilo prvi korak k aneksiji Reke k Italiji. 27. januarja 1924 sta kraljevini SHS in Kraljevina Italija podpisali sporazum o prijeteljstvu, po katerem je bila Reška država do druge svetovne vojne priključena k Italiji.

Mednarodno mesto Šanghaj[uredi | uredi kodo]

Mednarodno mesto Šanghaj (1845-1943) je bila mednarodna cona na ozemlju Kitajske z lastnim pravnim sistemom, poštno službo in valuto. Ustanovljeno je bilo skladno z Nankinškim sporazumom, podpisanim 29. avgusta 1842.

Tanger[uredi | uredi kodo]

Tangersko pristanišče

Mednarodna cona znotraj mesta Tanger v severni Afriki meri približno 373 km2. Cona je imela sprva mešano francosko-špansko-britansko upravo, kateri so se kasneje pridružile Portugalska, Italija, Belgija, Nizozemska, Švedska in Združene države Amerike. Cona je bila najprej priključena k Maroku. Leta 1923 je postala francosko-španski protektorat in bila 29. oktobra 1956 ponovno vključena v Maroko.

Memel[uredi | uredi kodo]

Memelsko ozemlje ali Klaipėdska regija je bila določena z Versajsko pogodbo iz leta 1920 in prišla pod upravo Sveta ambasadorjev. Pod nadzorom Društva narodov naj bi ostala do referenduma, na katerem bi prebivalci regije odločili, ali se ozemlje vrne Nemčiji ali na. Večino prebivalstva so tvorili etnični Nemci. Manjšino so tvorili pruski Litovci in Memelci. Memelsko ozemlje je v klaipedskem uporu leta 1923 okupirala Litva.

Trst[uredi | uredi kodo]

Svobodno tržaško ozemlje je bilo neodvisno ozemlje med Jugoslavijo in Italijo v delu Slovenskega primorja in severozahodni Istri pod neposredno upravo Varnostnega sveta Združenih narodov. Obstajalo je od leta 1947 do 1954. Združeni narodi so ga poskušali pretvoriti v mestno državo, vendar jim to ni uspelo. Ozemlje je bilo leta 1954 razdeljeno med Jugoslavijo in Italijo.

Jeruzalem[uredi | uredi kodo]

Po načrtu Združenih narodov za razdelitev Palestine iz leta 1947 je bil Britanski mandat za Palestino razdeljen med tri države: judovsko državo Izrael, arabsko državo Palestino in corpus separatum (dobesedno ločeno telo), sestavljen iz mestne države Jeruzalem pod nadzorom Skrbniškega sveta Združenih narodov. Implementacija načrta je kljub temu, da je imela nekaj mednarodne podpore, z izbruhom palestinske vojne leta 1948 spodletela. Jeruzalem je bil razdeljen na Zahodni in Vzhodni Jeruzalem. V slednjem je v šestnevni vojni leta 1967 oblast prevzel Izrael.

Sodobne mestne države[uredi | uredi kodo]

Monako[uredi | uredi kodo]

Monako, znan po kasinih v Monte Carlu

Kneževina Monako je neodvisna mestna država, sestavljena iz Monaka-mesto, starodavnega utrjenega mesta, in Monte Carla. Mestna država ima od leta 1917 tri mestne občine (communes). Ima tudi majhno vojsko, vendar se v obrambnem smislu zanaša na francoske oborožene sile.

Singapur[uredi | uredi kodo]

Singapur je otoška mestna država v Jugovzhodni Aziji. Njena površina meri 700 km2 in ima 5,2 milijona prebivalcev. Singapur je, za Monakom, druga najgosteje naseljena država na svetu. V preteklosti je bil del Malezijske federacije, iz katere je bil izključen leta leta 1965. The Economist ima Singapur za edino "povsem samostojno delujočo mestno državo na svetu". Ima svojo lastno valuto in oborožene sile.[25]

Vatikan[uredi | uredi kodo]

Vatikan je najmanjša država na svetu

Rim je bil do septembra 1870 del Papeške države in kot tak pod papeževo oblastjo. Ko je mesto zasedel kralj Viktor Emanuel II., je papež Pij IX. odklonil priznanje nove Kraljevine Italije. Ker Pij IX. ni mogel potovati brez priznanja kraljeve avtoritete, so se on in njegovi nasledniki razglašali za "ujetnike Vatikana", ker po zasedbi papeškega prestola niso mogli zapustiti 0,44 km2 velike papeške enklave.

Težavo so rešili leta 1929 z Lateranskim sporazumom, ki so ga podpisali italijanski diktator Benito Mussolini, kralj Viktor Emanuel III. in papež Pij XI. Vatikan je bil s sporazumom priznan kot samostojna država na čelu s papežem. Vatikanska mestna država ima svoje državljanstvo, diplomatski zbor, zastavo, grb in poštne znamke. S komaj 1.000 prebivalci, med katerimi prevladujejo kleriki, je najmanjša suverena država na svetu.

Nesuverene mestne države[uredi | uredi kodo]

Hong Kong je mestna država z največjim številom prebivalcev

Nekaj mest in urbanih ozemelj nima statusa suverene države, vendar uživa tako visoko stopnjo avtonomnosti, da delujejo kot mestne države. Mednje spadajo:

Nemške mestne države[uredi | uredi kodo]

Za mestni državi (nemško Stadtstaaten) se štejeta nemški mesti Berlin in Hamburg. Pogosto se kot mestna država omenja tudi Bremen, čeprav je sestavljen iz dveh mest, Bremen in Bremerhaven, ločenih s Spodnjo Saško. Omenjena mesta s še trinajst drugih dežel (nemško Flächenländer) tvorijo šestnajst zveznih dežel Republike Nemčije.[4] Hamburg in Bremen sta "svobodni in hanseatski mesti".

Mestne države imajo na splošno enake pravice in dolžnosti kot druge zvezne dežele. Izjema je financiranje, ker zaradi demografskih značilnosti dobijo več denarja kot druge. Od drugih se razlikujejo predvsem po nazivih državnih organov: njihove vlade se imenujejo Senat, ministrski predsedniki pa župan (Berlin in Hamburg) ali predsednik Senata (Bremen). Razlikujejo se tudi nazivih svojih parlamentov.

V 18. stoletju je imelo veliko mest status svobodnega cesarskega mesta (nemško Reichsstädte). Po napoleonskem obdobju so leta 1815 ostale samo štiri mestne države: Hamburg, Bremen in Lübeck v severni Nemčiji in Frankfurt, kjer je bil Zvezni zbor. Frankfurt je bil eta 1866 vključen v Prusijo, Lübeck pa je postal del Prusije v nacionalsocialističnem obdobju leta 1937. Berlin je bil leta 1945 razdeljen na Vzhodni in Zahodni Berlin. Slednji je bil nemška kvazi država pod nadzorom zahodnih zaveznikov. Od leta 1990/1991 je Berlin združen in ima status nemške zvezne dežele.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "city-state". thefreedictionary.com. Arhivirano iz izvirnika 20. januarja 2017. Pridobljeno 1. februarja 2015.
  2. 2,0 2,1 2,2 Parker, Geoffrey. 2005. Sovereign City: The City-state Through History. Chicago: University of Chicago Press. str. 219.
  3. Roberts, David (2014). Qatar: Securing the Global Ambitions of a City-state. London: C Hurst & Co Publishers Ltd.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Mogens, Hansen (2000). "Introduction: The Concepts of City-States and City-State Culture." V A Comparative Study of Thirty City-State Cultures. Kopenhagen: Copenhagen Polis Centre. str. 19.
  5. El-Katiri, Laura, Bassam Fattouh, Paul Segal (2011). Anatomy of an oil-based welfare state: rent distribution in Kuwait. Kuwait City: Kuwait Programme on Development, Governance and Globalisation in the Gulf States.
  6. "The emblem of Malta, Department of Information, Official Website of President of Malta". Doi.gov.mt. Arhivirano iz izvirnika 22. oktobra 2013. Pridobljeno 20. oktobra 2013.
  7. "This very crowded isle: England is most over-populated country in EU". dailymail.co.uk. Arhivirano iz izvirnika 24. julija 2012. Pridobljeno 7. maja 2018.
  8. "Draft National Strategy for the Cultural and Creative Industries – Creative Malta". Creativemalta.gov.mt. Arhivirano iz izvirnika 28. julija 2013. Pridobljeno 20. oktobra 2013.
  9. Bank, European Central. "Malta". European Central Bank. Arhivirano iz izvirnika 7. aprila 2014. Pridobljeno 7. maja 2018.
  10. 10,0 10,1 Parker, Geoffrey (2005). Sovereign City: The City-state Through History. Chicago: University of Chicago Press.
  11. Mogens, Hansen (2002). A Comparative Study of Six City-State Cultures. An Investigation, str. 91.
  12. Kotkin, Joel (2010). "A New Era for the City-State?". Forbes.
  13. Holm, Poul. "Viking Dublin and the City-State Concept: Parameters and Significance of the Hiberno-Norse Settlement". V Mogens Herman Hansen (ur.). A Comparative Study of Thirty City-State Cultures. Arhivirano 21. junija 2013 na Wayback Machine. Denmark: Special-Trykkeriet Viborg. (University of Copenhagen, Polis Center). 2000. str. 251–262.
  14. Sri Aurobindo. Ideal of Human Unity. Social and Political Thought, 1970.
  15. Scott, James C. (2009). The Art of Not Being Governed: An Anarchist History of Upland Southeast Asia. Yale agrarian studies. Yale University Press. ISBN 9780300156522. Arhivirano iz izvirnika 4. maja 2017. Pridobljeno 8. oktobra 2017.
  16. Winichakul, Thongchai (1997). Siam Mapped: A History of the Geo-Body of a Nation. Honolulu: University of Hawaii Press.
  17. Baker, Chris; Pasuk Phongpaichit (2009). A History of Thailand: 2nd ed.Sydney: Cambridge University Press.
  18. Quezon, Manolo (2. oktober 2017). "The Explainer: Bamboozled by the barangay". ABS-CBN News. Arhivirano iz izvirnika 2. oktobra 2017. Pridobljeno 4. oktobra 2017.
  19. 19,0 19,1 19,2 Junker, Laura Lee (2000). "Raiding, Trading, and Feasting: The Political Economy of Philippine Chiefdoms". Ateneo de Manila University Press 74: 130. ISBN 971-550-347-0, ISBN 978-971-550-347-1.
  20. Junker, Laura Lee (1990). "The Organization of IntraRegional and LongDistance Trade in PreHispanic Philippine Complex Societies". Asian Perspectives. 29 (2): 167–209.
  21. Carley, Michael; Smith, Harry (5. november 2013). "Urban Development and Civil Society: The Role of Communities in Sustainable Cities". Routledge. Arhivirano iz izvirnika 4. februarja 2018. Pridobljeno 7. maja 2018 via Google Books.
  22. Plasencia, Fray Juan de (1589). "Customs of the Tagalogs". Nagcarlan, Laguna. Arhivirano iz izvirnika 23. januarja 2009.
  23. Loew, Peter Oliver (februar 2011). Danzig – Biographie einer Stadt. C.H. Beck. str. 189. ISBN 978-3-406-60587-1.
  24. Samerski, Stefan (2003). Das Bistum Danzig in Lebensbildern. LIT Verlag. str. 8. ISBN 3-8258-6284-4.
  25. "The Singapore exception". The Economist. 18. julij 2015. Arhivirano iz izvirnika 31. julija 2017.
  26. Lulat, Y. G.-M. (2015). A History of African Higher Education from Antiquity to the Present. Greenwood Publishing. str. 197. ISBN 9780313320613. Arhivirano iz izvirnika 2. novembra 2017.
  27. Europe Since 1945: An Encyclopedia. Bernard A. Cook. str. 506. ISBN 0815313365.
  28. Canton of Basel-Stadt. Welcome