Sidon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Sidon (arabsko صيدا, sáida, kar pomeni »ribolov«) je tretje največje libanonsko mesto (okoli 200.000 prebivalcev leta 2000, večinoma sunitski in šiitski muslimani). Nahaja se ob sredozemski obali približno 40 km južno od Bejruta.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pogled na starejši del mesta
Novejši del mesta

Nekateri viri navajajo, da je območje Sidona bilo poseljeno že leta 6800 pr. n. št., zagotovo pa je bilo leta 4000 pr. n. št. V 2. tisočletju pr. n. št. je do izraza prišla ugodna geografska lega z rtom in otokom, ki sta nudila zaščito tako pred viharji z morja kot zatočišče ob napadih iz zaledja. V tem času je postalo trgovsko središče, ki je trgovalo z Egiptom in bogatelo od trgovine s polži mureks, iz katerih so izdelovali škrlatno barvilo.

Okoli leta 1200 pr. n. št. so Filistejci porušili Sidon ter potopili njegovo trgovsko ladjevje in primat med feničanskimi pristanišči je pripadel Tiru. Sidon si je kmalu opomogel, vendar je vseskozi bil pod oblastjo bodisi Tira bodisi Asirije (ki je pobirala davke od trgovanja), dokler ga ni leta 675 pr. n. št. znova porušil asirski kralj Esarhadon.

Ko je po letu 6. stoletju pr. n. št. območje Fenicije prišlo pod Perzijo, je Sidon postal glavno mesto Pete satrapije, ki je obsegala Sirijo, Palestino in Ciper. To je bilo zlato obdobje mesta, ki je poleg mureksa zaslovelo še po steklarstvu in ladjedelništvu. Takrat je nastal tudi Ešmunov tempelj nedaleč od mesta. Sidonski kralj je bil hkrati tudi feničanski admiral. Uspehi feničanske mornarice, najprej proti Egiptu in kasneje proti Grkom so mestu prinesli delno samostojnost.

To je trajalo do sredine 4. stoletja pr. n. št., ko je Sidon postal središče upora Feničanov proti Perzijcem in je perzijski kralj Antakserkses Ochus nadenj poslal mogočno vojsko. Kot poroča grški zgodovinar Diodorus, se Sidončani niso vdali, temveč so raje sami zažgali mesto. V požaru je umrlo okoli 40.000 ljudi. To je mesto toliko oslabilo, da leta 333 pr. n. št. ni bilo zmožno nuditi odpora, zato se je Aleksandru Velikemu vdalo brez boja. Pod Aleksandrom ter kasneje pod Selevkidi in Ptolemiti je Sidon znova užival delno avtonomijo, tudi pod Rimljani, ki so ga zavzeli leta 64 pr. n. št., vse dokler ga ni Gaj Avgust Oktavijan podredil neposredno Rimu.

Pod Bizantinci je mesto zlagoma izgubljalo pomen, kljub vsemu pa je še postalo sedež škofije, po potresu leta 551, ki je prizadel vzhodno sredozemsko obalo, pa se je vanj preselila še slovita bejrutska pravna šola.

Leta 667 so ga zavzeli Arabci in takrat je dobilo sedanje arabsko ime Saida. V sklopu omajadskega kraljestva je bilo še naprej relativno nepomembno, a bogato mesto, podrejeno Damasku. 4. decembra 1110 ga je po 47 dneh obleganja zavzel Baldvin I. V križarskih rokah je ostalo vse do leta 1187, ko se je brez boja vdalo Saladinu. Ta je najprej dal porušiti mestno obzidje, da bi odvrnil križarje od novih napadov. Kljub temu je Sidon še petkrat prehajal iz muslimanskih rok v krščanske in obratno, dokler ga niso leta 1291 zavzeli Mameluki.

Mesto je doživelo še dva kratka vzpona. Najprej v 15. stoletju, ko je postalo trgovsko pristanišče Damaska, ter v 17. stoletju, ko je libanonski emir Fakhreddine vanj povabil francoske trgovce. To kratkotrajno obdobje se je končalo leto 1791, ko so Turki izgnali Francoze, vlogo regionalnega poslovnega središča pa je s tem dokončno prevzel Bejrut. Za nameček je bil Sidon še močno poškodovan v obstreljevanju ob posegu proti emirju Baširja Šihaba II. in v potresu leta 1830.

Ob začetku 20. stoletja se je v okolici mesta začelo razvijati kmetijstvo, zlasti sadjarstvo. Leta 1950 ga je dosegel Transarabski naftovod, 5 let zatem je južno od mesta zrasla rafinerija. Med libanonsko državljansko vojno so si nadzor nad njim izmenjevali Palestinci, Sirci, Izraelci ter Hezbolah in Amal, zaradi česar je utrpelo veliko škode. Po vojni so stekla hitra in obsežna obnovitvena dela tudi po zaslugi Rafika Haririja, ki je velik del sredstev iz svojega sklada za obnovo namenil svojemu rojstnemu mestu.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Morski grad

Morski grad (Qalat al-Bahr) stoji na majhnem otočku tik pred mestom in varuje pristanišče. Na otočku je prvotno stal Melkartov tempelj, ki so ga Grki in zatem Rimljani posvetili Herakleju oz. Herkulesu. Grad so postavili križarji leta 1228, ko so znova zavzeli mesto. Po mameluškem zavzetju je bil v veliki meri porušen in lokalni vladarji so ga postopoma obnavljali. Današnjo obliko je dobil po bombardiranju leta 1840. Grad se sestoji iz dveh stolpov, ki ju povezuje obzidje. Opaziti je mogoče zanimivo tehniko, ki so se sje križarji posluževali, kadar je bilo le mogoče: zidovi so dodatno utrjeni z vodoravno položenimi ostanki rimskih stebrov.

Tujski han (Khan al-Frandž), lahko tudi francoski han (Khan al-Faransavi) je dal leta 1610 zgraditi Fakhreddine za francoske trgovce. Največji mestni han je v značilnem otomanskem slogu, sestoji se iz velikega dvorišča z vodnjakom, ki ga obkrožajo dvonadstropne zgradbe z delavnicami, skladišči, hlevi in bivališči.

Velika mošeja je v 15. stoletju nastala na mestu nekdanje križarske utrdbe iz 13. stoletja. Molilinica se ujema s cerkvijo sv. Janeza, ki je bila del te utrdbe. Tudi pročelje izvira še iz križarske utrdbe.

Mošeja Bab al-Saraj se ponaša z največjo kupolo v mestu in s podpornim stebrom iz črnega kamna, verjetno pripeljanega iz Italije.

Grad sv. Ludvika stoji na hribu, kjer je prvotno verjetno stala mestna akropola, zatem pa fatimidska utrdba. Današnjo obliko je dobil pod križarji, ki so ga postavili po zavzetju mesta leta 1253. Ime je dobil po francoskem kralju Ludviku IX., ki je vodil 7. in 9. križarsko vojno in leta 1253 tudi zavzel Sidon.

Mureksov hrib tik ob gradu sv. Ludvika je nastal na mestu starodavnega odlagališča za polžje lupine, ki so ostale po proizvodnji škrlatnega barvila. Hrib je visok približno 100 metrov in dolg okoli 50 metrov. Delno ga prekriva pokopališče.

Staro jedro s tržnico (sukom) se uradno ponaša z okoli 60 zgodovinskimi spomeniki, večji del jih je bil porušen med državljansko vojno in še čaka na obnovo.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

- v angleščini: