Amarnsko obdobje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Glinena tablica EA 161 iz arhiva v Amarni, po kateri je obdobje dobilo ime

Amarnsko obdobje je bilo obdobje egipčanske zgodovine v drugi polovici Osemnajste dinastije, ko je bila faraonova rezidenca preseljena v Ahetaton (slovensko Atonovo obzorje), sedanjo Amarno. Obdobje se je začelo z vladavino faraona Amenhotepa IV. (vladal 1353-1336 pr. n. št.), ki je spremenil svoje ime v Ehnaton, da bi odražalo dramatično spremembo egipčanske mnogobožne religije v religijo enega boga, ki ga je predstavljal sončni disk Aton in se častil nad vsemi drugimi bogovi. Egipčansko mnogoboštvo je obnovil Ehnatonov naslednik Tutankamon.

Verski razvoj[uredi | uredi kodo]

Ehnaton je poskušal vzpostaviti najzgodnejšo preverjeno obliko enoboštva, čeprav je izvor čistega enoboštva predmet nenehnih razprav v akademski skupnosti. Nekateri trdijo, da je Ehnaton obnovil enoboštvo, drugi pa poudarjajo, da je zgolj zatrl prevladujoči kult sonca z uveljavljanjem drugega in ni nikoli povsem opustil čaščenja več drugih tradicionalnih božanstev. Znastveniki so prepričani, da je Ehnatonova predanost njegovemu božanstvu Atonu užalila mnoge oblastnike pod njim, kar je prispevalo h koncu njegove dinastije. Po njegovi smrti se je zgodil damnatio memoriae. Čeprav sodobni študenti egiptologije menijo, da je Ehnatonovo enoboštvo najpomembnejši dogodek v tem obdobju, so poznejši Egipčani menili, da je tako imenovano amarnsko obdobje samo neposrečen odklon od starih običajev.

V tem obdobju je bilo veliko novosti v imenih in verskih obredih. Egipčani so na vero in znanost gledali kot na eno in isto. Pred amarnskim obdobjem so naravne pojave razlagali s številnimi bogovi, v tem obdobju pa se je okrepilo enoboštvo. Ko so ljudje začeli razmišljati o izvoru vesolja, so Amon-Raja imeli za edinega stvarnika in boga sonca. Pogled na tega boga je viden v Himni Atonu:

»Ko tvoje gibanje izgine in greš počivat v Akhet, je dežela v temi, kot bi umrla ... odeja teme, dežela v globoki tišini, s tistim, ki si jih poslal počivat v svoj Akhet. Dežela postane svetla, ko se pojaviš v Akhet, in cel dan sije v sončnem disku. Ko razbliniš temo in daš svoje žarke, sta Dve deželi v praznovanju svetlobe.«

Iz vsebine himne je razvidno, da se narava vsakodnevne božje dejavnosti vrti okoli vsakodnevnega poustvarjanja Zemlje in se osredotoča na sedanje življenje in ne na večnost.

Po amarnskem obdobju so ta verska prepričanja padla v nemilost. Domneva se, da se je to zgodilo deloma tudi zato, ker je bilo samo kralju in njegovi družini dovoljeno neposredno častiti Amon-Raja, drugim pa je bilo dovoljeno častiti samo njega in njegovo družino.[1]

Kraljeve ženske[uredi | uredi kodo]

O kraljevih ženskah v Amarni je ohranjenih več besedil kot o katerih koli drugih ženskah iz Starega Egipta. Jasno je, da so imele očitno veliko vlogo v vladarskih in verskih zadevah. Te ženske so bile pogosto prikazane kot same po sebi močne osebnosti.

Kraljica Nefretete, njeno ime pomeni 'lepa je tukaj', naj bi bila gonilna sila nove monoteistične religije. Ehnatonu je rodila šest hčera. Več Ehnatonovih hčera je bilo enako ali še bolj vplivnih kot njegove žene. Nekaj razprav govori o tem, da je imel z njimi tudi spolne odnose, vendar ni nobenih dokazov, da bi katera od njih rodila njegovega otroka. Ehnaton je več svojim hčeram podelil naslov kraljice.[1]

Umetnost[uredi | uredi kodo]

Relief kraljevega para v slogu amarnskega obdobja; na reliefu bi lahko bila Ehnaton in Nefretete, Smenhkare in Meritaton ali Tutankamon in Anhesenamon; Egipčanski muzej, Berlin

Med Ehnatonovim vladanjem se je upodabljanje kraljeve družine dramatično spremenilo. Kipi Ehnatona odstopajo od običajnih. Upodobljen je na zelo stiliziran način z močnimi stegni, vitkim trupom, povešenim trebuhom, polnimi ustnicami ter dolgim vratom in nosom.[2] Nekateri poznavalci so prepričani, da je bila sprememba posledica »prisotnosti novih ljudi ali skupin umetnikov v Amarni, katerih ozadje in izobrazba sta bila drugačna od tistih, ki so jih imeli karnaški kiparji.«[1]

Dogodki po Ehnatonovi smrti so nejasni, tako kot identitete in politike njegovega sovladarja in neposrednih naslednikov, in so še vedno predmet znanstvenih razprav.

Tutankamon in amarnsko nasledstvo[uredi | uredi kodo]

Tutankamon, eden od zadnjih v dinastiji amarnskih kraljev, je umrl še preden je dopolnil dvajset let. Zadnja leta njegove dinastije so zelo nejasna. Po njegovi smrti je dinastija izumrla. Obe njegovi hčerki, ki bi ga lahko nasledili, sta umrli med porodom.[3]

V hetitskih letopisih je omenjena egipčanska kraljica Dakamunzu, vdova kralja Nibhururija. Kraljica se pogosto enači s Tutankamonovo kraljevo ženo Anhesenamon, čeprav sta mogoči kandidatki tudi Nefretete in Meritaton. Kraljica je poslala kralju Šupiluliumi I. prošnjo, naj ji pošlje enega od svojih sinov za moža in kralja Egipta. V njenem pismu je opazen strah in odpor do tega, da bi se morala poročiti z enim od svojih podložnikov. Šupiluliuma je v Egipt poslal svojega odposlanca, da bi preveril stanje in se dogovoril za pogoje prihoda svojega sina v Egipt. Hetitski princ Zananza je bil umorjen, verjetno na poti v Egipt. Sinova smrt je Šupiluliumo ogorčila in je zanjo obtožil Egipčane. Za smrt se je maščeval z napadom na egipčanske vazale v Siriji in Kanaanu in zasedel mesto Amki. Na žalost so bili egipčanski vojni ujetniki iz Amkija okuženi s kugo, ki je opustošila Hetitsko cesarstvo in umorila Šupiluliumo I. in njegovega neposrednega naslednika.[4][5]

Zadnja dva vladarja Osemnajste dinastije, Aj in Horemheb, sta bila pred tem uradnika na kraljevem dvoru. Aj se je morda poročil s Tutankamonovo vdovo, da bi prišel na oblast. Oba sta kmalu umrla. Ajev naslednik Horemheb je bil general egipčanske vojske, Tutankamonov diplomat in administrator in morda kandidat za njegovega naslednika, ker ni imel svojih otrok. Horemheb je morda v državnem udaru odstavil Aja in tudi sam umrl brez otrok. Za svojega naslednika je imenoval Paramesuja, ki je leta 1292 pr. n. št. zavladal kot Ramzes I. in prvi vladar Devetnajste egipčanske dinastije.

Zunanja politika[uredi | uredi kodo]

Zemljevid staroveškega Bližnjega vzhoda v amarnskem obdobju, na katerem so prikazane največje sile tistega časa: Egipt (zeleno), Hetitsko kraljestvo (rumeno), babilonsko Kasitsko kraljestvo (škrlatno), Asirija (sivo) in Mitani (rdeče). S svetlejšimi barvami so označena ozemlja pod neposredno kontrolo, s temnejšimi pa vplivna področja. Ozemlje ahajsko/mikenske civilizacije je označeno z oranžno barvo.

Amarnska pisma so dopisi med egipčanskimi vladarji in vladarji imperijev, ki so jih sodobni zgodovinarji poimenovali Klub velikih sil:[6] Babilonija, Asirija, Mitani in Hetitsko kraljestvo, glavne sile v Mezopotamiji, Levantu in Anatoliji v pozni bronasti dobi.

Velike sile[uredi | uredi kodo]

Babilon, EA 1-11[uredi | uredi kodo]

Babilonci, ki so bili takrat pod oblastjo Kasitov, so v pismih omenjeni kot Karadunijci.[7] Kasitska dinastija se je kasneje asimilirala z babilonsko kulturo. Korespondenca med Egipčani in Kasiti vsebuje različne vsakdanje stvari in eno od redkih sporočil iz Egipta drugi državi: faraonov odgovor na poizvedbo kralja Kadašman-Enlila I., kje je njegova sestra, ki je bila poslana na diplomatsko poroko. Kadašman-Enlil I. je okleval poslati svojo hčer na drugo diplomatsko poroko, dokler ni izvedel za položaj svoje sestre. Faraon mu je vljudno odgovoril, da lahko pošlje nekoga, ki pozna njegovo sestro in bo preveril njen status.[8] Kasnejša korespondenca obravnavala pomen izmenjave daril, in sicer zlata, ki bi se uporabilo za gradnjo templja v Babiloniji. Obstaja tudi dopis, v katerem se babilonski kralj pritožuje zaradi neprimernega princesinega spremstva. Motilo ga je premajhno število vozov, ki bi lahko vzbudilo posmeh lokalnih kraljev.[9]

Asirija, EA 15-16[uredi | uredi kodo]

Asirija, ki je bila prvotno egipčanska vazalna država, je v času Amarnskih pisem postala neodvisna. Amarnski pismi 15 in 16 je napisal kralj Ašur-Ubalit I. V prvem se predstavlja in najavlja odposlanca, ki bi raziskal Egipt: »Pogledal bi, kako izgledate in kako izgleda vaša dežela, potem pa bi se vrnil« (EA 15). V drugem pismu sprašuje, zakaj mu Egipt ne pošlje dovolj zlata in se prepira o kraljevem dobičku: »Potem naj (glasnik) ostane zunaj in naj umre kar tam na soncu, toda za samega kralja mora biti dobiček«.[10]

Mitani, EA 7-30[uredi | uredi kodo]

Nekoč sovražnik je Mitani v času Amarnskih pisem postali zaveznik Egipta.[11] Mitanska pisma je napisal kralj Tušratta. V njih se ukvarja z različnimi temami, kot so ohranjanje in obnavljanje zakonskih zvez ter pošiljanje različnih daril. Pismi EA 22 in EA 25, na primer, vsebujeta popis daril mitanskega kralja Tušratte egipčanskemu faraonu. Drugi pomembni dopisi so se nanašali na zlat kip, obravnavan v EA 26 in EA 27. Ehnaton se je poročil z mitansko princeso, da bi utrdil vezi med obema narodoma.

Hetitsko kraljestvo, EA 41-44[uredi | uredi kodo]

Hetitsko kraljestvo v vzhodni Anatoliji je kasneje iz Mitanija naredilo svojo vazalno državo. Hetitska pisma je napisal kralj Šupiluliuma I. Imela so različno vsebino, od razprav o preteklih zavezništvih do obdarovanja in vzajemnega spoštovanja. V EA 42 je omemba, da je bil hetitski kralj užaljen, ker je bilo faraonovo ime napisano nad njegovim. Konec besedila zelo razdrobljen, vendar se da iz njega razbrati, da bo izbrisal faraonovo ime.[12]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Arnold, Dorothea, James P. Allen, L. Green. The Royal Women of Amarna: Images of Beauty from Ancient Egypt. New York: The Metropolitan Museum of Art, 1996.
  2. Michael Cothren, Marilyn Stokstad. Art History. Prentice Hall, 2011.
  3. Hawass, Zahi. Scanning the Pharaohs: CT Imaging of the New Kingdom Royal Mummies. str. 107–116.
  4. Cline, Eric H. (2014). SUPPILULIUMA AND THE ZANNANZA AFFAIR. 1177 B.C.: the year civilization collapsed. Princeton: Princeton University Press. str. 68–70. ISBN 978-0-691-14089-6. OCLC 861542115.
  5. Norrie, Philip (2016). How Disease Affected the History of the Hittite Empire. A History of Disease in Ancient Times. Cham: Springer International Publishing. str. 49–55. doi: 10.1007/978-3-319-28937-3_4. ISBN 978-3-319-28936-6.
  6. Liverani, Mario. The Great Powers' Club. V Cohen & Westbrook (2000), str. 18–19.
  7. Moran, William L. (1992). The Amarna Letters. Baltimore, MD: Johns Hopkins University Press. ISBN 0-8018-4251-4. str. 7.
  8. Moran (1992), str. 1–3.
  9. Moran. Amarna Diplomacy. str. 21.
  10. Moran (1992), str. 41–42.
  11. Cohen, Raymond, Westbrook, Raymond (2000). Amarna Diplomacy: the Beginnings of International Relations. Baltimore, MD: Johns Hopkins University Press. ISBN 0-8018-6199-3. str. 6.
  12. Moran. Amarna Diplomacy. str. 116,