Ehnaton

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Ehnaton (On, ki služi Atonu), prva štiri leta vladanja Amenhotep IV. (Amon je zadovoljen), helenizirano v Amenofis IV., je bil staroegipčanski faraon iz Osemnajste dinastije, ki je vladal 17 let, * ni znano, † verjetno 1335 pr. n. št.

Slaven je predvsem zato, ker je opustil tradicionalno egipčansko mnogoboštvo in uvedel čaščenje, osredotočeno na Atona, ki je včasih označeno kot monolatristično, henoteistično ali celo kvazi-monoteistično. Zgodnji napisi primerjajo Atona kot sonce z zvezdami, kasnejši uradni jezik pa se izogiba imenovanju Atona za boga, kar daje sončnemu božanstvu položaj nad drugimi bogovi.

Ehnatonov odmik od tradicionalne egipčanske vere ni bil splošno sprejet. Po njegovi smrti so njegove spomenike razstavili ali skrili, kipe uničili in njegovo ime izbrisali s seznamov kraljev.[6] Tradicionalna verska praksa se je postopoma obnovila. Ko so nekaj desetletij kasneje vladarji brez jasnih pravic do nasledstva Osemnajste dinastije ustanovili novo dinastijo, so diskreditirali Ehnatona in njegove neposredne naslednike. Iz arhivov je razvidno, da so Ehnatona samega imeli za sovražnika in kriminalca.[7][8]

Prva izkopavanja v Amarni je opravil Flinders Petrie in sprožil zanimanje za skrivnostnega faraona. Leta 1907 so v grobnici KV55 odkrili tudi mumijo, ki bi lahko bila njegova. Kasnejše genske analize so pokazale, da je bil mož, pokopan v KV55, Tutankamonov oče,[9] istovetnost z Ehnatonom pa ostaja vprašljiva.[10][11][12][13][14]

Sodobno zanimanje za Ehnatona in njegovo kraljico Nerfretete je delno posledica njegove povezave s Tutankamonom, četudi Tutankamonova mati morda ni bila Nefretete ampak ženska, ki jo arheologi imenujejo Mlada dama, delno zaradi edinstvenega umetniškega sloga in visoke kakovosti slikarske umetnosti, katere pokrovitelj je bil, delno pa zaradi vedno večjega zanimanja za vero, ki jo je nameraval uvesti.

Vladanje kot Amenhotep IV.[uredi | uredi kodo]

Relief Amenhotepa IV., preden se je preimenoval v Ehnatona, Neues Museum, Berlin

Bodoči faraon Ehnaton je bil mlajši sin Amenhotepa III. in njegove glavne žene, kraljice Tije, rojen kot Amenhotep. Faraonov naslednik bi moral biti njun starejši sin, kronski princ Tutmoz, ki je umrl relativno mlad. Naslednji kandidat za nasledstvo je bil princ Amenhotep.[15]

Fragment peščenjaka iz templja Amenhotepa III. s podobo mladega princa, morda Ehnatona, preden je postal faraon, Petriejev muzej egipčanske arheologije, London

Amenhotepov prihod na prestol je poln nasprotij. Nekateri egiptologi trdijo, da se je to zgodilo po očetovi smrti, drugi pa, da je bil pred tem, po mnenju nekaterih celih dvanajst let, očetov sovladar. Pred nekaj desetletji je prevladovalo mnenje, da sovladanja sploh ni bilo, če je bilo, pa je trajalo največ nekaj let.[16][17]

Februarja 2104 je Egiptovsko ministrstvo za starine objavilo, da ima dokaze, da je bil Amenhotep očetov sovladar najmanj osem let. Trditev dokazujejo napisi v grobnici vezirja Amenhotepa v Luksorju.[18][19] Grobnico je raziskovala skupina španskih arheologov.

Bronasta plošča s titularijem Amenhotepa IV., preden se je preimenoval v Ehnatona

Amenhotep IV. je po kronanju v Tebah začel uresničevati svoj načrt gradenj. Južni vhod v predprostor Amon-Rajevega templja je okrasil s prizori svojega čaščenja Ra-Harahtija. Kmalu zatem je naročil gradnjo Atonovega templja v vzhodnem Karnaku. Imenoval ga je Gempaaton (iz Gem(et)-pa-Aton-em-per-Aton, kar pomeni Sončni disk je najden na posesti boga Atona). Gempaaton je sestavljalo več zgradb, vključno s palačo in zgradbo z imenom Hwt Benben (po kamnu benben). Posvečena je bila kraljici Nefertete. V Karnaku je bilo zgrajenih še več Atonovih templjev, med njimi Rud-menu in Teni-menu, ki sta stala verjetno v bližini devetega pilona. V tem času še ni bilo omejevanja čaščenja boga Amona. Amonovi svečeniki so bili dejavni še celo četrto leto Ehnatonove vladavine.[15] Kralj je bil kot Amenhotep IV. upodobljen v grobnicah več tebanskih plemičev: Keruefa (TT192), Ramoseja (TT55) in Parenneferja (TT188).[20]

V Ramosejevi grobnici je Amenhotep IV. naslikan na zahodnem zidu v tradicionalnem slogu, sedeč na prestolu iz Ramosejem pred seboj. Na drugi strani vratne odprtine sta upodobljena Amenhotep IV. in Ngretete z Atonom, upodobljenim kot sončnim diskom. V Perenneferjevi tebanski grobnici sta Amenhotep IV. in Neretete upodobljena na prestolu s sončnim diskom nad sabo.[20]

Med drugimi znanimi dokumenti, ki omenjajo Amenhotepa IV., sta dva prepisa pisma memfiškega spremljevalca Apija (ali Ipija) faraonu. Dokumenta sta iz 19. dne 3. meseca 5. Amenhotepovega vladarskega leta.[21]

Sprememba imena[uredi | uredi kodo]

13. dan 8. meseca 5. vladarskega leta je faraon prišel v novo mesto Ahetaton (sedanja Amarna). Mesec pred tem se je uradno preimenoval iz Amenhotepa v Ehnatona.[15] V petem letu vladanja je spremenil tudi večino od svojih petih uradnih naslovov. Obdržal je samo svoje prestolno ime (priimek) Neferkeperure.[22]

Amenhotep IV. Ehnaton
Horovo ime
E1
D40
N29 A28 S9

Kanakht-qai-Shuti

"Močni bik Dvojne perjanice"

i t
n
N5
mr

Meryaten

"Močni bik, Atonov ljubljenec"

Nebti
wr
r
sw t
n
i i m i t
p
Q1 t
Z2

Wer-nesut-em-Ipet-swt

"Veliko kraljevsko dostojanstvo v Karnaku"

wr
r
sw i i Aa15
N27
i t
n
N5

Wer-nesut-em-Akhetaten

"Veliko kraljevsko dostojanstvo v Ahetatonu"

Zlato Horovo ime
U39 Y1 N28
Z2ss
m O28 W24
O49
M27

Wetjes-khau-em-Iunu-Shemay

"Kronan v Heliopolisu juga" (Tebe)

U39 r
n
V10
n
i t
n
N5

Wetjes-ren-en-Aten

"Poveličevalec Atonovega imena"

Prestolno ime
ra nfr xpr Z3 ra
wa
n

Neferkheperure-waenre

"Čudovite so oblike Raja, edinstveni Raja"

ra nfr xpr Z3 ra
wa
n

Neferkheperure-waenre
Osebno ime
i mn
n
Htp R8 S38 R19

Amenhotep Netjer-Heqa-Waset

"Amenhotep, bog-vladar Teb"

i t
n
ra
G25 x
n

Akhenaten

"Učinkovit za Atona"

Verska politika[uredi | uredi kodo]

Fragment z Ehnatonovo kartušo, kateri sledi pridevek Velik v svojem življenju in naslov njegove žene Nefretete Velika kraljeva žena, Amarna, zdaj v Petrijevem muzeju egipčanske arheologije, London
Faraon Ehnaton (v sredini) z družino med čaščenjem Atona z značilnimi žarki, ki se širijo iz sončnega diska
Talatat bloki iz Ehnatonovega Atonovega templja v Karnaku

Nekaj nedavnih znanstvenih razprav je bilo osredotočenih prav na obseg Ehnatonovega vsiljevanja njegovih verskih pogledov na preprosto prebivalstvo.[23]

Faraon je v tem času spremenil ime Amona in verski jezik, da bi čim bolj izključil čaščenje drugih bogov. V nekem trenutku se je lotil obsežnega brisanja imen tradicionalnih bogov,zlasti Amonovega.[24] Imena je spremenilo tudi nekaj njegovih dvorjanov. Iz svojih imen so odstranili pokroviteljstvo vseh bogov, razen Atona (ali Raja, katerega je Ehnaton enačil z Atonom). V sami Amarni je nekaj dvorjanov obdržalo svoja imena, med njimi na primer Ahmoz (Otrok boga lune, lastnik grobnice 3). Ime je obdržala tudi kiparska delavnica, povezana z umetnikom Tutmozom (Tutmoz pomeni Totov otrok), v kateri so odkrili znamenito poprsje kraljice Nefretete in druge s faraoni povezane umetnine. Precej veliko število glinastih amuletov, najdenih v Amarni, kaže, da so meščani javno nosili talismane bogov Besa in Tavaret, povezanih z domom in rojevanjem otrok, Horovo oko in amulete drugih tradicionalnih božanstev. V skrivališču kraljevega nakita, zakopanega v bližini amarnskih kraljevih grobnic, je bil tudi prstan, posvečen Amonovi ženi, boginji Mut. Nakit je zdaj v Škotskem nacionalnem muzeju. Takšne najdbe kažejo, da se je Ehnaton sicer odmaknil od tradicionalne egipčanske vere, vendar je bil do nekega trenutka, morda posebnega dogodka proti koncu njegovega življenja, dokaj strpen do tradicionalnih vernikov.

Po njegovi smrti je bilo vračanja na staro sprva postopno. Po deset letih celovite politične, verske in umetniške protireformacije se je začelo življenje pospešeno vračati v norme, ki so veljale pred Ehatonovo reformo. Veliko umetnin in zgradb iz Ehnatonovega obdobja je bilo po njegovi smrti okrnjenih in uničenih, zlasti med vladavinama Horemheba in zgodnjih kraljev Devetnajste dinastije. Kamniti bloki iz Ehnatonovih zgradb so se kasneje uporabili za temelje templjev in gradnjo grobnic slednjih.

Ehnatonova verska revolucija[uredi | uredi kodo]

Faraon z družino pod sončno ploščo, ki predstavlja Atona, državnega boga v času vladanja faraona Ehnatona. Kairski muzej

Ehnaton je znan kot krivoverski faraon iz Amarne. V času svojega vladanja je sprožil svojevrstno versko revolucijo. Ta revolucija je bila edinstvena v svetovni zgodovini, saj ni prišla od ljudstva, niti ni bilo vpliva zunaj Egipta, temveč jo je začel sam faraon. Ukinil je vsa božanstva in uvedel monoteizem - boga sonca Atona in hkrati sebe razglasil za božjega sina in preroka. Aton je postal bog, ki je bil 'dvoedini': oče in mati (atonizem). Ehanton, njegov 'sin' je prevzel moško-ženski videz, ki je še danes skrivnosten in so zanj različne razlage. Njegova glavna žena Nefertiti je bila po novem pojmovanju boga Atona kraljeva dvojčica, ki je izhajala iz istega očeta boga Atona. Simbol boga Atona je sončna plošča. Ehnatonova verska revolucija je trajala približno 20 let, ko je bil ponovno uveden politeizem z glavnim bogom Amonom. Njegov sin (ali morda polbrat) Tutankaten se je tedaj preimenoval v Tutankamona.

Upodabljanje faraona in njegove družine[uredi | uredi kodo]

Kamnit kip Ehnatona, Nefretete in princes, Amarna, zdaj Petriejev muzej egipčanske arheologije, London
Kamnit odlomek s podaljšanim Ehnatonovim obrazom, značilnim za amarnski slog, plitev relief iz Amarne, zdaj Petriejev muzej egipčanske arheologije, London

Umetniški slog, ki se je razvil med njegovo kratko vladavino, je izrazito drugačen od prejšnje in kasnejše egipčanske umetnosti. V nekaterih primerih so upodobitve mnogo bolj naravne, zlasti živali, rastlin in običajnih ljudi, podobe tako običajnih ljudi kot članov kraljeve družine pa bolj dinamične. Podobe dvojanov, zlasti članov kraljeve družine, so izjemno stilizirane: glave so podaljšane, trebuhi napihnjei, boki široki, roke in noge vitke, obrazne poteze pa pretirane.[25] Značilno je, da se je edino v tem zgodovinskem obdobju egipčanske umetnosti kraljeva družina upodabljala pri kakšnih vsakdanjih dejavnostih, ki kažejo na vzajemno naklonjenost njenih članov. V tradicionalni egipčanski umetnosti se je faraonovo božanska narava izražala z mirovanjem ali celo nepremičnostjo.

Kipae Ehnatona z modro vojno egipčansko krono

Na upodobivah se pojavlja tudi Nefretete, bodisi ob kralju, sama ali skupaj s hčerkami. Naslikana je med opravili, ki so bila običajno rezervirana za faraone, kar kaže, da je uživala za kraljico nenavaden položaj. Njene zgodnje umetniške upodobitve kažejo tendenco, da se ne bi razlikovala od svojega moža, razen po regalijah. Kmalu po selitvi prestolnice v Amarno so Nefretete začeli upodabljati z značilnim amarnskim slogom, zato je vsiljuje vprašanje, ali je bila resnično tako lepa ali je njena podoba idealizirana. Odgovor na vprašanje, zakaj je Ehnaton upodobljen tako groteskno in presenetljivo dvospolno, je še vedno predmet razprav. Ena od možnosti so verski razlogi, na primer posnemanje ustvarjalne življenjske sile Atona, ki se v besedilih v amarnskih grobnicah omenja kot »oče in mati vsega, kar obstaja«. Ena od možnosti je tudi ta, da so Ehnaton in njegova družina upodobljeni s pretiranimi značilnostmi njihovih teles. Do odkritja njegove mumije v grobnici KV55 v Dolini kraljev je bila ta domneva zgolj špekulacija.[26] Če je mumija 61074 iz KV55 resnično njegova ali mumija njegovega bližnjega sorodnika Smenhkareja, so njene meritve potrdile domnevo, da je upodobljen s pretiranimi značilnostmi njegovega telesa. Lobanja mumije je dolga in ima štrlečo brado, okončine pa so lahke in dolge. Leta 2007 je Zahi Hawass s skupino raziskovalcev z računalniško tomografijo izdelal trodimenzionalno sliko mumije 61074. Slike so pokazale podolgovato lobanjo, razcepljeno brado in stisnjen zobni lok, kar kaže, da mumija pripada Tutankamonovemu očetu, se pravi Ehnatonu.

Wilbourjeva plaketa s portretoma Ehnatona in Nefretete v pozni vladavino okoli 1352-1336 pr. n. št., Brooklynski muzej

Žene in otroci[uredi | uredi kodo]

Ehnaton, Nefretete in njuni otroci

Ehnaton kot Amenhotep IV. se je takoj po začetku vladanja poročil z Nefretete, s katero je imel šest hčerk. Nedavne analize DNK so razkrile, da je imel s svojo biološko sestro, znano kot »Mlada dama«, sina Tutankatona, kasnejšega Tutankamona.[27] Starši Ehnatonovega naslednika Smenhkareja niso znani. Njegov oče bi lahko bil Ehnaton, mati pa njegova neznana žena. Ehnatonova druga žena je bila Kija. Nekateri egiptologi so teoretizirali, da je postala pomembna kot Tutankamonova al Smehkarejeva mati ali mati obeh.

Njegovi znani otroci so bili:

  • Smenhkare – rojen v 35. ali 36. letu vladanja Amenhotepa III.
  • Meritaton – rojena v 1. letu Ehnatonovega vladanja
  • Meketaton – rojena v 3. letu ali prej
  • Ankhesenpaaten – rojena v 4. letu, kasnejša Tutankamonova kraljica
  • Neferneferuaton Tašerit – rojena v 8. letu
  • Neferneferure – rojena v 9. letu
  • Setepenre - rojena v 9. letu
  • Tutankaton – rojen v 8. ali 9. letu, kasneje preinenovan v Tutankamona[28]

Ehnatonove znane žene so bile:

Globoki relief iz Amarne s podobami Ehnatona, Nefretete in hčerke Meritaton, Petriejev muzej egipčanske arheologije, London
  • Nefretete, velika kraljeva žena
  • Kija, nižja kraljeva žena
  • hčerka Šatije, vladarja Enišasija[29]
  • hčerka babilonskega kralja Burnaburiaša II. [29]

Za priležnice je imel morda nekaj svojih hčera, da bi mu rodile moškega naslednika. Zdi se, da je, tako kot njegov oče Amehhotep III., vsaj eno hčerko imenoval za veliko kraljevo ženo. To seveda ne pomeni, da je bila njegova spolna partnerka, ker je bil položaj velike kraljeve žene tudi pomemben ceremonialni položaj.[30]

  • Meritaton je v grobnici plemiča Merireja II. v Amarni omenjena kot Smenhkarejeva velika žena. Kot velika kraljeva žena je omenjena tudi na skrinji iz Tutankamonove grobnice. V pismu, ki ga je Ehnatonu pisal neznan tuj vladar, je Meritaton omenjena kot »gospodarica hiše«.
  • Ehnatonova druga hčerka Meketaton je umrla stara desetih do dvanajst let, domnevno po porodu, ker je upodobljena skupaj z dojenčkom. Ker njen mož ni znan, se domneva, da je bil otrokov oče Ehnaton. Napis, ki bi to potrdil, je poškodovan in nečitljiv. Mogoče je tudi, da je umrla zaradi kuge ali da je otrok portret njene duše (Ka).
  • Različni spomeniki, prvotno postavljeni Kiji, so bili kasneje na novo napisani za Ehnatonovi hčerki Meritaton in Ankesenpaaton. V revidiranih napisih sta našteti Meritaton-tašerit (mlajša) in Ankesenpaaton-tašerit. Nekateri iz tega sklepajo, da je bil Ehenaton oče svojih vnukov. Drugi trdijo, da so ti vnuki, ker niso potrjeni drugje, izmišljeni, da bi zapolnili mesto, na katerem je bil prvotno Kijin otrok.[31]

Ehnaton naj bi imel tudi dva ljubimca, vendar to mnenje ni splošno sprejeto:

  • Smenhkare je bil Ehnatonov naslednik in sovladar v zadnjih letih vladanja. Smenhkare verjetno ni bil njegov ljubimec, ampak zelo verjetno polbrat ali sin. Nekateri so celo predlagali, da je Smenhkare pravzaprav vzdevek kraljice Nefretete ali Kije, torej ena od faraonovih žena.
  • Ehnatonova mati Kija se je na napisih še dvanajst let po smrti Amenhotepa III. omenjala kot kraljica in kraljeva ljubljenka, kar se je kraljevim materam dogajalo tudi pred tem. Nekaj zgodovinarjev meni, da je bil Ehnaton zgodovinski model legendarnega tebanskega kralja Ojdipa, Tija pa model njegove matere/žene Jokaste.

Mednarodni odnosi[uredi | uredi kodo]

Ehnatonov portret v značilnem amarnskem slogu
Poslikana miniaturna kamnita stela, na kateri Ehnaton stoji pred dvema kadilnicama, Petriejem muzej egipčanske arhitakture, London

Amarnska pisma, arhiv egipčanske diplomatske korespondence, odkrit v sodobni El-Amarni, so vir pomembnih podatkov o Ehnatonovem vladanju in njegovi zunanji politiki. Korespondenca je neprecenljiva zbirka dopisov, pisanih večinoma s klinopisom na glinastih tablicah. Vsebuje dopise različnih guvernerjev, poveljnikov egipčanskih vojaških postojank in vladarjev - velikih kraljev Mitanskega, Babilonskega, Asirskega in Hetitskega kraljestva. Guvernerji in vazalni kralji so pisali kar pogosto. V njihovih dopisih so predvsem prošnje za zlato in pritožbe zaradi preganjanja in prevar.

V zgodnjem delu vladavine je imel Ehnaton konflikte z mitanskim kraljem Tušratto, očetovim zaveznikom proti Hetitom. Tušratta se je v pismih pritoževal, da mu je faraon poslal pozlačene lesene kipe namesto zlatih. Kipi so bili del dote, ki jo je Tušratta dobil za svojo hčerko Taduhepi po poroki z Amenhotepom III. Taduhepi se je po Amenhotepovi smrti poročila z Ehnatonom. Amarnsko pismo EA 27 vsebuje Tišrattovo pritožbo nad stanjem:

Tvojega očeta Mimmurejo sem prosil za kipa iz čistega zlata, enega mojega in enega moje hčerke Tadu-Hebe, na kar je tvoj oče odgovoril: »Ne govori mi samo o kipih iz trdnega litega zlata. Razen kipov ti bom poslal tudi kipe iz lapis lazuli in veliko drugega zlata in dobrin.«  Vsi moji glasniki so v Egiptu s svojimi očmi videli zlato za kipe. Tvoj oče sam je v prisotnosti mojih glasnikov oblikoval kipe in jih izdelal iz čistega zlata. Razen tega je pokazal tudi veliko dodatnega zlata, ki mi ga je nameraval poslati. Mojim glasnikom je rekel: »S svojimi očmi lahko vidite kipa in veliko zlata in dobrin, ki jih bom za povrh poslal svojemu bratu.« In moji glasniki so s svojimi očmi to videli! Toda moj brat (se pravi Ehnaton) ni poslal čistega zlata, ki ga je nameraval poslati njegov oče. Poslal mi je pozlačene lesene kipe. Od obljubljenih drugih dobrin mi jih je poslal zelo malo. Jaz pa ne vem nič, s čim sem se zameril svojemu bratu. Tisti dan, ko dobim pozdrave svojega brata, bom priredil praznovanje. Naj mi moj brat pošlje veliko zlata in dobrin, s katerimi me bo počastil na praznik kimru. V deželi mojega brata je zlata kot prahu. Naj mi moj brat ne povzroča stiske. Naj mi pošlje veliko zlata, da me bo z njim počastil.
- Amarnsko pismo EA 27[32]

Ehnaton zagotovo ni bil Tušrattov tesni prijatelj, a je bil očitno zaskrbljen zaradi naraščajoče moči Hetitskega imperija pod močnim vladarjem Šupiluliumo I. Uspešen hetitski napad na Tušrattovo Mitansko kraljestvo bi porušilo celotno mednarodno ravnovesje moči na starodavnem Srednjem vzhodu v času, ko je Egipt sklenil mir z Mitanijem. Nekateri egipčanski vazali bi sčasoma verjetno prestopili na hetitsko stran.

Amarnsko pismo EA 362, v katerem Rib-Hadda prosi Ehnatona za vojaško pomoč, Louvre, Pariz

Skupina egipčanskih zaveznikov, ki se je uprla Hetitom, je bila aretirana. Drugi so začeli Ehnatonu pisati prošnje za vojaško pomoč, na katere se faraon večinoma ni odzival. Dokazi kažejo, da so težave na severni meji največ težav povzročile Kanaanu, predvsem Labaji Sikemskemu in Abdi-Hebi Jeruzalemskemu, ki sta zahtevala, da Ehnaton na sever pošlje nubijske najemnike. Ehnaton je kljub številnim prošnjam odločno zavračal reševanje svojega vazala Rib-Hadde Bibloškega, čigar kraljestvo je oblegal Abdi-Aširta Amurrujski in za njim njegov sin Aziru. Rib-Hadda je Ehnatonu napisal 60 pisem s prošnjami za pomoč. Ehnaton, utrujen zaradi stalnih prošenj, mu je v enem od pisem (EA 124) odgovoril:

»Ti si tisti, ki mi pišeš več kot vsi drugi (župani ali vazali) skupaj!«[33] Rib-Hadda seveda ni vedel, da faraon ne namerava organizirati in poslati cele vojske na sever samo zato, da ne bi porušil političnega statusa quo v nekaterih manjših mestnih državah na azijskem robu svojega kraljestva.[34] Končno ceno je plačal Rib-Hadda. Po državnem udaru, ki ga je vodil njegov brat Ilirabih, so ga izgnali iz Biblosa. Dogodki so opisani v enem od Amarnskih pisem. Po neuslišanih Ehnatonovih prošnjah za pomoč je Rib-Hadda prosil za pomoč svojega smrtnega sovražnika Aziruja v upanju, da mu bo pomagal vrniti se na prestol. Aziru ga je takoj odpeljal h kralju v Sidon, kjer so ga zagotovo usmrtili.[35]

William L. Moran[36] ugotavlja, da korpus Amarnskih pisem z več kot 380 pismi ne potrjuje trditve, da je Ehnaton zanemarjal obmejna ozemlja Egipta v korist svojih notranjih reform. Egipčanski vazali ga v več pismih obveščajo, da izpolnjujejo njegova navodila:

Kralju, mojemu gospodu, mojem bogu, mojemu soncu, soncu z neba! Sporočilo Japahuja, vladarja Gezruja, tvojega služabnika, prahu na tvojih nogah! Prav zares sem se vrgel na tla k nogam svojega kralja, gospoda, mojega boga, mojega sonca … sedem krat in sedem krat, na trebuh in na hrbet. Jaz zares varujem mesto kralja, moj gospod, sonce neba, kjer sem, in vse kraljeve stvari, moj gospod, ki si mi pisal. Zares skrbim – za vse. Kdo sem jaz, pes, in kaj je moja hiša ... in kaj je vse, kar imam, da ne bi stalno ubogal ukazov kralja, mojega gospodarja, sonca z neba?
- Amarnsko pismo EA 378.[37]

Ko je bil Rib-Hadda na Azirujevo pobudo ubit,[35] je Ehnaton napisal Aziruju jezno pismo s komaj skrito obtožbo njegove popolne izdaje:[38]

Reci Aziruju, vladarju Amurruja! Tako pravi kralj, tvoj gospod [Ehnaton]: Vladar Guble [Biblos], katerega je brat izgnal, ti je na vratih rekel: »Sprejmi me in spusti me v mesto. Obstaja veliko srebra in jaz ti ga bom dal. Tam je zares veliko vsega, vendar tega nimam s seboj [tukaj].«  Tako ti je vladar [Rib-Hadda] govoril. Ali nisi pisal kralju, svojemu gospodu, in rekel: »Jaz sem tvoj služabnik, kot vsi prejšnji župani [vazali] v tem mestu«? Deloval si pa hudodelsko, da si ukazal zapreti župana, katerega je njegov brat vrgel skozi vrata njegovega mesta.
On [Rib-Hadda] je prebival v Sidonu, ti pa si ga po lastni sodbi predal [nekaj] županom. Si se pretvarjal, da ne poznaš podlosti teh mož? Če si res kraljev služabnik, zakaj ga nisi ovadil svojemu kralju, svojemu gospodu, in rekel: »Ta župan mi je v pismu rekel: Vzemi me k sebi in me odpelji v moje mesto?« In tudi če si deloval kot moj zvest podložnik, je še vedno vse, kar si mi napisal, neresnično (neprijateljsko).
Slišim, da prijateljuješ z vladarjem Qidsa (Kadeš). Da skupaj jesta in močno popivata. In to je res. Zakaj to delaš? Zakaj prijateljuješ z vladarjem, s katerim se tvoj kralj vojskuje? In tudi če si deloval kot meni zvest podanik, si delal po svoji presoji, moje pa nisi upošteval. In nisi posvečal nobene pozornosti stvarem, ki si jih počel v preteklosti. Kaj se je zgodilo, da nisi [več] na strani svojega kralja, tvojega gospoda? Ali kaj razmišljaš o tem, da te ljudje izkoriščajo s svojo korist? Hočejo te vreči v ogenj ... Če boš iz kakršnega koli razloga naredil kaj zlega ali če boš začel kovati zaroto, boš s celo družino umrl pod kraljevo sekiro. Zato opravljaj službo za svojega kralja, svojega gospoda, in boš živel. Sam veš, da kralj ne greši, ko besni proti celemu Kanaanu. In ko si mi pisal:  »Naj me kralj, moj gospod, pusti pri miru to leto, naslednje leto pa bom odšel h kralju, mojemu gospodu [se pravi v Egipt]«. Če bi k temu pripisal: »Če je to nemogoče, bom namesto mene [v Egipt] poslal svojega sina«, bi ti kralj, tvoj gospod, ustregel. Zdaj pa pridi takoj, ali pošlji svojega sina, in videl boš kralja, pod katerega budnimi očmi živijo vse dežele.[39]
- Amarnsko pismo EA 162

Iz tega pisma je razvidno, da je Ehnaton pozorno spremljal dejanja svojih vazalov v Kanaanu in Siriji. Aziruju je ukazal, da pride v Egipt in ga tam pridržal vsaj eno leto. Izpustil ga je šele potem, ko so začeli Hetiti prodirati proti jugu v Amki, s čimer so ogrozili vrsto egipčanskih vazalnih držav, vključno z Amurujem.[40] Aziru je kmalu po vrnitvi v Amurru prestopil na hetitsko stran.[41] Iz Rib-Haddovega pisma faraonu (EA 75) je razvidno, da so Hetiti osvojili vse vazalne države Mitanskega kraljestva.[42] Ehnatonu je uspelo ohraniti nadzor nad jedrom Bližnjega vzhoda, ki je obsegalo sedanji Izrael in obalo Fenicije, in se izogniti konfliktu z vedno močnejšim hetitskim kraljem Šupiluliumo I. Po Azirujevem prestopu k Hetitom je bila trajno izgubljena samo mejna provinca Amurru v Siriji okrog reke Oront. V nasprotju s konvencionalnim mnenjem, da je Ehnaton zanemarjal mednarodne odnose Egipta, je znano, da je v 12. letu vladanja sprožil vsaj en pohod v Nubijo. Pohod je omenjen na amadski steli CG 41806 in steli v Buhenu.[43]

Smrt, pokop in nasledstvo[uredi | uredi kodo]

Rekonstruitan Ehnatonov sarkofag iz njegove grobnice v Amarni, zdaj v Egipčanskem muzeju v Kairu
Oskrunjena Ehnatonova krsta iz grobnice KV55
Ehnatonova lobanja, najdena v grobnici KV55
Poškodovana Ehnatonova ušabtija iz njegove grobnice v Amarni, zdaj v Brooklynskem muzeju

Zadnja datirana omemba Ehnatona in njegove družine v Amarni je v grobnici plemiča Merireja II. Zapis je iz 2. meseca 12. leta njegove vladavine.[44] Po tem datumu so zgodovinski zapisi nejasni in nekoliko pojasnjeni samo s Tutankamonovim nasledstvom.

Decembra 2012 je bilo objavljeno, da je zapis s 15. dne 3. aheta 16. leta Ehnatonove vladavine, ki so ga odkrili v kamnolomu apnenca v Deir el-Bershiu severno od Amarne, zagotovo njegov. Zapis omenja prisotnost kraljice Nefretete.[45][46][47] Nanaša se na gradbeni projekt v Amarni in potrjuje, da sta bila Ehnaton in Nefretete eno leto pred Ehnatonovo smrtjo še vedno kraljevi par.

Ehnaton je načrtoval preselitev pokopališča egipčanskih vladarjev z zahodnega (sončni zahod) brega Nila v Dolino kraljev na vzhodnem (sončni vzhod) bregu Nila. Po vrnitvi dvora iz Amarne v Tebe so faraonovo mumijo odstranili. Nedavne genske aziskave so potrdile, da je mumija iz grobnice KV55 pripadala Tutankamonovemu očetu, najverjetneje Ehnatonu.[48] V grobnici je bilo veliko predmetov iz amarnskega obdobja, med njimi tudi kraljeva posmrtna maska, ki je bila namerno uničena. Uničen e bil tudi njegov sarkofag, vendar so ga uspeli rekonstruirati in zdaj stoli pred Kairskim muzejem.

Mnenje, da je Ehnaton umrl v 17. letu svoje vladavine, je splošno sprejeto, še vedno pa ni jasno, ali je Smenhkare morda postal njegov sovladar dve ali tri leta pred njegovo smrtjo ali je bil nekaj časa neodvisen vladar.[49] Če je Smenhkare preživel Ehnatona, je najverjetneje vladal manj kot eno leto. Naslednji naslednik je bila kraljica Neferneferuaton, ki je vladala dve leti in en mesec.[50] Njo je najverjetneje nasledil Tuankaton, ki se je preimenoval v Tutankamona. Med njegovim vladanjem je državno upravo vodil glavni vezir in bodoči faraon Aj. Za Tutankamona velja, da je bil Ehnatonov sin in Smenhkarejev mlajši brat. Nekateri egiptologi menijo, da je bil Smenhkarejev sin. Analize DNK leta 2010 so dokazale, da je bil Tutankamon resnično Ehnatonov sin[51] Nefretete je po Ehnatonovi smrti morda nekaj časa vladala pod imenom Neferneferuaton.[52] Nekateri egiptologi se s tem ne strinjajo in so prepričani, da je to bila Meritaton. Na tako imenovani Sovladarski steli, odkriti v grobnici v Amarni, na kateri so upodobljeni Ehnaton, Nefretete in Meritaton, je Nefretete morda prikazana kot Ehnatonova sovladarka. Trditev ni zanesljiva, ker so bila izvirna imena izbrisana in namesto njih napisana imena Ankhesenpaaton in Neferneferuaton.[53]

Po Ehnatonovi smrti je Atonov kult kmalu postal nezanimiv. Tutankaton se je v drugem letu svojega vladanja (1332 pr. n. št.) preimenoval v Tutankamona in zapustil mesto Akenaton, ki je nato propadlo. Njegova naslednika Aj in Horemheb sta razstavila templje, ki jih je zgradil Ehnaton, tudi tempelj v Tebah, in jih uporabila za lahko dostopno gradivo za gradnjo in krašenje svojih templjev.

Ehnaton, Neferneferuaton, Smenhkare, Tutankamon in Aj so bili kasneje izbrisani iz vseh uradnih seznamov faraonov. Na seznamih se je kot neposredni naslednik Amenhotepa III. začel omenjati Horemheb. Domneva se, da je bil izbris del sistematične Horemhebove kampanje, v kateri je nameraval iz zgodovine izbrisati vse sledove čaščenja boga Atona.[54] Ehnatonovo ime se ne pojavlja na nobenem seznamu kraljev, ki so ga sestavili kasnejši vladarji. Ehnatona so iz ohranjenih sledov njegovega vladanja ponovno odkrili šele v poznem 19. stoletju.

Dokument iz ramzeškega obdobja (Devetnajsta dinastija) omenja Ehnatona kot »sovražnika Ahetatona« (Amarna), ker je v Egiptu povzročil krizo, in da so Egipčani njegovo versko revolucijo v celoti zavrnili.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Akhenaten". dictionary.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 October 2008. Pridobljeno dne 2008-10-02. 
  2. ^ "Akhenaton". Encyclopædia Britannica. 
  3. ^ Beckerath (1997) str. 190.
  4. ^ 4,0 4,1 Clayton (2006), str. 120.
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 Dodson, Aidan: Amarna Sunset: Nefertiti, Tutankhamun, Ay, Horemheb, and the Egyptian Counter-Reformation, The American University in Cairo Press, 2009, ISBN 978-977-416-304-3, str. 170.
  6. ^ Lise Manniche: Akhenaten Colossi of Karnak, Cairo 6G: American University in Cairo Press, 2000, str. ix.
  7. ^ Trigger in drugi (2001), str. 186-187.
  8. ^ Egypt's Golden Empire: Pharaohs of the Sun, New York, NY: PBS Distribution, 2009.
  9. ^ KV 55 Mummy & Tutankhamen, Anubis 4_2000. tripod.com. Pridobljeno 25. avgusta 2012.
  10. ^ News from the Valley of the Kings: DNA Shows that KV55 Mummy Probably Not Akhenaten, Kv64.info, 2. marec 2010. Pridobljeno 25. avgusta 2012.
  11. ^ Ancient DNA: Curse of the Pharaoh's DNA, Nature 472: 404–406. doi: 10.1038/472404a.
  12. ^ Royal Rumpus over King Tutankhamun's Ancestry, NewScientist.com, januar 2011.
  13. ^ King Tutankhamun's Family and Demise, JAMA 303: 2471. doi: 10.1001/jama.2010.818.
  14. ^ D. Bickerstaffe: The Long is dead. How Long Lived the King? Kmt 22 (2), pomlad 2010.
  15. ^ 15,0 15,1 15,2 Aldred, Cyril: Akhenaten: King of Egypt, Thames and Hudson, 1991, str. 259-268, ISBN 0-500-27621-8.
  16. ^ Reeves (2000), str. 77.
  17. ^ Berman (1998), str. 23.
  18. ^ Pharaoh power-sharing unearthed in Egypt, Daily News Egypt, 6. februar 2014.
  19. ^ Proof found of Amenhotep III-Akhenaten co-regency, thehistoryblog.com.
  20. ^ 20,0 20,1 Charles F. Nims: The Transition from the Traditional to the New Style of Wall Relief under Amenhotep IV, Journal of Near Eastern Studies 32 (2, jan. - apr. 1973): 181-187.
  21. ^ Murnane, William J.: Texts from the Amarna Period in Egypt, Society of Biblical Literature, 1995, str. 50-51, ISBN 1-55540-966-0.
  22. ^ Dodson, Aidan: Amarna Sunset: Nefertiti, Tutankhamun, Ay, Horemheb, and the Egyptian Counter-Reformation, The American University in Cairo Press, 2009, str. 170, ISBN 978-977-416-304-3.
  23. ^ Hornung, Erik (1. januar 1992): The Rediscovery of Akhenaten and His Place in Religion, Journal of the American Research Center in Egypt 29: 43–49. doi: 10.2307/40000483. JSTOR 40000483.
  24. ^ Allen, James P. (2005): Akhenaton, v Jones, L.: Encyclopedia of Religion, Macmillan Reference USA, str. 217–221, via Gale Virtual Reference Library.
  25. ^ The Age of Akhenaten, 20. april 2017. Pridobljeno 24. aprila 2017.
  26. ^ S. McAvoy: Mummy 61074: a Strange Case of Mistaken Identity, Antiguo Oriente 5 (2007): 183-194.
  27. ^ Schemm, Paul (26. februar 2010): A Frail King Tut Died From Malaria, Broken Leg, USA Today.
  28. ^ The family of Akhenaton. Pridobljeno 2. oktobra 2008.
  29. ^ 29,0 29,1 Grajetzki: Ancient Egyptian Queens: A Hieroglyphic Dictionary, Golden House Publications, London, 2005, ISBN 978-0-9547218-9-3.
  30. ^ Robins, G.: Women in Ancient Egypt, Harvard University Press, 1993, str. 21-27.
  31. ^ Aidan Dodson, Dyan Hilton: The Complete Royal Families of Ancient Egypt, Thames & Hudson, 2004, str. 154.
  32. ^ Moran (1992), str. 87-89.
  33. ^ Moran (1992), str. 203.
  34. ^ Ross, Barbara (november–december 1999): Akhenaten and Rib Hadda from Byblos, Saudi Aramco World 50 (6): 30–35.
  35. ^ 35,0 35,1 Bryce (1998), str. 186.
  36. ^ Moran, William L.: The Amarna Letters, Johns Hopkins University Press, 1992, str. xxvi.
  37. ^ Moran (2003), str. 368-369.
  38. ^ Moran (1992), str. 248-250.
  39. ^ Moran (1992),str. 248-249.
  40. ^ Bryce (1998), str. 188.
  41. ^ Bryce (1998), str. 189.
  42. ^ Moran (1992), str. 145.
  43. ^ Schulman (1982), str. 299-316.
  44. ^ Allen (2006), str. 1.
  45. ^ Athena Van der Perre: Nofretetes (vorerst) letzte dokumentierte Erwähnung, Im Licht von Amarna - 100 Jahre Fund der Nofretete. [Katalog zur Ausstellung Berlin, 7. december 2012-13. april 2013, Petersberg, str. 195-197.
  46. ^ Dayr al-Barsha Project featured in new exhibit Im Licht von Amarna, Ägyptisches Museum und Papyrussammlung in Berlin, 12. junij 2012.
  47. ^ Van de Perre, Athena (2014): The Year 16 graffito of Akhenaten in Dayr Abū Ḥinnis: A contribution to the study of the later years of Nefertiti, Journal of Egyptian History 7: 67–108.
  48. ^ Hawass, Zahi in drugi: Ancestry and Pathology in King Tutankhamun's Family, The Journal of the American Medical Association, str. 644.
  49. ^ Allen (2006), str. 5.
  50. ^ Erik Hornung, Rolf Krauss, David Warburton (uredniki): Handbook of Ancient Egyptian Chronology (Handbook of Oriental Studies), Brill: 2006, str .207 in 493.
  51. ^ A Frail King Tut Died From Malaria, Broken Leg - ABC News. Abcnews.go.com. Pridobljeno 30. maja 2010.
  52. ^ Dorling Kindersley: Pocket Guides: Egypt History, London 1996, str. 37.
  53. ^ Nicholas Reeves: Book Review: Rolf Krauss, Das Ende der Amarnazeit, Hildesheimer Ägyptologische Beiträge, 1978. Pridobljeno 2. oktobra 2008.
  54. ^ Joshua J. Mark: Horemheb, Ancient History Encyclopedia. Zadja sprememba 22. april 2014. [1].

Glej tudi[uredi | uredi kodo]