Nubija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Nubija danes

Nubija je območje ob reki Nil, in se je nahajala v današnjem severnem Sudanu in južnem delu Egipta. Je ena prvih avtohtonih civilizacij z zgodovino, ki jo lahko zasledimo od 2000 pr. n. št. naprej preko nubijskih spomenikov in artefaktov, kot tudi zapisov iz Egipta in Rima ter je bila dom enega od afriških imperijev. V vsem postklasičnem obdobju so bila tam številna velika nubijska kraljestva, od katerih je zadnji propadel leta 1504, ko se je Nubija razdelila med Egipt in sultanat Sennar. Nubija se je ponovno združila v otomanskem Egiptu v 19. stoletju, ter v anglo-egiptovskem Sudanu med letoma 1899-1956.

Ime Nubija izvira od ljudstva Noba, nomadov, ki so se naselili na območju v 4. stoletju s propadom kraljestva Meroë. Noba so govorili nilo-saharski jezik, prednik stare nubijščine. Stara nubijščina se je večinoma uporabljala v verskih besedilih, ki segajo od 8. in 15. stoletja našega štetja. Pred 4. stoletjem in v času klasične antike je bila Nubija znana kot Kuš ali v klasični grščini imenovana Etiopija (Aithiopia).

Zgodovinsko gledano so ljudje Nubije sodili v vsaj dve nubijski jezikovni skupini; podskupino, ki vključuje Nobi in (naslednik stare nubijščine), Kenuzi-Dongola, Midob in nekaj sorodnih vrst v severnem delu Nubskih gora v Južnem Kordofanu. Vsaj do leta 1970 so Birgid jezik govorili severno od Nyale v Darfurju, vendar je zdaj izumrl.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Nubija je bila razdeljena na dve glavni regiji: Gornjo in Spodnjo Nubijo, tako imenovani zaradi svoje lege v dolini Nila, 'nižja' bi bila dolvodno, torej 'gornja'. Spodnja Nubija je ležala med prvim in drugim kataraktom reke Nil, ki se širi v današnjem južnem Egiptu in severnem Sudanu, medtem ko je Gornja Nubija ležala med drugim in šestim kataraktom, danes v osrednjem Sudanu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Nubijska ženska okoli 1900

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja naselja rastejo tako v Zgornji kot Spodnji Nubiji. Egipčani pravijo Nubiji "Ta-Seti." Nubijci so bili znani lokostrelci, zato so njihova ozemlja dobila označbo "Ta-Seti" ali zemlja lokostrelcev. [1] Sodobni znanstveniki ljudem iz tega območja pravijo kultura "A-skupina". Rodovitna kmetijska zemljišča južno od tretjega katarakta so znana kot "pre-Kerma" kultura v Gornji Nubiji, kot njihovi predniki. Neolitski ljudje so v dolino Nila verjetno prišli iz Sudana, kot tudi v Saharo, kjer je bila tedaj skupna kultura in s tem Egipta. [2] Do 5. tisočletja pred našim štetjem so ljudje, ki so naseljevali kar se zdaj imenuje Nubija, sodelovali v neolitski revoluciji. Saharski skalni reliefi kažejo prizore, za katere mislijo, da je kult goveda, tipične za tiste videne v delih vzhodne Afrike in dolini Nila. [3] Megaliti odkriti na Nabta Playa so zgodnji primeri, za kar se zdi, da je prva astronomska naprava na svetu, nastala skoraj 2.000 let pred Stonehengeom. [4] Kompleksnost Nabta Playe in različne ravni oblasti izražene v družbi, so verjetno bile osnova za strukturo neolitske družbe na Nabti kot tudi v starem kraljestvu Egiptu. [5] Okoli 3800 pred našim štetjem je nastala druga "nubijska" kultura, imenovana A-skupina. Bila je sodobnik in etnično in kulturno zelo podobna kot preddinastična Naqada Zgornjega Egipta. [6][7] Okoli 3300 pred našim štetjem je dokazano enotno kraljestvo, kot kažejo tudi najdbe v Qustulu, in obstajajo znatne interakcije (tako kulturne kot genetske) s kulturo Naqadan v Zgornjem Egiptu. Nubijska kultura je morda celo pripomogla k poenotenju doline Nila. Prav Nubijci so zelo verjetno prispevali k faraonski ikonografiji, kot sta bela krona in serekh. Bela krona je bila v zgodovini Zgornjega Egipta prva, šele kasneje, po združitvi Egiptov, je bila dodana rdeča krona. Prva znana upodobitev bele krone je na svečanem gorilniku kadila iz pokopališča v Qustulu v Spodnji Nubiji.[8][9][10][11] Okoli preloma protodinastičnega obdobja Naqada osvojijo in poenotijo celotno dolino Nila in zdi se, da so jo osvojili Ta-Seti (kraljestvo, kjer se je nahajal Qustul) in se harmonizirali z egiptovsko državo. Tako je Nubija postala prva noma Zgornjega Egipta. V času prve dinastije se zdi, da so celotno območje A-skupine izpraznili, najverjetneje zaradi imigracije na jug in zahod.

Staro-egipčanska upodobitev nubijskih ujetnikov.

Ta kultura se je začela krčiti v začetku 28. stoletja pred našim štetjem. Naslednja uspešna kultura je znana kot B-skupina. Egiptovski vpadi in ropanja, ki so se začela v tem času, so bila morda vzrok za oslabitev te kulture. Nubija je verjetno služila kot trgovski koridor med Egiptom in tropsko Afriko mnogo pred 3100 pred našim štetjem. Egipčanski obrtniki so v tem obdobju uporabljali slonovino in ebenovino iz tropske Afrike, ki je prišla skozi Nubijo.

Leta 2300 pred našim štetjem je Nubija prvič omenjena v staro egiptovskih zapisih trgovinskih misij. Od Asuana, tik nad prvim kataraktom, do južne meje egiptovskega nadzora v tistem času, so Egipčani uvažali zlato, kadilo, ebenovino, baker, slonovino in eksotične živali iz tropske Afrike prek Nubije. Kot se je trgovina med Egiptom in Nubijo povečala, se je večalo tudi bogastvo in stabilnost. Z egiptovsko 6. dinastijo je bila Nubija razdeljena na več manjših kraljestev. Danes razpravljajo, ali so ljudstva C-skupine, ki so cvetela od 2240 do okoli 2150 pred našim štetjem, bili posledica notranjega razvoja ali vsiljivci. Obstaja utemeljena podobnost med lončarstvom A-skupine in C-skupine, tako da lahko gre za notranjo oživitev izgubljenih umetnosti. V tem času je Sahara postala preveč sušna za bivanje človeka in možno je, da je nastal nenaden pritok saharskih nomadov. Lončarstvo C-skupine je značilno po zarezanih geometrijskih linijah z belim polnilom in vtisnjeno imitacijo košare.

Ramezes II. na bojnem vozu v bitki proti Nubijcem

V egiptovskem srednjem kraljestvu (okoli 2040-1640 pred našim štetjem), se je Egipt začel širiti v Nubijo, da bi pridobil večji nadzor nad trgovskimi potmi v Severni Nubiji in neposreden dostop do trgovine z južno Nubijo. Postavili so verigo utrdb ob Nilu pod drugim kataraktom. Sočasna, vendar različna kultura od C-skupine, je bila kultura Pan Grave, tako imenovana zaradi svojih plitvih grobov. Pan Grave so živeli na vzhodnem bregu Nila. Za njihovo lončarstvo so značilne zarezane linije bolj omejenega značaja, običajno brez okrasa prostora znotraj geometrijskih shem.

Nubija in Stari Egipt[uredi | uredi kodo]

Nubija v hieroglifih
N17Aa32X1
N18
[12]
Ta-seti
T3-stj
Curved land[12]
O34
X1
Aa32N18
N25
A1
Z2
[13]
Setiu
Stjw
Curved land of the Nubians[13]
N35Hz
t
N25
G21HsM17M17G43A13
N35
G21
HsZ4T14A2

Nehset / Nehsyu / Nehsi
Nḥst / Nḥsyw / Nḥsj
Nubia / Nubians
Nubia NASA-WW places german.jpg
Nubija

Ena od možnih razlag je, da so nubijski oblastniki nubijski in zgodnji egipčanski faraoni uporabljali sorodne kraljevske simbole. Podobnosti v skalni umetnosti A-skupine Nubije in Zgornjega Egipta podpirajo to teorijo. Stari Egipt je osvojil nubijsko ozemlje v različnih obdobjih in ga vključil v svoje pokrajine. Nubijci pa so osvojili Egipt pod njegovo 25. dinastijo. [14]

Vendar pa odnosi med narodi kažejo tudi mirno kulturno izmenjavo in sodelovanje vključno z mešanimi zakoni. Medjay (egipčansko: mDA.y) [15] predstavlja ime za staro egipčansko regijo v severnem Sudanu, kjer so bili naseljeni starodavni ljudje Nubije. Postali so del antične egiptovske vojske kot skavti in nižji delavci.

V srednjem kraljestvu "Medjay" ni več okrožje Medja, ampak pleme ali klan ljudi. Ni znano, kaj se je zgodilo v okrožju, toda po prvem vmesnem obdobju ta in druga okrožja v Nubiji niso bila več omenjena v pisnih virih.[16] Pisni viri imenujejo Medjay kot nomadske puščavske ljudi. Sčasoma so bili vključeni v egiptovsko vojsko. Služili so kot garnizija vojakov v egiptovskih trdnjavah v Nubiji in patruljirali po puščavi kot nekakšna žandarmerija. Kasneje so jih uporabili v vojni proti Hiksom in postali so ključni pri oblikovanju egiptovske vojaške moči. Do obdobja 18. dinastije novega kraljestva so bili Medjay elitna paravojaška policija. Nič več se izraz ne nanaša na etnično skupino in sčasoma nov pomen postane sinonim za policijski poklic. Elitno policijo so pogosto uporabljali za zaščito dragocenih področjih, zlasti kraljevskih in verskih kompleksov. Uporabljeni so bili v celotnem Zgornjem in Spodnjem Egiptu.

Različni faraoni nubijskega izvora so, po mnenju nekaterih egiptologov, odigrali pomembno vlogo v različnih obdobjih egipčanske zgodovine, še posebej v 12. dinastiji. Ti vladarji so obravnavali zadeve na tipično egipčanski način, kar kaže na tesne kulturne vplive med obema regijama.

V Novem kraljestvu so bili Nubijci in Egipčani pogosto med seboj tako tesno povezani, da nekateri znanstveniki menijo, da se jih skoraj ne da razlikovati, saj sta se dve kulturi spojili in zmešali.

Kerma[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kraljestvo Kerma.
Torinski zemljevid iz papirusa

Kraljevina Kerma, imenovana po njenem domnevnem glavnem mestu Kerma, je bila ena od prvih mestnih središč v regiji Nila. Leta 1750 pred našim štetjem so bili dovolj močni, da so kralji Kerma organizirali delo za monumentalnih zidovih in strukturah iz blatne opeke. Imeli so tudi bogate grobnice s posestjo za posmrtno življenje in velike človeške žrtve. George Reisner je izkopaval mesto Kerma in našel velike grobnice in strukture podobne palačam. Strukture poimenovane Deffufa, namiguje na zgodnjo stabilnost v regiji. V nekem trenutku je Kerma prišla zelo blizu osvojitvi Egipta. Egipt je utrpel hud poraz od Kušitov. [17][18]

Po Daviesu, vodji skupine Britanskega muzeja in egiptovske arheološke ekipe, je bil napad tako uničujoč, da če bi se sile Kerma odločile, da ostanejo in zasedajo Egipt, bi bilo to dobro in prineslo narodovo izumrtje. Ko je egiptovska moč oživela v Novem kraljestvu (okoli 1532-1070 pr. n. št.) so se začeli širiti proti jugu. Egipčani so uničili kraljestvo Kerma in glavno mesto in razširili egiptovski imperij do četrtega katarakta.

Do konca vladavine Tutmozisa I. (1520 pr. n. št.) je bila osvojena vsa severna Nubija. Egipčani so zgradili novo upravno središče Napata in uporabili področje za proizvodnjo zlata. Nubijska proizvodnja zlata je bila za Egipt glavni vir plemenitih kovin na Bližnjem vzhodu. Primitivne delovne pogoje za sužnje je opisal Diodor Sicilski, ki je videl nekaj rudnikov v kasnejšem obdobju. Eden izmed najstarejših znanih zemljevidov je rudnik zlata v Nubiji, Torinski zemljevid iz papirusa, datiran okoli 1160 pred našim štetjem.

Kuš[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kraljestvo Kuš.
Nubijski faraoni

Ko so Egipčani odšli iz regije Napata, so zapustili trajno zapuščino, ki je združila avtohtone prebivalce, ki so ustvarili kraljestvo Kuš. Arheologi so našli več grobov na območju, za katere se zdi, da so pripadali lokalnim voditeljem. Kušiti so bili pokopani kmalu po tem, ko so Egipčani dekolonizirali Nubijske meje. Kuš je sprejel številne egiptovske navade, tudi njihovo religijo. Kraljevina Kuš je preživela dlje in nadzoroval Egipt v 8. stoletju kot petindvajseta dinastija [19] Kušiti so vladali nad svojimi severnimi sosedi skoraj 100 let, dokler jih na koncu niso pregnali Asirci. Asirci so jih prisilili, da so se premaknili dlje proti jugu, kjer so na koncu ustanovili glavno mesto Meroë. Od nubijskih kraljev tega obdobja je morda najbolj znan Taharqa. Sin in tretji naslednik kralja Piye, je bil okronan za kralja v Memfisu okoli leta 690. [20] Taharqa je vladal tako Nubiji kot Egiptu, obnovil egiptovske templje v Karnaku in zgradil nove templje in piramide v Nubiji, preden je odšel iz Egipta pregnan od Asircev. [21][22][23][24]

Meroë[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Meroë.
Pogled na nubijske piramide, Meroë

Meroë (800 pr. n. št. - okoli 350 n. št.) je ležala v južni Nubiji na vzhodnem bregu Nila okoli 6 km severovzhodno od postaje Kabušiya blizu Shendija, Sudan, ca. 200 km severovzhodno od Kartuma. Ljudje tam hranijo številne starodavne egiptovske predmete, edinstvene v mnogih pogledih. Razvili so svojo obliko pisanja, najprej z uporabo egipčanskih hieroglifov in kasneje z uporabo abecednega skripta s 23 znaki. [25] Zgradili so mnogo piramid, kraljestvo je predstavljalo impresivno vojaško silo. Strabon opisuje tudi spopad z Rimljani, v katerih so Rimljani premagali Nubijce. Rimske sile so se spopadle s Kušiti v bližini Teb in jih prisilili, da so se umaknili v Pselchis (Maharraqa) v Kušitske dežele. Petronius je potem poslal poslance k Kušitom v poskusu, da bi dosegli mirovni sporazum. Ker se Kuš ni odzval, je Petronius napredoval s svojo vojsko in zavzel mesto Premnis (danes Karanog) južno od Maharraqa. Od tam je napredoval vse do Napata, druge prestolnice Kušitov po Meroë. Petronius je napadel in oplenil Napato.

V tem času so si različne dele regije razdelili na manjše skupine posamezni voditelji ali generali, vsak poveljujoč manjših vojski plačancev. Borili so se za nadzor, kar je zdaj Nubija in okoliška ozemlja, pri čemer je bila celotna regija šibka in ranljiva. Meroë so bili sčasoma poraženi od novo vzhajajočega kraljestva na jugu, kraljestvo Aksum, pod kraljem Ezanom.

V 4. stoletju so regijo zasedli ljudje Noba, od katerih verjetno izhaja ime Nubija (druga možnost je, da prihaja iz Nub, egiptovske besede za zlato). Od takrat naprej Rimljani območje imenujejo Nobatae.

Krščanska Nubija[uredi | uredi kodo]

Krona lokalnih nubijskih kraljev, ki so vladali med propadom Meroitske dinastije leta 350 ali 400 n. št. in ustanovitev krščanskega kraljestva Nubija leta 600. Našli so jo v grobu 118 pri Ballani v Spodnji Nubiji - britanski egiptolog Walter Bryan Emery.

Okoli leta 350 so na območje vdrli iz kraljestva Aksum in kraljestvo Meroë je propadlo. Sčasoma so ga nadomestila tri manjša kraljestva: najsevernejše je bilo Nobatia med prvim in drugim kataraktom reke Nil, s središčem Pachoras (danes Faras); v sredini je bilo Makuria, s središčem Stara Dongola; in najjužnejše Alodia, s središčem Soba (blizu Kartuma). Kralj Silky iz Nobatie je zdrobil Blemmye in zabeležili zmago v grškem napisu vklesanem v steno templja Talmis (danes Kalabša) okoli leta 500. Ker je škof Athanasius Aleksandrijski posvetil nekega Marcusa kot škofa File pred svojo smrtjo leta 373, to kaže, da je krščanstvo že prodrlo na območje v 4. stoletju, Janez iz Efeza beleži da je monofizitski duhovnik z imenom Julian prekrstil kralja in njegove plemiče Nobatie okoli leta 545. Janez iz Efeza tudi piše, da je bilo kraljestvo Alodia pokristjanjeno okoli 569. Vendar pa je Janez Biclarum ugotovil, da je bila Kraljevina Makuria pokristjanjena isto leto, kar kaže, da se je morda Janez iz Efeza zmotil. Dodaten dvom o Janezovem pričevanju kaže vpis v kroniki grškega pravoslavnega patriarha Aleksandra Eutihija, ki navaja, da je leta 719 cerkev Nubije prenesla svojo zvestobo od grške na koptsko pravoslavno Cerkev.

V 7. stoletju je Makuria postala dominantna sila v regiji. Bila je dovolj močna, da je ustavila širitev islama, potem ko Arabci zasedli Egipt. Po nekaj neuspelih vpadih so novi oblastniki dogovorili pogodbo z Dongolo, ki jim je omogočila mirno sožitje in trgovino. Ta pogodba je veljala šeststo let. Sčasoma je pritok arabskih trgovcev v Nubijo uvedel islam in postopoma izpodrinil krščanstvo. Obstaja evidenca škofa v Qasr Ibrim iz 1372, da je prišel v Faras. Jasno je tudi, da je bila stolnica Dongole pretvorjena v mošejo leta 1317. [26]

Pritok Arabcev in Nubijcev v Egipt in Sudan je prispeval k zatiranju nubijske identitete po propadu zadnjega nubijskega kraljestva okoli 1504. Velik del sodobnega nubijskega prebivalstva je postal popolnoma arabiziran, nekateri so trdili, da so Arabci (Jaa 'Leen - večina Severne Sudancev - in nekateri Donglawes v Sudanu). Velika večina nubijskega prebivalstva je trenutno muslimanskega, arabski jezik je njihov glavni medij komunikacije poleg svojega domačega starega nubijskega jezika. Edinstvena značilnost Nubijcev je prikazana v njihovi kulturi (obleka, plesi, tradicije in glasba).

Islamska Nubija[uredi | uredi kodo]

Školjčna zapestnica iz okoli1800 pr. n. št. iz groba nubijskega plačanca

V 14. stoletju je vlada Dongole propadla in regija je postala razdeljena, prevladujejo Arabci. V naslednjih stoletjih je bilo več arabskih vdorov v regijo, kot tudi ustanovitev številnih manjših kraljestev. Severna Nubija je bila pod egiptovskim nadzorom, medtem ko je v 16. stoletju jug prišel pod nadzor Kraljevine Sennar. Celotna regija bi prišla pod egiptovski nadzor v času vladavine Mohameda Alija v začetku 19. stoletja, kasneje pa je postala skupni Anglo-egiptovski kondominij.

Sodobna vprašanja[uredi | uredi kodo]

Ob koncu kolonializma in ustanovitvi republike Egipt (1953) in odcepitvi Republike Sudan od Egipta (1956), je bila Nubija razdeljena med Egipt in Sudan.

Leta 1970, so se mnogi egiptovski Nubijci morali preseliti, da bi naredili prostor za Naserjevo jezero po izgradnji jezu v Asuanu. Nubijske vasi zdaj lahko najdemo severno od Asuana na zahodnem bregu Nila in otoku Elefantine, mnogi pa živijo v velikih mestih, kot je Kairo.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Emberling, Geoff (2011). Nubia: Ancient Kingdoms of Africa. New York: Institute for the study of the ancient world. str. 8. ISBN 978-0-615-48102-9. 
  2. "Studies of Ancient Crania From Northern Africa".  – S.O.Y. Keita, American Journal of Physical Anthropology (1990)
  3. "Dr. Stuart Tyson Smith". ucsb.edu. 
  4. PlanetQuest: The History of Astronomy – Retrieved on 2007-08-29
  5. Late Neolithic megalithic structures at Nabta Playa – by Fred Wendorf (1998)
  6. Hunting for the Elusive Nubian A-Group People – by Maria Gatto, archaeology.org
  7. "Further Studies of Crania From Ancient Northern Africa: An Analysis of Crania From First Dynasty Egyptian Tombs, using Multiple Discriminant Functions".  – American Journal of Physical Anthropology, 87: 245–254 (1992)
  8. "The Qustul Incense Burner". 
  9. "Forbears of Menes in Nubia: Myth or Reality".  – Journal of Near Eastern Studies, Vol. 46, No. 1 (Jan., 1987), pp. 15–26
  10. Egypt and Sub-Saharan Africa: Their Interaction – Encyclopedia of Precolonial Africa, by Joseph O. Vogel, AltaMira Press, (1997), pp. 465–472
  11. Emberling, Geoff (1999). Early Dynastic Egypt. London: Routledge. str. 165. ISBN 0-415-18633-1. 
  12. 12,0 12,1 Elmar Edel: Zu den Inschriften auf den Jahreszeitenreliefs der "Weltkammer" aus dem Sonnenheiligtum des Niuserre, Teil 2. In: Nachrichten der Akademie der Wissenschaften in Göttingen, Nr. 5. Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 1964, p. 118–119.
  13. 13,0 13,1 Christian Leitz; et al. (2002). Lexikon der ägyptischen Götter und Götterbezeichnungen, Bd. 6: H̱-s. Peeters, Leuven. str. 697. ISBN 90-429-1151-4. 
  14. Barbara Watterson, The Egyptians. Blackwell, Oxford. pp. 50–117
  15. Erman & Grapow, Wörterbuch der ägyptischen Sprache, 2, 186.1-2
  16. Gardiner, op.cit., p. 76*
  17. Tomb Reveals Ancient Egypt's Humiliating Secret The Times (London, 2003)
  18. "Elkab's hidden treasure". Al-Ahram. 
  19. "Ancient Sudan~ Nubia: History: The Kushite Conquest of Egypt". ancientsudan.org. 
  20. Diop, Cheikh Anta (1974). The African Origin of Civilization. Chicago, Illinois: Lawrence Hill Books. str. 219–221. ISBN 1-55652-072-7. 
  21. Bonnet, Charles (2006). The Nubian Pharaohs. New York: The American University in Cairo Press. str. 142–154. ISBN 978-977-416-010-3. 
  22. Mokhtar, G. (1990). General History of Africa. California, USA: University of California Press. str. 161–163. ISBN 0-520-06697-9. 
  23. Emberling, Geoff (2011). Nubia: Ancient Kingdoms of Africa. New York: Institute for the Study of the Ancient World. str. 9–11. ISBN 978-0-615-48102-9. 
  24. Silverman, David (1997). Ancient Egypt. New York: Oxford University Press. str. 36–37. ISBN 0-19-521270-3. 
  25. Meroë: writing – digitalegypt
  26. Hassan, Arabs, 125.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Adam, William Y. (1977): Nubia: Corridor to Africa, London.
  • "Black Pharaohs", National Geographic, Feb 2008
  • Bulliet et al. (2001): Nubia, The Earth and Its Peoples, pp. 70–71, Houghton Mifflin Company, Boston.
  • Emberling, Geoff (2011): Nubia: Ancient Kingdoms of Africa. New York: Institute for the Study of the Ancient World.
  • Fisher, Marjorie, et al. (2012): Ancient Nubia: African Kingdoms on the Nile. The American University in Cairo Press.
  • Hassan, Yusuf Fadl (1973): The Arabs and the Sudan, Khartoum.
  • Jennings, Anne (1995) The Nubians of West Aswan: Village Women in the Midst of Change, Lynne Reinner Publishers.
  • Thelwall, Robin (1978): "Lexicostatistical relations between Nubian, Daju and Dinka", Études nubiennes: colloque de Chantilly, 2–6 juillet 1975, 265–286.
  • Thelwall, Robin (1982) 'Linguistic Aspects of Greater Nubian History', in Ehret, C. & Posnansky, M. (eds.) The Archeological and Linguistic Reconstruction of African History. Berkeley/Los Angeles, 39–56.
  • Török, László (1997): The Kingdom of Kush: Handbook of the Napatan-Meroitic Civilization. Brill Academic Publishers.
  • Valbelle, Dominique, and Bonnet, Charles (2006): The Nubian Pharaohs. New York: The American University in Cairo Press.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]