Kanopski vrči

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kanopski vrči Neshons, žene Pinedžema II. (okoli 990-969 pr. n. št.), izdelani iz kalcita in pokriti s pobarvanimi lesenimi pokrovi; Britanski muzej, London

Kanopski vrči so bile posode, v katere so stari Egipčani med mumificiranjem trupel shranjevali pokojnikove notranje organe, da bi se ohranili za njegovo posmrtno življenje. Vrči so bili običajno izdelani iz apnenca ali keramike. [1] Vrči so se uporabljali od Starega kraljestva do poznega oziroma ptolomejskega obdobja. Pred tem se notranje organe polagali v mumijo pokojnika.[2] Notranji organi se hranili ločeno v štirih vrčih. Izraz kanopski je povezan z njihovo napačno povezavo z legendo o Kanopu, krmarju ladje špartanskega kralja Menelaja iz trojanske vojne, ki je na obali Egipta umrl zaradi kačjega ugriza.[3]

V Sterem kraljestvu so imeli kanopski vrči ravne pokrove in so bili redkokdaj popisani. V Srednjem kraljestvu so postali napisi bolj pogosti, pokrovi pa so bili pogosto oblikovani kot človeške glave. Od Devetnajste dinastije so bili pokrovi vseh štirih vrčev oblikovani kot štirje Horovi sinovi, čuvaji notranjih organov.

Oblika in raba[uredi | uredi kodo]

Kanopski vrči (okoli 900 pr. n. št. in 800 pr. n. št.; [4] The Walters Art Museum
Hieroglifi za štiri Horove sinove, ki so se uporabljali na kanopskih vrčih
Kanopski vrč, okoli 1353-1336 pr. n. št.
Etruščanski kanopski vrči

Kanopski vrči so bili štirje. V njih so se ločeno hranili želodec, črevesje, pljuča in jetra, ki so bili po mnenju Egipčanov nujno potrebni za posmrtno življenje. Srce so imeli za sedež duše, zato ga niso shranili v vrču, ampak so ga pustili v telesu.

Oblika kanopskih vrčev se je s časom spreminjala. Najstarejši vrči so iz Enajste ali Dvanajste dinastije in so kamniti ali leseni.[5] Zadnji so iz Novega kraljestva. V Starem kraljestvu so imeli ploščate pokrove. V prvem vmesnem obdobju so se začeli porabljati pokrovi v obliki človeških glav, domnevno glav pokojnikov.[1] Včasih so bile glave podobne glavi boga Anubisa, povezanega s smrtjo in balzamiranjem. V pozni Osemnajsti dinastiji so pokrovi dobili obliko štirih Horovih sinov.[6] Ohranjenih je veliko kompletov vrčev iz tega obdobja. Izdelani so iz alabastra, aragonita, apnenca in modro ali zeleno glaziranega porcelana.[5] Horovi sinovi so bili tudi bogovi glavnih strani neba.[7] Vsak od njih je bil zaščitnih enega od notranjih organov, ki so bili hkrati pod zaščito ene od boginj:

  • Hapi z glavo grivastega pavijana je predstavljal sever. Njegov vrč je vseboval pljuča in je bil pod zaščito boginje Neftis.
  • Duamutef z glavo šakala je predstavljal vzhod. Njegov vrč je vseboval želodec in je bil pod zaščito boginje Neit.
  • Imset s človeško glavo je predstavljal jug. Njegov vrč je vseboval jetra in je bil pod zaščito boginje Izide.
  • Kebehsenuf z glavo sokola je predstavljal zahod. Njegov vrč je vseboval črevesje in je bil pod zaščito boginje Serket. [8]

V zgodnjem obdobju so se kanopski vrči položili v kanopsko skrinjo, jo položili v sarkofag in pokopali skupaj s pokojnikom.[5] Kasneje so jih včasih položili v vrsto pod mrtvaškim odrom ali v kote pogrebne komore.[5] Po zgodnjem obdobju so bili na vrčih običajno napisi, včasih zelo dolgi in zapleteni.[9] Egiptolog Ernest Budge omenja napis iz saitskega ali ptolomejskega obdobja, ki se glasi:

Tvoj kruh je zate. Tvoje pivo je zate. Živi na tistem, na čemer živi Ra.

Drugi napisi govorijo o očiščenju v posmrtnem življenju.[10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Shaw in Nicholson, str. 59.
  2. ^ Spencer, str. 115.
  3. ^ David, str. 152.
  4. ^ [1]
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 Budge, str. 240.
  6. ^ Shaw in Nicholson, str. 60.
  7. ^ Murray, str. 123.
  8. ^ Gadalla, str. 78.
  9. ^ Budge, str. 242.
  10. ^ Budge, str. 245.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Budge, Sir Edward Wallis (2010) [1925]. The mummy; a handbook of Egyptian funerary archaeology. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-01825-8. 
  • David, A. Rosalie (1999). Handbook to Life in Ancient Egypt. Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-8160-3312-9. 
  • Gadalla, Moustafa (2001). Egyptian Divinities – The All who are The One. Greensboro, N.C.: Tehuti Research Foundation. ISBN 1-931446-04-0. 
  • Murray, Margaret A. (2004) [1963]. The Splendor that was Egypt. Mineola, N.Y: Dover. ISBN 978-0-486-43100-0. 
  • Shaw, Ian; Paul Nicholson (1995). The Dictionary of Ancient Egypt. New York: Harry N. Abrams. ISBN 0-8109-9096-2. 
  • Spencer, A. Jeffrey (ed) (2007). The British Museum Book of Ancient Egypt. London: British Museum Press. ISBN 978-0-7141-1975-5.