Grivasti pavijan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Grivasti pavijan[1]

Samec grivastega pavijana, Tierpark Hellabrunn
Samica z mladičem, Singapore Zoo
Samica z mladičem, Singapore Zoo
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Primates (prvaki)
Družina: Cercopithecidae (opice Starega sveta)
Pleme: Panionini
Rod: Papio
Vrsta: P. hamadryas
Znanstveno ime
Papio hamadryas
(Linnaeus, 1758)[2]

Grívasti pávijan (tudi paviján; znanstveno ime Papio hamadryas) je vrsta pavijana, ki spada v družino opic Starega sveta. Je najbolj severno naseljen pavijan, domoroden na Afriškem rogu in jugozahodni konici Arabskega polotoka. V okoljih, kjer živijo grivasti pavijani, je manj naravnih plenilcev kot v osrednji ali južni Afriki, kjer živijo druge vrste pavijanov. V Starem Egiptu je bil sveta žival, ki je imel v njegovem verstvu več vlog, zato se imenuje tudi sveti pavijan.

Opis[uredi | uredi kodo]

amec, samica in adič grivastega pavijana v kölnskem živalskem vrtu
Samci in samice se razlikujejo po velikosti in barvi
Mladič, Prospect Park Zoo, New York, ZDA

Razen presenetljivega spolnega dimorfizma (samci so pogosto dvakrat večji kot samice, kar je običajno za vse pavijane), ta vrsta kaže tudi spolni dihromatizem. Krzno samcev je srebro-bele barve in ima izrazito grivo, ki se razvije okoli desetega leta starosti, medtem ko so samice rjave barve in nimajo grive. Obrazi so od rdeče do temno rjave barve. Samci so dolgi do 80 cm in tehtajo 20-30 kg. Samice so dolge 40-45 cm in tehtajo 10-15 kg.[3] Repi merijo 40-60 cm in se končajo z majhnim čopom. Mladiči so temne barve in po enem letu posvetlijo. Samice spolno dozorijo pri približno 51 mesecih, samci pa pri 57-81 mesecih.[4]

Življenjsko okolje[uredi | uredi kodo]

Naselitveni prostor grivastih pavijanov se razteza od Rdečega morja v Eritreji do Etiopije, Džibutija in Somalije in na Arabskem polotoku v Jemenu in Saudovi Arabiji.[5] Živijo v polpuščaskem, savanskem in skalnatem okolju s stenami, kjer lahko varno spijo in najdejo vodo. So vsejedi, prilagojeni na relativno suho življenjsko okolje. V deževnem obdobju se hranijo z raznoliko hrano, vključno s cvetjem, semeni, travo, koreninami in listi akacij.[6] V sušnem obdobju jedo liste drevesa Dobera glabra in sisala. Uživajo tudi insekte, plazilce in male sesalce. Opazili so tudi, da je grivasti pavijan nesel mrtvega dik-dika.[7]

Letnim časom je prilagojeno tudi pitje vode. V mokrih obdobjih jim do vode ni treba hoditi daleč, v sušnih obdobjih pa imajo do tri jame s stalno vodo,[7] ob katerih popoldne pogosto poležavajo. V bližini naravnih vodnih jam izkopljejo tudi svoje.[7]

Družabno življenje[uredi | uredi kodo]

Družbena ureditev[uredi | uredi kodo]

Pavijani imajo nenavadno štiriplasto družbeno ureditev. Večina družbenih interakcij se dogaja v majhnih skupinah ali haremih z enim samcem in do deset samicami z mladiči, ki jih vodijo in varujejo samci. V skupino je običajno vključen mlajši »spremljevalec«, samec, ki je lahko v sorodu z vodjem skupine.[7][8][9] Dva ali več haremov se pogosto združuje v klane.[10] Znotraj klana so dominantni samci verjetno bližnji sorodniki. Domiinacija temelji na njihovi starosti.[11][12] Naslednja organizacijska skupina je truma, v kateri so dva do štirje klani in šteje do 200 živali. Trume običajno potujejo in spijo v skupini.[7][8][12] Samci in samice redko zapustijo svojo trumo. Dominantni samci preprečujejo mladičem in mladostnikom, da bi se družili z vrstniki iz drugih trum. Trume se lahko med seboj stepejo za hrano in drugo. Glavni bojevniki so običajno samci, vodje skupin.[7][9] Več trum se lahko združi v trop. Več trum iz istega tropa pogosto deli skalno steno, na kateri spijo.[7][8][12]

Obnašanje skupine[uredi | uredi kodo]

Grivasti pavijani se od drugih pavijanov in makakov značilno razlikujejo po tem, da je njihova družba strogo patriarhalna.[13] Samci omejujejo gibanje samic z ostrimi pogledi, vlečenjem in grizenjem, če se preveč oddaljijo od skupine.[14] Samci včasih poskušajo dobiti samice iz drugih haremov, kar ima za posledico agresivne borbe. Mnogo samcem uspe dobiti samico iz drugega harema, kar se imenuje »prevzem«.[8][14][15] Vizualne grožnje, ki običajno spremljajo takšne borbe, vključujejo hitro mežikanje in istočasno režanje z razkazovanjem zob. Podobno kot pri drugih vrstah tudi grivasti pavijani v borbah za talce jemljejo mlade samce iz drugih haremov, vendar zaradi sorodstvenih vezi znotraj istega klana običajno spoštujejo socialne vezi svojih bližnjih.[9] Razen tega samice dajejo prednost določenim samcem, kar rivalski samci upoštevajo.[16] Manjša naklonjenost vodilnemu samcu harema pomeni večjo verjetnost, da jo bo tekmec uspel osvojiti.[16] Mlajši samci, pogosto »sledilci«, lahko ustanovijo svoje hareme s spretnim prepričevanjem nezrelih samic, da mu sledijo. Samci lahko tudi nasilno ugrabijo mlado samico.[16] Stari samci pogosto prepustijo svoje samice sledilcem kmalu potem, ko izgubijo svoje moške značilnosti. Na starost hitro izgubijo težo, srebrna barva kožuha pa se spremeni v rjavo, kakršne so samice.[16] Medtem ko samci večine drugih vrst izženejo starejše samce v posebne trope, ostanejo samci grivastih pavijanov v svojem tropu in se povezujejo z drugimi samci z enakim družbenim položajem.[7][9]

Za grivaste pavijane se je v preteklosti domnevalo, da se po odhodu samice iz skupine vezi s sorodnicami prekinejo.[11] Kasnejše študije so dokazale, da samice ohranjajo tesno povezanost s svojimi sorodnicami skozi celo življenje.[13] Samice lahko z drugimi haremskimi samicami preživijo približno toliko časa kot s haremskimi samci. Nekatere samice imajo stike tudi s samicami iz drugih haremov.[13] Nič nenavadnega ni niti to, da samice iz iste rojstne skupine končajo v istem haremu. Samice se lahko družijo in pomagajo svojim širšim družinam kljub temu, da njihovo vzajemno delovanje nadzirajo haremski samci.[13]

Samice znotraj harema ne kažejo nobene dominacije, kar je pazno tudi za druge vrste pavijanov in makakov. Haremski samci zatrejo vsako agresivnost samic in preprečijo vsak poskus vzpona v haremski hierarhiji.[7][9] Nekaj socialnih razlik med samicami kljub temu obstaja. Nekatere so socialno bolj aktivne in imajo tesnejše vezi s haremskim samcem. Te samice, tako imenovane »centralne samice«, se zadržujejo bliže haremskemu samcu kot druge.[9] Samice, ki večino časa preživijo dlje od haremskega samca, se imenujejo »periferne samice«.[9]

Razmnoževanje in starševstvo[uredi | uredi kodo]

Grivasti pavijani se parijo sezonsko, tako kot drugi pavijani. Parijo se predvsem dominantni samci, včasih in skrivaj tudi nedominantni.[7][9][11][17] Večina starševstva je prepuščena samicam. Samice dojijo in negujejo mladiče, ena od samic v skupini pa lahko neguje mladiča, ki ni njen. Pavijanke so zelo zaščitniške in pozorne matere. Dominantni samci preprečujejo drugim samcem stike s svojimi mladiči in jih branijo pred plenilci. Mlajšim samcem dovoljujejo, da skrbijo zanje in se igrajo z njimi.[7] Če samico prevzame drug samec, samica razvije spolne znake, ki verjetno preprečujejo, da bi novi samec ubil njene mladiče s prejšnjim samcem.[18] Ko samci dosežejo puberteto, kažejo igrivo zanimanje za dojenčke.[7] Včasih jih tudi ugrabijo, tako da jih zvabijo stran od harema in jih nosijo na hrbtu. To pogosteje počnejo spremljevalci. Ugrabitve lahko povzročijo dehidracijo in stradanje mladiča. [15] Mladiča ugrabitelju običajno odvzame vodja harema kot zaščitnik svojih potomcev.[15]

Stiki z ljudmi[uredi | uredi kodo]

Upodabljanje v egipčanski kulturi[uredi | uredi kodo]

Grivasti pavijan kot Horov sin Hapi na kanopskem vrču
Grivasti pavijan kot bog Tot, okoli 1400 pr. n. št., Britanski muzej

Grivasti pavijani so se pogosto pojavljali v staroegipčanski umetnosti, ker so bile svete živali, posvečene velikemu bogu Totu,[19] ki je bil, med drugim, tudi božji pisar. Kot grivasti pavijan je bil upodobljen tudi Totov spremljevalec Astennu, ki je zapisoval rezultate tehtanja srca. Astennu je bil tudi eden od štirih grivastih pavijanov, ki so čuvali ognjeno jezero v staroegipčanskem podzemlju Duatu. Preddinastični Astennujev predhodnik je bil Babi ali »bik pavijanov«, krvoločen bog, ki je po smrti grešnikov pojedel njihovo drobovje. Pravičnim je po smrti podelil nezmanjšano spolno moč in jih s svojim penisom kot jamborom popeljal v egipčanski raj.

Včasih so kot grivastega pavijana in ne ibisa, pogosto z luno na glavi, upodobili tudi Tota. Kot človeka s pavijanovo glavo so upodabljali tudi Hapija, enega od štirih Horovih sinov, ki so čuvali mumificirane notranje organe pokojnih. Hapi je čuval pljuča in bil kot grivasti pavijan upodobljen na pokrovu kanopskega vrča.

Sodobna umetnost[uredi | uredi kodo]

Veliki sveti grivasti pavijan spada med najslavnejše kipe italijanskega kiparja Rembrandta Bugattija.

Ogroženost[uredi | uredi kodo]

Največja grožnja obstoju grivastega pavijana je pretvarjanje divjine v polja in pašnike. Pavijanovi edini naravni sovražniki so lisasta in progasta hijena in leopard, ki še vedno živijo v njegovem življenjskem okolju. Svetovna zveza za varstvo narave je leta 2008 grivastega pavijana uvrstila med manj ogrožene vrste.[5] Trenutno je ogrožen samo lokalno zaradi širjenja kmetijstva in namakalnih sistemov.[5] Največ grivastih pavijanov živi v Narodnem parku Yangudi Rassa, zavetišču za divje živali Harar in več rezervatih v spodnji dolini Awash in severni Eritreji.[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Groves, C.P. (2005), Wilson, D.E., Reeder, D.M., ur.: Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Baltimore: Johns Hopkins.
  2. Linnaeus, Carl (1758). Systema naturæ. Regnum animale (10. izd.). str. 27. Pridobljeno 19. novembra 2012.
  3. Sacred Baboon (Papio hamadryas). World Association of Zoos and Aquariums. Pridobljeno julija 2011.
  4. Rowe, Noel: The Pictorial Guide to Living Primates, Pogonias Press, Charlestown, Rhode Island: 1996.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 S. Gippoliti, T. Ehardt (2008): Papio hamadryas. IUCN Red List of Threatened Species. Version 2008. International Union for Conservation of Nature. Pridobljeno 4. kanuarja 2009.
  6. Swedell 2002: b.
  7. 7,00 7,01 7,02 7,03 7,04 7,05 7,06 7,07 7,08 7,09 7,10 7,11 Kummer, 1968.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 Swedell 2006.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 9,6 9,7 Stammbach, 1987.
  10. Schreier in Swedell, 2009.
  11. 11,0 11,1 11,2 Sigg, Stolba in drugi, 1982.
  12. 12,0 12,1 12,2 Abegglen, 1984.
  13. 13,0 13,1 13,2 13,3 Swedell, 2002.
  14. 14,0 14,1 Swedell in Schreier, 2009.
  15. 15,0 15,1 15,2 Swedell and Tesfaye.
  16. 16,0 16,1 16,2 16,3 Kummer, 2001.
  17. Swedell in Saunders, 2006.
  18. D. Zinner, T. Deschner, 2000.
  19. The Baboons and Monkeys of Ancient Egypt, Royce Hiller, Tour Egypt.net.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kummer, H. (1968): Social Organisation of Hamdryas Baboons. A Field Study. Basel and Chicago: Karger, and University Press.
  • Sigg, H, Stolba, A, Abegglen, J. -J. and Dasser, V. (1982): Life history of hamadryas baboons: Physical development, infant mortality, reproductive parameters and family relationships. Primates, 23 (4): 473-487.
  • Abegglen J. J. (1984): On Socialization in Hamadryas Baboons. Blackwell University Press.
  • Stammbach, E. (1987): Desert, forest, and mountain baboons: Multilevel societies, str. 112–120 v Primate societies. B. Smuts, D. Cheney, R. Seyfarth, R. Wrangham. University of Chicago Press.
  • Zinner, D., T. Deschner (2000): Sexual swellings in female hamadryas baboons after male take-overs: 'Deceptive' swellings as a possible female counter-strategy against infanticideticide, American Journal of Primatology, 52 (4): 157-168.
  • Kummer, H.: A Male Dominated Society: The Hamadryas Baboon of Cone Rock, Ethiopia, str. 376-377 v The Encyclopedia of Mammals, 2nd edition (2001) MacDonald, D. (ed) Oxford University Press.
  • Swedell L (2002): Affiliation among females in wild hamadryas baboons (Papio hamadryas hamadryas). International Journal of Primatology 23 (6): 1205-1226.
  • Swedell, L.(2002): Ranging Behavior, Group Size and Behavioral Flexibility in Ethiopian Hamadryas Baboons (Papio hamadryas hamadryas), Folia Primotal 73: 95-103.
  • Swedell L, Tesfaye T (2003): Infant Mortality After Takeovers in Wild Ethiopian Hamadryas Baboons, American Journal of Primatology 60 (3): 113-118.
  • Swedell, L. (2006): Strategies of Sex and Survival in Hamadryas Baboons: Through a Female Lens. Pearson Prentice Hall.
  • Swedell L, Saunders J. (2006): Infant Mortality, Paternity Certainty, and Female Reproductive Strategies in Hamadryas Baboons, v Reproduction and Fitness in Baboons: Behavioral, Ecological, and Life History Perspectives (Swedell L, Leigh SR, eds), str. 19–51. New York, Springer.
  • Schreier A, Swedell L (2009): The Fourth Level of Social Structure in a Multi-Level Society: Ecological and Social Functions of Clans in Hamadryas Baboons, American Journal of Primatology 71 (11): 1-8.
  • Swedell L, Schreier A (2009): Male aggression towards females in hamadryas baboons: Conditioning, coercion, and control, v Sexual Coercion in Primates and Humans: An Evolutionary Perspective on Male Aggression Against Females (Muller MN, Wrangham RW, eds), str. 244–268. Cambridge, MA, Harvard University Press.