Jezero Tunis

Razglasitve
Ramsarsko mokrišče
Uradno ime: Complexe Lac de Tunis
Razglasitev	23. januar 2013
ID #	2096

Jezero Tunis (na desni) slikano s satelita

Jézero Túnis, tudi Jézero Radès (arabsko بحيرة تونس Buḥayra Tūnis; francosko Lac de Tunis) je velika plitva naravna laguna vzhodno od tunizijske prestolnice Tunis in pred in Tuniškim zalivom (Sredozemsko morje). V preteklosti je najbrž tvorilo ustje reke Medžerda in bilo naravno pristanišče Tunisa. Jezero pokriva skupno 37 kvadratnih kilometrov, v primerjavi s svojo velikostjo pa je njegova globina zelo majhna.

Zgodovina

Tuniško jezero je nastalo kot plitev morski zaliv, ki ga je obdajal dvojni tombolo, ki poteka v smeri sever-jug in ga tvorijo sedimentne usedline dveh rek: Medžerde na severu, katere ustje se je skozi stoletja postopoma premikalo proti severu, in Oued Miliane na jugu. V nasprotju s splošnim prepričanjem se zdi, da je zaprtje tega zaliva zelo staro. Dejansko je jezero, ki se v rimskih spisih pojavlja pod imenom "stagnum", kar pomeni "ribnik" ali natančneje v mediteranskem pomenu izraza "laguna", obstajalo že v času prihoda Feničanov, ki so ga verjetno od svoje naselitve v 9. stoletju pred našim štetjem spremenili v glavno pristanišče Kartagine.

Po besedah ​​kronista Prudencia de Sandovala je jezero zajemalo ostanke Tunisa in je bilo dovolj plitvo, da je lahko visok moški prebrodil skozenj. Vanj so lahko vstopile le manjše ladje, ki so izkoriščale globlji kanal, izkopan od La Goulette do nasprotne obale in označen z lesenimi drogovi. Galeje so lahko vstopile v jezero, vendar so jih vlekli moški. Med osvajanjem Tunisa je osmanski admiral Hajredin Barbarosa večino svoje flote zasidral v jezeru in pomagal trdnjavi Goulette s topništvom, čeprav so bile na koncu vse zajete.

Čeprav zaradi svoje zelo majhne globine Tunizijsko jezero ni primerno za aktivno pristanišče, je služilo kot dragocena obrambna trdnjava za ustanovitelje Tunisa v 8. stoletju. S prihodom Arabcev prihajajo zgodovinski zapisi znanstvenih in etnografskih raziskovalcev: Al-Bakri (1068) rekonstruira zgodovino jezera od začetka muslimanskega osvajanja Magreba in podaja prvi zgodovinski prikaz večjih razvojnih projektov, izvedenih leta 700: »Po ukazu El Hassana so Kopti izkopali kanal v bližini arzenala [La Goulette?]. Ta kanal je omogočil, da je 'morje Radès' segalo vse do Tunisa.« Jezero je bilo torej zaprto in zelo plitvo. Poleg teh zgodovinskih podrobnosti Al-Bakri navaja geografske podatke: jezero ima obseg 24 milj (približno 30 kilometrov danes), v njegovem središču pa leži otok, imenovan Čekla (današnji Čikli), kjer je mogoče videti ostanke starega gradu. Omemba strukture kaže na obstoj starodavnega obrambnega sistema, ki bi lahko segal v rimske čase (rimske ruševine so vidne še danes).

Al-Bakri nadaljuje z informacijami o delu jezera, ki je povezan z morjem: »Pristanišče se imenuje Mersa Radès; v njegovem južnem delu je grad, Verižni grad; na severu kamnito obzidje; med gradom in obzidjem pa kanal, ki ga zapira veriga.« Avtor tudi ugotavlja, da je v jezeru »zelo veliko rib«, in navaja zlasti salemo, kraljevskega morskega ostriža, menkousa (katerega ime se je ohranilo in ustreza marmorirani ribi) in bakounisa, za katerega pravi, da je zelo velik in cenjen, kar nakazuje, da je ta riba morda cipelj.

Drugi arabski avtor, ki je razpravljal o jezeru, je bil Al-Idrizi, ki je leta 1116 ponovil Al-Bakrijevo poročilo in ga nekoliko spremenil, tako da je govoril o »jezeru, ki so ga izkopale človeške roke«, medtem ko je to veljalo le za kanal. Vendar je navedel nove podrobnosti o topografiji: jezero je bilo dolgo 8 milj in široko 6 milj (kar ustreza dimenzijam, ki jih je navedel Al-Bakri), z morjem povezano s kanalom, dolgim ​​4 milje, širokim 40 komolcev (približno 20 metrov) in globokim 3 do 4 sežnje (šest do osem metrov), z blatnim dnom. V bližini morja se je širilo in poglabljalo (to območje se je imenovalo vakon). Tam so se sidrale galeje in se razkladale z majhnimi čolni, ki so lahko pluli v plitvejših vodah. Nazadnje je ustje jezera postavil tri milje in pol od Kartagine.

Po poročilih arabskih popotnikov prihaja tretji val dokumentov, ki so jih zagotovili zgodovinarji španskih in nato turških osvajanj ter evropski popotniki. Leta 1470 Anselm Adorne omenja arzenal, kjer so bile shranjene galeje. Onesnaženje je postalo zelo hudo, saj ugotavlja, da »poleti jezero čudno diši«, kar nakazuje, da evtrofikacija jezera ni bil nedaven pojav, temveč posledica dveh dejavnikov: bližine velikega mesta Tunis in majhne globine, izpostavljene močni, skoraj stalni sončni svetlobi. Nekatera poročila celo kažejo, da je vonj jezera motil že Rimljane. Adorne dodaja, da je na jezeru »množica ptic, ki spominjajo na štorklje, a niso« (pravzaprav plamenci), in da »ima majhen kanal, ki se povezuje z morjem, širok kot galeja, obzidane bregove«. Imenuje se La Goulette in ga varuje stolp Radès.

Jezero se je v 19. stoletju še naprej zamuljevalo (povečanje nadmorske višine kopnega, v tem primeru jezerskega dna, zaradi odlaganja sedimentov). Francoske kolonialne so se leta 1888 odločile za poglabljanje kanala od pristanišča Tunis do vhoda v La Goulette. Jezero je prečkal 10 kilometrov dolg, 450 metrov širok in 6 metrov globok kanal. Njegov nasip se danes uporablja kot hitra cesta in Električna hitra železnica Tunis-Goulette-Marsa (TGM), ki povezuje Tunis s pristaniščem La Goulette in obalnimi mesti Kartagina, Sidi Bou Said in La Marsa.

Opis

Jezero leži na severovzhodu Tunizije med krajema Tunis na zahodu in La Goulette na vzhodu. Tunis, ki je največje mesto na njegovi obali, leži na nekoliko višji zahodni obali in se pospešeno širi okoli jezera ter se na jugu počasi staplja z Radèsom. Jezero je od Sredozemskega morja ločeno z obalnimi sipinami, na katerih stoji naselje La Goulette ter ostanki zgodovinskega mesta Kartagina. V severnem delu jezera je otok Čikli z ruševinami španske utrdbe zdaj pa je (od leta 1993) naravni rezervat. V južnem delu jezera so danes neaktivne soline.

Jezero je bilo v preteklosti močno onesnaženo zaradi odplak iz Tunisa, v 1960-ih in 1970-ih so bile izvedene obsežne čistilne akcije; med drugim je bil del kanalizacije preusmerjen v čistilno napravo pri naselju Ariana. V 1980-ih se je začela hitra urbanizacija severnih obal jezera, 90. leta pa so isto prinesla južnim obalam, zaradi česar je bila ukinjena dejavnost solin.

Ramsarsko mokrišče

Mokrišče jezera Tunis je lovski rezervat, otok Čikli pa tudi naravni rezervat; ekološke razmere so kljub temu slabe. Na območju mokrišča je pred časom gnezdilo večje število vrst ptic - pomembnejše so črnovrati ponirek (Podiceps nigricollis), veliki kormoran (Phalacrocorax carbo), žličarka (Platalea leucorodia) in veliki plamenec (Phoenicopterus roseus). Danes je to število vedno manjše zaradi hrupa in onesnaženja; na ptice neugodno vplivajo ljudje ter njihova dejavnost, psi in podgane.

Urbanistično načrtovanje

Razvojni projekt iz leta 1984

Zaradi nenehne širitve metropolitanskega območja Tunisa, okoljskih težav in zaprtja pristanišča Tunis se je začel velik razvojni projekt za jezero Tunis, s katerim bi ustvarili nov urbani prostor. Ta projekt se je začel oblikovati v 1980-ih. Del jezera so postopoma zasuli na severu in začelo je nastajati novo mesto z imenom Berges du Lac (Jezerske obale) ali preprosto arabsko ime za jezero (El Bouhaïra). Je v bližini glavnih prometnih poti (nacionalna cesta 9 med Tunisom in La Marso) in nekaj kilometrov od mednarodnega letališča Tunis-Carthage, ponuja pa rekreacijske objekte, luksuzne rezidence in sedeže podjetij storitvenega sektorja ter veleposlaništev, s čimer je postalo novo urbano središče. Vzporedno s tem se od začetka 1990-ih "južno jezero" prenavlja, da bi preoblikovali podobo prestolnice z ustvarjanjem sodobnih urbanih prostorov z izgradnjo novega mesta, ki združuje stanovanjske, gospodarske in prostočasne funkcije (marina, pristanišče in zelene površine), s čimer se ustvari pravo obalno območje prestolnice.

Pogled na Berges du Lac, okrožje, ki je bilo odvzeto jezeru

6. avgusta 2007 sta predsednik Zine el-Abidine Ben Ali in šejk Mohammed bin Rašid Al Maktoum, podpredsednik Združenih arabskih emiratov, položil temeljni kamen za projekt, naložbo, ocenjeno na štirinajst milijard dolarjev, ki jo je v veliki meri financiralo emiratsko podjetje Sama Dubai. Vendar sta se 27. januarja 2009 Sama Dubai in britansko podjetje EC Harris odločila, da predčasno razpustita Sama ECH Tunisia, njuno skupno podjetje, ki naj bi nadzorovalo načrtovanje in izvedbo projekta Vrata v Sredozemlje. Projekt je bil prestavljen na nedoločen datum.

Zunanje povezave

• Ramsar Sites Information Service: Complexe Lac de Tunis