Numidijci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Numidijski kraljestvi Sifaksa in Gala pred združitvijo v enotno kraljestvo

Numidijci, berbersko ljudstvo, ki je živelo v Numidiji, sedanji Alžiriji in manjšem delu Tunizije. Bili so eno od prvih ljudstev, ki so trgovali s Kartažani. Z naraščanjem kartažanske moči so se razvijali tudi odnosi z Numidijci. Kartažanska vojska je pogosto najemala njihovo konjenico, ki se je v drugi punski vojni izkazala za vrhunsko in je igrala pomembno vlogo v številnih bitkah. V prvem delu vojne se je vojskovala pod Hanibalovim poveljstvom, v drugem delu pa je prestopila na rimsko stran.

Punske vojne[uredi | uredi kodo]

Karta Starega sveta leta 200 pr. n. št., na katerem so vrisane meje Numidije po drugi punski vojni

V času pred drugo punsko vojno je bila Numidija razdeljena na Vzhodno in Zahodno Numidijo. V Vzhodni Numidiji, v kateri so živeli Masili, je vladal kralj Masinisa, v Zahodni Numidiji, kjer so živeli Masesili, pa kralj Sifaks. Sifaks je leta 213 pr. n. št. prekinil zavezništvo s Kartažani in ga ponovno vzpostavil leta 208 pr. n. št. po poroki s Sofonisbo, hčerko Hasdrubala Giska.

Po izkrcanju Rimljanov v severno Afriko je Sifaks poskušal doseči, da bi Hanon Barka in Publij Kornellij Scipion vzpostavila mir med največjima numidijskima ljudstvoma. Publij Scipion se je namesto z njim povezal z masilskim kraljem Masiniso in požgal njegov tabor.

Masinisa je po rimski zmagi nad Kartažani kot nagrado za pomoč dobil Sifaksovo kraljestvo in ustanovil enotno Numidijsko kraljestvo. Začel je združevati numidijska plemena in v kraljestvo poskušal vključiti tudi Amazige, da bi iz njih nastal enoten narod z močnim kmetijstvom.

Mirovna pogodba med Kartagino in Rimom Kartažanom ni dovoljevala vojskovanja brez soglasja Rima. Masinisa je izkoristil to določilo in začel osvajati kartažansko ozemlje. Pri tem se je posluževal raznih zvijač, vključno s trditvijo, da Kartagina ponovno gradi vojno ladjevje, ki je bilo s pogodbo prepovedano. Ko se je Kartagina pritožila, je Rim v Afriko poslal Katona Starejšega s komisijo, ki naj bi razsodila v sporu. Komisija je vztrajala, da se morata obe strani strinjati z njeno končno odločitvijo. Masinisa se je s tem strinjal, Kartagina pa je zaradi prejšnjih slabih izkušenj z neugodnimi rimskimi odločitvami zahtevo zavrnila. Katona, ki je v drugi punski vojni služil v rimski vojski, je zavrnitev prepričala, da je potrebna tretja punska vojna. V senatu je imel zato niz govorov, ki so se vsi končali s "Ceterum censeo Carthaginem esse delendam" (Razen tega zahtevam, da mora biti Kartagina uničena).[1]

Skupina kartažanskih senatorjev je podprla mirovno pogodbo z Numudijci. Skupina je bila v večini, delno tudi zato, ker se prebivalci Kartagine niso želeli ukloniti Rimu, nad katerim so tradicionalno dominirali. Pronubijske senatorje so nazadnje izgnali, ti pa so odšli po pomoč k Masinisu. Masinisa je poslal v Kartagino dva od svojih štirih sinov s prošnjo, da bi se izgnanci lahko vrnili. Kartalo, vodja demokratske skupine, ki je nasprotovala nubijskemu vmešavanju v njihove zadeve, je njihov prihod preprečil, Hamilkar, drugi vodja iste skupine, pa je skupino svojih pristašev poslal v napad na Masinisova sinova.

Masinisa je zato poslal svojo vojsko oblegat kartažansko mesto Oroskopa, katero je kartažanska vojska pod Hasdrubalovim poveljstvom odbila. Med ujetniki sta bila tudi Masinisova sinova. Masinisov napad je postal še zadnji izgovor za napad na Kartagino.

Leta 149 pr. n. št. je Masinisa med tretjo punsko vojno umrl zaradi starosti. Nasledil ga je sin Micispa.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Vira[uredi | uredi kodo]

  • J. F. Lazenby, Hannibal's War, London, 1978.
  • B. H. Warmington, Carthage, A History, Barnes and Noble Books, 1993.