Anton Vovk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Anton Vovk
pokojni (prvi) ljubljanski nadškof
Portret
Sedež Ljubljana
Obdobje službovanja 1961 - 1963
Predhodnik Gregorij Rožman
Naslednik Jožef Pogačnik
Drugi položaji ljubljanski škof
Redovi
Duhovniško posvečenje 29. junija 1923
Osebni podatki
Rojstvo 19. maj 1900({{padleft:1900|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})
Vrba
Smrt 6. julij 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:6|2|0}}) (63 let)
Ljubljana
Vera rimskokatoliška
Grb
{{{coat_of_arms_alt}}}
Geslo
In Domino confido
Pokopan Centralno pokopališče Žale, Ljubljana
Catholic-hierarchy.org

Anton Vovk, slovenski duhovnik, teolog, ljubljanski nadškof in Božji služabnik, * 19. maj 1900, Vrba, † 7. julij 1963, Ljubljana.

Škofovsko geslo[uredi | uredi kodo]

In Domino confido (V Gospoda zaupam.).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Vovkova rojstna hiša v Vrbi
Spominska plošča na Železniški postaji Novo mesto

Anton Vovk se je rodil v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot 100 let prej pesnik France Prešeren. Anton je bil Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra. Oče Jožef in mati Marija, rojena Debelak, sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih zavodih v Šentvidu, pozneje pa v ljubljansko semenišče; 29. junija leta 1923 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Metliki in v Tržiču, kjer je leta 1928 postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega stolnega kanonika z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja novega Baragovega semenišča. Od začetka okupacije je kot predsednik škofijskega odbora, ustanovljenega v ta namen, pomagal duhovnikom beguncem, ki so se zatekli v Ljubljansko pokrajino iz nemškega okupacijskega območja. Leta 1944 je postal rektor bogoslovnega semenišča.

Anton Vovk je kot generalni vikar junija leta 1945 prevzel vodstvo ljubljanske škofije. 1946 je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa in 1. decembra posvečen v škofa, 17. septembra 1950 imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Od leta 1951 do 1961 je upravljal tudi slovenski del reške in v od leta 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije. Po smrti formalno še zmeraj rezidencialnega škofa Rožmana je bil imenovan za ljubljanskega škofa - ordinarija. Papež Janez XXIII. je ljubljansko škofijo 22. decembra leta 1961 povzdignil v nadškofijo in tako je bil Vovk z istim odlokom imenovan za ljubljanskega nadškofa. Slovel je kot dober govornik in bil splošno priljubljen kot ljudski škof.

Komunistična oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden. Vztrajno si je prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Pod vplivom politične propagande so nadškofa 20. januarja 1952 v Novem mestu polili z bencinom in ga zažgali, zdravniško oskrbo pa so mu omogočili šele po povratku v Ljubljano čez več ur. Preživel je hudo poškodovan, posledice je čutil do konca življenja. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo. S tem je nadškof Vovk dobil naziv Božji služabnik, leta 2007 pa je bilo gradivo predano kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu. Leta 2003 so izšli njegovi dnevniški zapiski iz povojnih let (1945-53) z naslovom "V spomin in opomin".

Film "Goreči škof"[uredi | uredi kodo]

Nadškofija Ljubljana je leta 2017 izdala dokumentarni film o škofu Vovku z naslovom Goreči škof. Ustvarjalci filma so k sodelovanju povabili različne strokovnjake, ki so opisali čas in razmere v katerih je škof Vovk deloval, hkrati pa v filmu nastopijo tudi ljudje, ki so škofa poznali in podelijo svoje spomine nanj. Režiser filma je David Sipoš, scenarij za film pa je napisal Rok Andres. Osrednji motiv filma, ki sicer predstavi škofovo delovanje, je ravno zažig, ki se je zgodil leta 1952.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]