Ivanka Novak

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ivanka Novak
Poroka Ivanke Škrabec in Franca Novaka.png
Poroka Ivanke Škrabec in Franca Novaka decembra 1941. Poročil ju je Lambert Ehrlich.
RojstvoIvanka Škrabec
1915
Hrovača
Smrt4. junij 1942({{padleft:1942|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})
Zamostec
Poklicučiteljica

Ivanka Novak, rojena Ivanka Škrabec, slovenska učiteljica, * 1915, Hrovača, † 4. junij 1942, Zamostec.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Ivanka Škrabec je bila rojena v ugledni rodbini. Njen oče Janez Škrabec je bil nečak frančiškana in jezikoslovca, patra Stanislava Škrabca. Po učiteljišču pri uršulinkah v Ljubljani je nastopila učiteljsko službo v Pišecah, jeseni leta 1939 pa se je vrnila na Dolenjsko in postala učiteljica v Sodražici. Med pretežno liberalnimi učitelji in tržani je ohranjala svoje trdno katoliško prepričanje. V prostem času je delala z mladimi v prosvetnih in verskih društvih. Decembra leta 1941, nekaj mesecev po italijanski in nemški okupaciji Slovenije, se je v Ljubljani poročila s Francetom Novakom, katoliškim izobražencem, profesorjem kemije in beguncem iz od nacistov okupirane Gorenjske. Poročil ju je Lambert Ehrlich. Zakonca sta se preselila v podnajemniško stanovanje v Sodražici.

Konflikt z Osvobodilno fronto[uredi | uredi kodo]

Franceta Novaka, ki je v javnosti govoril, da OF vodijo komunisti in da osebno v njihovi akciji ne vidi nič dobrega, so lokalni terenci naznanili pri partizanih na Travni Gori. V grozilnih pismih ga je OF etiketirala kot narodnega sovražnika.

28. maja 1942 se je italijanska vojska nenadoma umaknila iz Sodražice v Ribnico. Istega dne so v trg vkorakali partizani pod vodstvom Staneta Semiča - Dakija in vzpostavili nekajdnevno osvobojeno republiko. France Novak, ki je vedel, da je na črnem seznamu OF, se je s kolesom v zadnjem trenutku umaknil proti Zamostecu, hišnim gospodarjem pa naročil, naj pazijo na Ivanko, ki je bila takrat v šestem mesecu nosečnosti.[1]

Partizani so istega dne v Sodražici pripravili miting. Na sredo trga so privedli Ivanko in jo pred zbrano množico zasliševali in sramotili kot narodno izdajalko. Po zborovanju so jo izpustili domov in ji zabičali, da jo pridejo še iskat in naj ne zapušča Sodražice.

3. junija zvečer so partizani ponovno iskali Franceta Novaka. Ivanko so odvedli v njeno stanovanje, domače pa zastražili. Po polnoči se je iz stanovanja zaslišalo zmerjanje in pretepanje. Partizani so Novakovo odpeljali s sabo, domačinom pa ukazali molk. Stanovanje je bilo razdejano, na stenah pa krvavi madeži.[2]

Ivanko so pripeljali v gozd nad Jagerbirtom pri Zamostecu. Ukazali so ji, da si sama izkoplje grob. Prosila je, naj jo pustijo pri življenju toliko časa, da bi lahko rodila, a je niso uslišali, partizani pod vodstvom komandanta Abija (njegov priimek naj bi bil Strgar) so jo pobili brez strela in v plitvem grobu površno zagrebli. Po robu plašča, ki je gledal iz zemlje, so čez nekaj mesecev domačini odkrili njen grob.

Ko se je v Sodražici razvedelo za zajetje Novakove, se je razvnelo ogorčenje. Lokalni terenci in aktivisti OF so razširili govorico, da so jo odpeljali v svoje taborišče, kjer bi rodila. Ko se je začelo šušljati o grobu, so trdili, da ne gre za grob Novakove, temveč učiteljice Ivane Košorok iz Ljubljane, ki so jo takrat likvidirali kot vohunko. Ko so avgusta 1942 Sodražico ponovno zasedli Italijani, so iz Hrovače prispele Ivankina mama, sestra Neža in soseda Škrabčevih ter potrdile, da je v gozdu nad Zamostecom pokopana učiteljica Ivanka Novak. 8. avgusta 1942 so jo pokopali v družinskem grobu Škrabčevih v Hrovači.

Pismo nerojenemu otroku[uredi | uredi kodo]

Pri izkopu Ivanke Novak so ob njenem telesu našli na pol strohnelo pismo.[3] ki ga je napisala nekaj ur pred smrtjo. Vsebino pisma je novembra 1993 objavila revija Duhovno življenje, ponatis v časopisu Ameriška domovina, v knjigi Jožeta Dežmana Moč preživetja, 2004 in knjigi Milana Muhiča Zamolčane žrtve 2. svetovne vojne 1941-1945 v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec, 1999.

Glej, moj otrok, jutro se že bliža. Prva zarja izza gora ga naznanja ... Za naju poslednje jutro trpljenja. Jutro bo zopet vstalo – pa brez trpljenja in solza ... vstajalo pri Bogu. Le mirno spi, saj tvoja mati bdi nad tabo. Glej, rdeča zarja že naznanja, da se prebuja dan ... In poslednje zvezde ugašajo v njej. Ura v stolpu že naznanja jutro ..., ki naju bo peljalo na poslednjo pot ... Saj ne bom sama ... Z menoj boš ti, moj otrok... in Marija – kakor takrat s Sinom na Kalvarijo bo šla z nama ... V poslednjih, zadnjih zdihih stala bo pri nama... in ponesla naju bo v večno srečni dom. Nihče nama ne bo več kalil te sreče ... Saj bova potopljena v večnega Boga ... v večni Božji mir ...

Za Ivanko Novak poteka postopek za priznanje mučeništva in svetništva v okviru postopka Slovenskih mučencev 20. stoletja, ki ga je uradno odprla Slovenska škofovska konferenca 28. oktobra 2002.[4][5]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Le spi, otrok moj, Marija je pri nama, Glasnik Kraljice miru XXXII, marec - april, številka 2, stran 16.
  2. Komunistični partizani uničujejo naše ljudstvo, Slovenec 29. avgust 1942.
  3. Slovenski dom 29. avgust 1942.
  4. Postulatura, Kvaternik.over.net, pridobljeno 16. maj 2017.
  5. Newsaints.faithweb.com ~ Martyrs Killed in odium fidei under Communist Regimes ~ in Eastern Europe, Newsaints.faithweb.com, pridobljeno 16. maj 2017.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]